top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

. …IN MI JE USPELO NAREDITI S-ANJA

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 23, 2024

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

4.

Na začetek TUKAJ

"Ne, črtica v naslovni besedi se ni slučajno postavila tam vmes.

In tudi na »stanje« nisem mislila temveč na ono smrdeče samo o tem se v javnosti ne spodobi govoriti.

In, kot je videt sedaj bom s temi s-anji nadaljevala, da bi le nadoknadila to, kar me prej ni doletelo".

--sem napisala kmalu po tem kritičnem dogodku


Tudi to je moglo biti opozorilo, da sem okoli Starigrad-Paklenice že ogledovala kje bi se ustavila. Nekaj me je vleklo, da se ustavim vendar razum, pa tudi izkušnja sta mi govorili, da je brez veze. Ni še bilo pozno pa še vedno je močno pihalo. Na podlagi izkušnjah iz prejšnjih časov pa sem mislila, da od sredina avgusta naprej, nad Zadrom pravega poletja več ni.


Tako sem prispela do Masleničkega rdečega mosta.

Velikokrat sem se že peljala preko tega mosta. Tudi plula sem z možem pod njim ko sva obšla ta notranja morja in tudi reko Zrmanjo. Ker mi je vse to bilo znano, nisem čutila prave potrebe, da bi se ustavljala zaradi razgleda. Kljub temu se nisem mogla odpeljati naprej brez, da bi se ustavila.

Kot sem pozneje ugotavljala, tudi v zvezi z mostom je veljalo stanje „bele svetlobe“. Vse je prisotno vendar kot zmazek iz katerega človek le ne more najti sebe niti razvozlati svoje prave želje, potrebe in interese.


Rdeči most in parkirišča. Rdeča črta pa prikazuje moje klovratenje z avtodomom

Tako sem šla mimo velikega parkirišča pred mostom na moji desni strani. Po tem pa sem zavila (rdeča črta na skici) na manjše parkirišče z druge strani mosta, ki pa je bilo z moje leve strani….

Nadaljevanja poti proti Zadru bi moralo potekati tako, kot sem naprej narisala (redeča črta).

Pri izhodu pa sem zadela v ogromni, nekaj dni star BMW.(avti narisani rumeno).


Bila je gneča.

S ceste je bilo videti, da je en prostor za parkiranje prost. Šele ko sem zavila na parkirišče, je postalo jasno da so izgrajeni »boksi« za parkiranje in to, kar sem videla, ni bil parkirni prostor. Ven nisem mogla, ker je izhod bil zaparkiran. Zaradi velikega števila sparkiranih avtov vzvratno priti na prometno in nepregledno cesto pa se nisem upala.

Ostala sem sedeti v avtu in se premikala malo naprej in malo nazaj, da bi spustila ven manjše avte, ki so se le lahko izvlekli skozi ozek prostor izhoda.

Ko se je sprostil parkirni prostor, sem se sparkirala. Po razgledanju sem še morala počakati, da se izhod sprosti ker je ponovno ali še vedno bil zaparkiran.



Ta BMW je ves čas stajal tam in na ta način, da je dejansko oviral izhod.


Dan je že bil na koncu in parkirišče se je že spraznilo,ko sem se spomnila narediti še to sliko, saj smo 4 ure čakali na policijo.

Nasprot njemu pa se je vedno še nekdo parkiral.

Ko se je izhod sprostil, sem hitro hotela ven, vendar dokler sem izpeljala iz svojega parkirnega prostora, se je že spet nekdo postavil tam (naspram BMW-ja in tako močno zozil izhod).

Prišla sem iz avta v upanju, da bom lahko pokrenila nekogaršnji alarmni sistem ali pa pritisnila hupo, pa da nekdo pogledal in le umakne svoj avto. Ob ograji sta stajali dve skupinici. Mladi par z majhnim otrokom in trije mladeniči. Mladeniči se niso ozirali. Kot se je kmalu ugotovilo, BMW je bila last enega od mladeničev.

Mladi par, parkiran nasproti BMW-ja pa je pogledal in bil pripravljen umakniti avto. Mislila sem, da me je samo hotel izpustiti, pa po tem se vzvratno vrniti nazaj na parkirišče.


S parkirišča sem hotela iti desno (kot kaže puščica na zgornji skici), Res, da sem bila namenjena proti Zadru vendar takrat bi morala prečkati oba pasa te prometne ceste. Zato se mi je zdelo boljše, da se obrnem desno, pa na nekem boljšem mestu obrnem nazaj v smeri Zadra.

Kot sem poskušala na risbi prikazati, to je terjalo komplicirani manever a na močno nagnetenem parkirišču je šlo za milimetre. Zato nisem uspela narediti zavoj z večjim radiusom in zato sem s stražnjim delom avtodoma (AD) zadela blatnik BMW-ja.


Ja BMW je močno štrlel, bilo je veliko avtov itn itn...

Vendar, ostaja dejstvo da sem jaz zadela ta avto. Če nisem znala uzeti večjega radiusa, bi morla počakati ali kaj drugega narediti.


Tudi če bi našla olajševalne okoliščine za mojo krivdo, na poti Transformne osebnostne terapije (TOT) ni izgovarjanja. Moram pri sebi poiskati zaradi katere moje hudobije/greha se mi je to pripetilo.


Problem je videti zelo enostaven. Marsikdo bi mi takoj zabrusil – kot ta dvajsetletni fantič – lastnik te grdosije, da sem nora baba in kdo mi je sploh dal vozniške...

Pa tudi sama bi rekla da pač ne obvladam vožnjo z avtodomom. Ali naj ga prodam in se spravim, kot vsaka normala baba, v svoj zepeček in čakam da po možnosti čim prej crknem ali pa naj grem na vzposabljanje in se naučim voziti, kot je treba preden se spravim na pot.


Pa le ni tako enostavno kot se zdi.

TOT ravno na tej točki nudi to, kar nobena druga terapije ne nudi. To pa je poglabljanje sloj po sloj, da bi našli pravi uzrok, obdelali ga kot "hudobijo" in pri tem ga transformirali. In s tem, in SAMO NA TA NAČIN, lahko dejansko rastemo in vsaka tako narejena lekcija nas dvigne za stopničko, po tem pa do pravega izhoda iz tega pekla.


Sledite mi pri analizi tega mojega kiksa, da bi videli in razumeli kako to gre..


To, kar sem opsala so dejstva ki se jih da konkretno dokazati (tudi s fotografijam). Moj opis pa je podroben in takšen, kot bi ga dal kdorkoli drugi. In, lahko bi se pred sodiščem zaklela, da nisem nič lagala in nič goljufala. Tudi to lahko dokažem pa tudi priče sem imela.


Pri takšnih situacijah vi niti ne pomislite itii na terapijo, na sploh ne na TOT. Če bi šli, bi vas drugi imeli za norca saj "vse je jasno! Zaribali ste, tožite, borite se za svoje prav ali pa sprejmite, da ste neseposobni...in se soočite s posledicami.


Če pa sledite preprosti logiki, ki velja v vseh poklicih, po tem veste dobro, da je najprej potrebno poiskati uzrok za "grešnost" in ga umakniti, sicer se bo to kar naprej ponavljalo.


Ko sem šla ozaveščati, najprej sem si morala priznati da ta moja pripoved o dogodku ni prava resnica!


Kot sem že omenila, glavni uzrok je, da se nisem ustavila pri Starigrad-Paklenici.

Zaznala sem, kako oprezam za postajališčem in celo usporavam vožnjo. Prava in logična reakcija bi bila, da se vprašam: "Čakaj mal, zakaj jaz ogledujem postajališča? Ali sem mogoče utrujen/-a?" In bi začutili utrujenost, ki je bila skrita za delovanjem adrenalina ob naporni vožnji. Namesto tega, jaz sem se celo jezila nase zaradi takšnega početja in sem rinila naprej, da bi dosegla Zadar, kot sem načrtovala..


Ko bi ravnala na logični način in zaznala utrujenost, bi se lahko odločila ali se bom ustavila ali le šla naprej. Jaz bi se zagotovo ustavila. Tudi, če bi se nekdo drugi odločil iti naprej, BI SE ZAVEDAL SVOJE UTRUJENOSTI in bi zagotovo drugače vozili, kot če misli da je čisto spočiti in v redu.

Torej, moj osnovni zlikovec je bil ta, ki te "božja opozorila" ni vpošteval temveč je rinil naprej.

Ko pa človek naredi korak v napačno smer, po tem se vse verižno sesuva.

Ampak, ta lekcija je za diplomo. Začnemo vedno od najbolj ta zadnjega in akutnega problema in od tam gremo proti začetku.

Zato bomo začeli pri moji "izjavi". Ona v popolnosti drži...

Če človek išče, hitro ugotovi, da je v resnici lagal. Ne naklepno temveč zato ker ostali elementi tega dogodka so bili precej skriti in se jih ne zavedamo.


Tako sem se hitro zavedala, da je v meni bil "glas" ki mi je govoril naj se ustavim in počakam, ker se avto, ki mi je odpiral izhod, zagotovo odpravljal stran, ali pa bi šel stran, če bi jaz obstala za njegovim hrbtom in čakala.

Slišala sem, pa nisem "zagrabila" temveč sem reagirala na podlagi svoje, "bolj glasne" hipoteze, ki pa ni bila pravilna.


Na podlagi nevroznanosti, človek se zaveda samo 20% informacij, ki jih njegova čutila zaznavajo. Pot po metodi TOT omogoča človeku proširenje zavesti. To pa pomeni, da zaznava veliko več – širše in globlje, kot bi sicer. Tukaj pa moje zaznavanje še ni bilo dovolj globoko in ni bilo dosegljivo za uporabo. Kot pri poceni paketu interneta, ko Wifi deluje, samo ob modemu. Dlje pa ne doseže. Zato vidiš nekaj sekund oddaje, pa se prekine. Pa spet nekaj sekund in spet nič …

Tako sem jaz čutila te informacije v sebi. Zaznavala sem, pa jih le nisem uspela zagrabiti. Niti do polne zavesti niso prišle a morale bi priti čisto „do rok“, ki so bile odgovorne za delovanje.

Tega hudobca imenujem za "relativni manjak boga" (oz: nedovoljno močan signal).

Ker sem MORALA UKREPATI IN TO HITRO, možgani so bili prisiljeni "sklepati" na podlagi pomanjkljivih informacij in na podlagi teh "naročiti" mojem bitju ukrep.

Ta ukrap niti slučajno ni mogel biti pravilen.


Torej, ni šlo za to, da ne bi “znala voziti AD”. Zato bi bilo neumno iti na tečaj vožnje. Saj krivda ni v “rokah” –v delovanju, temveč v centru, na podlagi katerega roke delujejo.

To pomeni, da bi lahko naredila tisoče ur vožnje v avtošoli, pa bi pri prvi naslednji poti naredila enako napako.


Na podlagi tega kako sem načrtovala izpeljati lahko sklepam, da so moji možgani pravilno funkcionirali.

To pomeni,, da nisem senilna baba in bi bil samomor sebe zakopati med štiri zidove.


To pomeni, da je neka "hudobija" pri pridobivanju in pošijanju informacij v možgane.

Zaradi napačnihh informacij, so se moji možgani odločili za takšen manever.

Lahko, da bi bolj izkušeni voznik uspešno opravil ta manevar. Lahko pa bi tudi za njega bil takšen manever nemogoč, vendar bi znal iznajti neki drugačni manever, da le pride ven. Ali pa bi enostavno počakal primerne pogoje. Pomembno je, da ta manever ni bil primeren ZAME IN V TEH OKOLIŠČINAH.


Torej, tega dne, zaradi te nesreče, sem prišla do tega, da svoje hudobije moram iskati nekjer na nivoju informacij, če hočem svoj problem razrešiti do konca. Vse ostalo bi bil nesmisel.

 

Nesreča je skrajnje opozorilo, da človek ni naredil svojih lekcij, ki bi jih pa moral narediti.

Določiti pa katera je ta prava in ključna "hudobija" V TEJ NESREČI IN V TEJ SITUACIJI, niti slučajno ni enostavno. Obstaja tisoče možnosti, kaj bi vse lahko bilo. Naša glava nima nobene šanse, da odkrije pravi vzrok, na sploh ne v stanju „bele svetlobe“, v katerem sem bila.


Saj je pri meni vse bilo videti popolnoma normalno. Videti je bilo, da je nesreča nekaj, kar se je pripetilo iz čistega miru in nezasluženo. Pa ni tako. In če ne naredim potrebnih lekcij, klofute se bodo ponavljale v vse hujši obliki.


Če se prepustimo, nam prihajajo misli in ideje in se sestavlja kot sestavljanka. Lahko nam se zdijo posamezni elementi prismojeni vendar nič ne smemo odkloniti s tem, da to pa le ne pride v poštev. Da je ustvarjena slika ta prava začutimo kot lučko, ki se nam prižge ali pa nas globoko vseka in točno čutimo, da je to to.


Čeprav sem zgoraj opisala eno lekcijo, to ni bila celotna hudobija. Zaradi te še ne bi doživela nesrečo.

Prikazalo se pa je še nekaj:


Najbolj izstopajoči vzrok nesreče ni bilo nepravlen ovinek temveč neobvladanje dolžine AD-a. To je bila lekcija, katero nisem pravočasno naredila, čeprav sem za njo vedela.

Pri tem, glavni hudobec v meni ni tisti, ki ne obvlada dolžino, temveč tisti, ki uporno ignorira problem, ki ne obrača na to pozornost, čeprav o tem ve že veliko let (saj se mi je takšen problem enkrat že pripetil z osebnim avtom!).


Da bi predelali hudobca, moramo definirati njegovo hudobijo. Zato se postavlja vprašanje: kakšna je to osebnost (trmasta, ošabna, nebrigajoča …?), ki ne obrača pozornost na problem, za katerega ve, da obstaja.

Prej še ni bilo tako pomembno, saj osebni avto je kratek in z malo pozornosti se problem kompenzira - ne pa tudi razreši!!!

Sedaj pa je nastopila gradacija. Kupila sem AD, kjer je ta problem postal pereče pomemben. Kar naprej sem z zadnjimi kolesi pri zavijanju zadevala robnike cestišča, a hudobec v meni je to še naprej ignorira, kot da se to njega ne tiče, kot da problem niti ne obstaja ali pa se bo kar tako ščasoma uredilo. In se ne loti predelati te lekcije.


Vedela sem pa, na podlagi metode, ki jo zagovarjam, zastopam in ponujam drugim, da noben problem ne izgine s časom kar tako, niti ga se da obvladati samo z zunanjim treningom. Če si nesposoben, po tem lahko vadiš tisoče let, ne boš postal resnično sposoben. Kot če brusiš navadni kamen. Od njega nikoli ne bo postal diamant ne glede na to koliko dolgo ga brusiš. Če pa se lotiš brusiti diamant, v kratkem bo zasjal s polnim sjajem.

Kljub temu, da vse to vem, mi ni prišlo do živega, da bi se ustavila in naredila lekcijo.

Ja, pri sebi ne vidimo! Tudi jaz ne.


Torej: problem z dolžino avta je bil stari, nepredelani problem, ki je, z nakupom AD-a postal zelo aktuelen. Pa sem ga ignorirala.

Zraven tega je prišla še ena pomembna lekcija. Namreč, AD ima zunanja vzvratna zrcala sestavljena iz dveh ločenih delov. Jaz pa nisem videla nobenih razlik v sliki, ki so ga zrcalile. In pri tem sem naredila enako napako, ki jo tako silno kritiziram pri drugih.

Samoumevno bi moralo biti, da pomislim, da so le vedeli tisti, ki so to tako naredili.

In bi bilo samoumevno, da se potrudim to razumeti in naučiti se uporabljati.

Če pa jaz, ki sem laik in sem prvič sedla v kombi, ne vidim v čemu je poanta, to je moja neumnost in nesposobnost. Zaničevanje dela strokovnjakov zato ker jaz - laik, ne vem za kaj gre, pa je moja ošabnosti.

Morala sem nastradati. Bog ne kaznuje! Imela sem samo posledice svojih ravnanj in svojih stališč. Imela sem pa desetletja časa, da to lekcijo naredim.

 

Tukaj ni bil kraj ozaveščanja. Samo sem prišla do tega, da je problem nekjer v zaznavanju: zaznavanju slike v retrovizorju, zaznavanju dolžine AD-a, lahko tudi v zvezi z nesposobnostjo prostorske orientacije...

Vse pa je takšno, da se ni spremenilo, čeprav sem že vrsto let šofer in sem kot zdravnik bila terenac pa celo nisem bila slabi voznik.


In, na tej točki, najbolj aktuna lekcija je bila: "Bog, nočem tega ošabneža in trmoglavca v sebi! Umakni ga in daj da postanem sposobna slišati vodenje in opozorila"

Namreč, to lekcijo sem morala hitro narediti, če nisem hotela za nadaljnje lekcije imetei ponovno takšnih hudih klofut.

PRIPOMBA:

Jaz sem napisala stavek, ki je podoben neki molitvi. Pa to ni to.

Besede samo opisujejo STANJE, ko do globine duše zaznamo kaj smo zaribali in se točno zavedamo svojega greha. Zavedamo se pa tudi tega, da če se ne znebimo te hudobije, bo nam na glavo nakopal nadaljnjega gorja.

Prazne besede nimajo učinka.

Potlačevanje na podlagi neke naše odločitve a brez procesa barantanja pa tudi ne pelje do pravih rezultatov. Lahko je še slabše. Saj dobimo iluzijo da smo opravili s tem in veselo furamo in treščimo s polno hitrostjo v buldožer!




112 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page