Stanje bele svetlobe

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

2.

Na začetek TUKAJ

V življenju se nič ne dogaja slučajno. Nič ni kar tako, nič ni brez smisla in pomena. Vprašanje je samo, ali smo uspeli dojeti in razumati kaj nam je sporočeno ali pa ne.

In se nobeno slabo ne dogaja naenkrat in iz čista mira. Ne samo da ima pomen in vzrok, temveč vedno mu predhodijo blaga opozorila. Če ne odreagiramo kot je treba, opozorila se stopnjujejo – dokler nas pošteno ne vseka.

Ko se človek tega globoko zaveda, ve tudi to, da nobena misel, ki ga kar na lepem prešine, ni prišla kar tako, retorično, simbolično ali pa ker bi se naši možgani dolgočasili pa kreirajo lepo zveneče misli. Vsi ti prebliski so pomembni. Največkrat so to opozorila. Moramo se potruditi, da jih razumemo. Še vedno pa ne bomo natančno vedeli v kakšni konkretni obliki se bodo kazali, jih pa bomo prepoznali, razumeli in na podlagi njih se orientierali in usmerili naša nadaljnja ravnanja. So kot simboli na avtokarti.

Izhod iz problemov pride kot rezultat naše prave (globoke in korenite) transformacije. Ta proces je kot šola.

Začne se – kot v šoli - z »informativnim dnem«. Na njem te seznanijo s stanjem in sposobnostmi, ki jih lahko dosežeš, če stopiš v to življenjsko šolo (Transformno osebnostno terpijo – TOT). Pokažejo ti pa tudi da moraš in zakaj moraš iti naprej in po tej in takšni poti.

Takšno stanje je marsikdo od vas že doživel. To je bilo stanje, ko vam je vse šlo »kot po maslu«. Čudovito ste se počutili in vse vam je uspevalo narediti. Po nekem času ste se pa vrnili v vaše vsakdanje stanje s številnimi problemi.

Na žalost, velika večina vas se ne zaveda, da je to bil »informativni dan« na podlagi česa bi se morali odločiti ali hočete za vedno doseči takšno lepo stanje in ali ste pripravljeni za to stopiti v to življenjsko šolo.

Če vam je všeč i želite za vedno tako gladko plavati v življenju, vas »spravijo v šolo«. Ta šola je kot simulator ali poligon v/na keterem vas vržejo v bazen polnega z drekom. So pa z vami učitelji, ki vas učijo kako plavati tako, da vam drek ne gre v usta. Torej, vrženi ste v številne probleme vendar s ciljem, da bi naredili svoje lekcije in s tem stopili naprej in višje. Naša naloga je, da sprejmemo takšne lekcije ne pa da se jih izogibamo.

Če odklonimo šolo, se trpljenju ne bomo izognili. Saj življenjski bazen v katerem smo tudi sicer, je tudi naprej poln z drekom samo ni več v okvirju šole. Tam ni učiteljev, da nas varujejo, poučujejo in vodijo naprej. Ostali bomo sami, tam kjer smo bili in se počasi pogrezali in davili v vsemu temu.

Prvo takšno stanje sem doživela pred 32 leti, ko sem se šele odločala za študij homeopatije.

Namreč, od vedno sem imela v sebi vprašanje: KAJ JE V OZADJU BOLEZNI? Sama sebi sem se zdela neumna, saj sem že bila na študiju medicine, kjer smo se učili kako pride do bolezni! Kako je po tem možno, da še naprej imam v sebi to vprašanje?

Sedaj že vem, da proces zdravljenja niti slučajno ne gre tako, kot smo temu vajeni. Zdravljenje je spreminjanje nekoga. In če jaz hočem spremeniti vas, moram tudi sama prehoditi to in takšno spremembo sebe, ker samo skozi sebe lahko pomagam tudi drugima.

Čeprav se z bogom nikoli nisem ukvarjala, tekom jemanja nekih homeopatskih zdravil takrat na mojem začetku, sem doživla stanje, za katero mi je spontano prišla definicija, da je to ta božji mir in božji sonček v srcu. Bilo je čudovito!

Na neki način sem vedela, da mi je to bil »informativni dan«. In sem v sebi čutila, da sem pripravljena vse narediti samo da to in takšno stanje dosegnem za vedno.

To stanje je trajalo okoli 2 tedni, po tem pa izginilo. Jaz pa sem zagrizeno nadaljevala to svojo pot, ki sem jo takrat začela.

Vedno trpimo zaradi greha/hudobij ali »hudobij«, (več o tem TUKAJ) kot kar tudi naš pralni stroj ne pere pravilno ker je GREŠEN. A problem ni to, da narobe obrača perilo. To je POSLEDICA strojne/strukturalne napake. Tako tudi pri nas, nasilno spreminjanje naših dejanj nima smisla. Saj naša dejanja so posledice osebnostnih »napak«--grehov, hudobij ali »hudobij«, oz. nepravilnega funkciioniranja našega mentala, na podlagi katerega po tem delujemo.

Nepovezano s slutnjo, da bom mogla na tej načrtovani poti najti sebe, se mi je javil izraz: »stanje bele svetlobe«.

V začatni stopnji svoje »grehe« (ki so vzrok našim težavam) iščemo kot kar iščemo zrno med plevelom.

Na naslednji stopnji smo že v stanju »legure«—stopljeni smo z našimi hudobci ki jih več ni možno tako enostavno zaznati in ločiti od ta pravega. Zato je potrebna neka »božja elektroliza« da bi se razdvojile komponente in postalo jasno in vidno kaj je ta pravo naše bitje in kaj umazanija (hudobec) v nas. Po tem sledi "veliko spremanje" in "reciklaža" v katerem se hudobec transformira.

»Stanje bele svetlobe« je bil zame popolnoma novi pojam in mi ni bilo jasno kaj on sploh pomeni. Postopoma mi je postalo jasno za kaj pri tem gre.

Da bi razumeli neki, tako dobiveni pojma, začnemo z metodo asociacije, oz analize fizikalnih pojmov.

Torej; kaj je »bela svetloba«? NIČ. Nekaj, kar sploh ne vidimo. Nekaj, kar je popolnoma normalno tako kot je – da ni NIČESAR. Potrebujemo specialne prizme, ki nam bodo pokazale, da to »nič«, le ni nič temveč je sestavljeno od številnih komponent raznih frekvenc, ki se prikazujejo kot razne barve.

Postopoma sem dojela, da je stanje bele svetlobe neko takšno stanje, ko nam v resnici ni nič pa vse eno nismo ta pravi. Čutimo, da nekaj le ni v redu z nami, pa mislimo o sebi da se zmišljujemo, da smo leni ... ko pa nam v resnici ni nič in nam nič ne manjka. Pa mislimo, da se moramo »samo vzeti v roke« pa bo vse v redu.

Torej, kot pri svetlobi – ne vidimo nič. Je pa dejansko hud kaos v nas, ko je vse ramazano in je nemogoče kar koli ločiti. Od vsega tega se ustvari neki naš značaj, ki je videti še kar v redu v resnici pa samo zmazek in niti slučajno ni podoben našemu nekemu osnovnemu in pravemu značaju. Mislimo, da smo mi takšni pa v resnici sploh nismo. Iz takšnega zmazka ne moremo izluščiti nobene konkretne hudobije. Vse funkcionira relativno v redu pa le ni v redu. Lahko smo celo super nadarjeni ampak v kritičnih momentih vedno naredimo neko neumno napako. Neumna je zato, ker snov in problem obvladamo, še boljše kot drugi in ni nam jasno zakaj smo naredili takšno napako. Ali pa enostavno nismo uspešni čeprav imamo vse pogoje in možnosti da smo. Pa nismo srečni, čeprav bi le morali biti. Ali pa delamo vse kot da bi nas vse to veselilo ali kot bi nekoga ljubili vendar v sebi ne čutimo ne veselja ne ljubezni. In enostavno ne vemo kaj nam je.

Jaz sem v tem času intermezza (med končanimi Dolomiti in začetkom nove poti) postajala vse bolj »siva«. Nič posebnega, samo ni več bilo tega elana niti za potovanje ali za kar koli drugega. Pripravljala sem se vendar nekako rutinsko in po programu. Srce je iz vsega izginilo. Vendar to se tako dogaja, da se človek sploh ne zaveda tega. Tudi jaz sem se težko zavedala, čeprav se s takšno psihoanalizo ukvarjam že 30 let.

Vse gre hitro: ukrepaš, sestavljaš, organiziraš....in niti opaziš ne, da si vmes izgubil to pravo srce. Če bi te vprašali, bi celo bil užaljen, saj vse gre super in se veseliš.. – misliš, da se veseliš---saj moral bi se veseliti –po tem pa se le veseliš ... vendar, v globini duše to več ne čutiš. Bilo je v začetku pa si vmes vse to izgubil. Ostal je samo spomin na srečo, ki pa je v resnici ni več.

Trajalo je nekaj časa, da sem se zavedala, da sem prešla v to stanje, ki mi je poimenovano in razloženo kot stanje bele svetlobe. Nisem pa mogla ven iz tega. Lahko bi zaigrala srečo! To pa nikakor ni rešitev.

Šele sedaj na koncu mi je postalo jasno, da »najti sebe« je pomenilo izljuščiti se iz stanje »bele svetlobe«. Vlogo prizmi so pa igrali posebni dogodki, posebne situacije, neverjetne situacije ... ki so me znašle na poti a v katerih se je problem v meni in s tem tudi lekcija lahko prikazala. Tako je postalo tudi to jasno zakaj se je dogajalo tako kot se je.

Tudi to se je razjasnilo zakaj nisem mogla ostati doma, čeprav je bilo jasno, da iti, na ta način, brez pravega božjega srca pomeni nevarnost, ki mi se lahko na vsakem koraku pripeti. In se mi je tudi pripetila.

Postalo je jasno, da sem morala iti, ker samo na ta način je bilo možno, da predelam ali vsaj odprem za predelavo, te svoje probleme in stanja s katerimi nisem bila zadovoljna.

Kot človek tudi jaz ne vem vnaprej v kakšni konkretni formi se bo določena lekcija kazala na konkretni ravni. Vendar s tem, da sem imela globoko željo in potrebo znebiti se svojih problemov, sem dala tudi »pooblastilo« za primerne lekcije v tej življenjski šoli. Zato sem, čutila to prisilo, da sem le morala iti in niti za nekaj ur nisem mogla preložiti odhod. To se je najbolj pokazalo pri prvem problemu. Mogla sem na nevarno območje. Če bi zamudila to lekcijo, v katerem so nastala minimalne škode zame, bi me zagotovo kmalu doletela veliko hujša nevšečnost.

Vem, ker sem že doživela takšne procese.

Tudi jaz sem bila slab učenec v življenjski šoli. In tako sem imela prilike videti, da ker sem izmanipulirala majhno lekcijo, nisem se izognila klofuti. Samo ta klofuta, ko me je doletela, je imela usodnih posledic.

Zaradi vsega tega, kar mi je postalo šele naknadno jasno, nisem mogla niti ostati.

Torej, v meni je bila prisila da grem, nisem pa vedela, da je to ta pot kateri mi bo omogočil razrešiti probleme, ki sem jih želela razrešiti.

Ne!- takrat mi vse to ni bilo jasno. Saj ko smo notri v problemu, ne vidimo za kaj gre. Ko vidimo, pomeni, da smo že, vsaj delo ven prišli.

Nadaljevanje