top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Vojvodina - tam so moje korenine

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 22, 2024

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI


20.


Na začetek TUKAJ




Mestna hiša v Adi

Končno prispem v Ado.

Tam smo živeli 4 leta. (1964 -- 1968)

Pred tremi leti, ko sem bila v onih krajih, sem srečala tudi sošolca in sošolko iz osnovne šole. Imela sem njihove kontakte vendar—nisem ravno družabna in nisem za neke klepete preko fb-a. Problem je tudi v tem, da razmišljam drugače kot ostali. Zato, da ne bi takoj prišlo do konflikta, moram skrivati svoj način razmišljanja in svoja stališča a morala bi se strinjati s vsemi kar mi ta drugi govori, tudi takrat, ko ta govori najbolj očitno in dokazljivo neumnosti. Tako zanikati sebe pa le ne morem. Tudi ne smem. Škode od podrsljajev mojega sogovornika bi bila moja odgovornost, če ga ne bi opozorila. Če pa ga opozorim, pa mi bo zameril.

Zato raj ostajam po strani.


Tokrat sem se spet ustavila v Adi. Obala reke Tise je čudovita.



Tukaj je tudi kamp, kjer sem se želela sparkirati, obhoditi kraje iz mojega spomina, upala sem pa tudi, da se bom spet srečala s temi sošolci.

Nisem jih hotela obremenjevati, da bi jim prej javljala kar koli. Pa tudi nisem vedela kako mi bo izteklo potovanje do tam.

2-3 dni pred načrtovanim prihodom sem jim javila v SMS-u in upala na srečanje.

Odgovora nisem dobila.


V Kampu je bilo ogromno raznih prikolic, avtodomov in tudi šotrov vendar vse izumrlo. Nikjer ni žive duše.

Ni recepcije in ni stanovalcev. Vidim neke WC-je vendar so zapuščeni.

Mislim: sezone je konce pa so pustili svoje nastambe tam čez zimo. Vendar avtodome bi le lahko odpeljali. Šotre bi pa le morali pobrati. Saj so na spletu opozorila, da so pomaldi možne poplave.

Nič mi ni jasno.


Tukaj pa sem že pereče potrebovala kamp. Saj sem se končno želela oprhati in oprati tudi lasi. Bilo pa je že prehladno za tuširanje v mrzli vodi. Ker sem imela še 3 dni do srečanja, bi mi tudi internet (wifi) zelo prav prišel . Pa tudi svoj e-knjigo sem že prebrala. Morala bi novo naložiti. Fromm-a pa se mi ne da kar skoz brati.

Vendar nimam kaj. Ostala bom prenočiti, pa bom videla kako naprej. Prostora je dovolj in tam na obali Tise je čudovito.

Najprej sem se še odpeljala nazaj v mesto. Saj peš bi mi bilo daleč.

Celo brezplačno wifi točko sem našla – samo prave povezave ni bilo. Celo telefonskega signala ni bilo.

Še enkrat se javim sošolcema, vendar odziva ni bilo.

Očitno so užaljeni, ker sem vmes na njih pozabila. Kaj čem!


V Adi se ne spomnem ničesa razen centra mesta. Tam je bila tudi moja šola.


Moja nekdanja šola v Adi


V hiši kjer smo imeli najteo sobo (prej ni bilo lepih stanovanj za najem) pa ne živi nihče več in je pri tem, da se sesuje.

Od takrat, ko sem živela tam, so naredili nekaj večkatnic vendar, kot sicer v celi Vojvodini, kot da bi vladalo mrtvilo. Kot da je stal čas in se v zadnjih 50 let nič ne bi premaknilo. Ko sem se na neki način »prisilila« sem videla nove stavbe in trgovine, vendar tudi to mi ni moglo spremeniti občutek— doživetje, da je Vojvodina obtičala v času. Da se nič ne dogaja, da je vse mrtvo.


Slovenija se je v natančnosti in urejenosti že močno približala nemški ali avstrijski vendar tam dol je vse še ostalo po starem. Npr. ena sošolka iz gimnazije me je vprašala, če sem videla kako lepo so uredili park v centru Sente. Me je presenetilo, saj to sploh ni bil urejen park. Kakšen pa je moral biti, če tega ima za urejenega!???


Park v centru Sente

Ko sem začela hoditi na homeopatske seminarje v Nemčijo sem čutila, da nam tukaj manjka neki "pedigre"— neka žilica da bi znali tako urejevati i čisto držati kot to znajo Nemci v Bavarski. Ni šlo za denar. Res je šlo za neko žilico, ki je v nas manjkala. In v Vojvodini tega niti sedaj še ni. Tudi trgovine ni za primerjati s temi, ki jih imamo v Sloveniji.

Ta obala Tise pa je res lepa. Narava je lepa. Bilo mi je lepo biti tam.

Prespala sem, parkirana na vhodu v kamp.


Na to sem se nečesa spomnila. Namreč, v Kanjiži, ki je z druge strani Sente so nekdar bile toplice. Če to še obratuje, tam bi se lahko šla okopati.

Vidim starjšo gospo ki sprehaja psa pa jo vprašam, če toplice še obratujejo. Ona, vsa našpičena, mi zabrusi, da ona le ni medicinska sestra. Pa še nekaj mi je jezno trosila.

Ne vem več kako, vendar po nekaj dodatnih besed je stekel pogovor.

Ona, kot je bilo videti, je do dna duše zagrenjena in jezna. Rodom je iz Zagreba pa se je zabila v Adi, ko se je drugič poročila. Imela pa je dobro službo in bila na vodilnem položajo. Sedaj pa se na vse jezi, na sploh ker se ne more več pobrati od tam.


Zdi se, da je tudi tam stanje naelektreno. Govorila je, da menda neki agitirajo za samostojno Vojvodino. Eni terjajo, da se ljudje izjavijo da so »vojvođanske« nacionalnosti. In ne smeš niti to reč, če si srb ali hrvat.

Pa da madžari nekej kuhajo.

Tega prej ni bilo. Mogoče je, da ga samo v mojem - otroškem svetu ni bilo.


V Vojvodini je veliko raznih nacionalnosti.

Bila je pa vedno neka »razdelilna črta«, ki je šla po sredini, kjer sedaj vodi avtocesta Novi Sad Subotica.

Ob Donavi (od kod sem rodom) je živelo zelo veliko nemcev, ki so jih enkrat v preteklosti priselili iz Švabske. Bili so pridni in bogati. Po vojni so se izselili v Nemčijo. Namesto njih pa so priselili ličane. Hotelo se jim dobro vendar oni so bili iz kamenjara in niso imeli delovnih navad niti primernega znanja za gospodarjenje. Zato je vse propadlo.

V drugi polovici Vojvodine (ob Tisi) so od vedno prevladovali Madžari.


Mene je oče dal v srbski vrtec. Drugi madžari so ga napadali zakaj me ni dal v madžarsko šolo. On pa je govoril da v tej državi živimo in red je, da se tega jezika naučimo. Doma pa smo ves čas govorili madžarski.

V gimnaziji je takrat bilo po dva srbska in dva madžarska razrede za vsaki letnik. En je bil prirodno-matematični, drugi pa družbeno-jezikovni.

Sedaj pa menda komaj naberejo dovolj otrok za en srbski razred. V vsaki vasi pa odpirajo gimnazije. Govorijo, da če nekem polituku otrok hoče v gimnazijo, po tem v svoji vasi odpre gimanzijo za njih. Z druge strani pa madžari odpirajo posebne madžarske privante šole in gimnazije.


Ker sem hodila v srbski razred, je bilo samoumevno da smo se v šoli pogovarjali srbski.

Ko sem bila na eni obletnici mature sem bila presenečena, da so vsi moji sošolci govorili madžarski. Povedali so, da je bilo samumevno da govoriš pravilno in tekoče oba jezika ne glede na to kakšne nacionalnosti si bil.

Kot je videti, danes to ni tako.

V Kanjiži sem neke mimoidoče hotela nekaj vprašati. Pa sem jih oslovila in srbski in madžarski. Jezno in zaničevalno so odvrnili da madžarski ne.


 

Od gospe z obale Tise sem izvedela kaj je s tem kampom. Povedala mi je, da ljudje iz okolice puščajo svojo kamp opremo tukaj. Med tednom so doma ker morajo delati, za vikende pa pridejo v kamp.

Da ni urejeno pa je zato, ker ljudje ne dajo urediti saj takrat bi najem mesta bil dražji. Zato raj imajo tako kot je (razklumpano), pa da je ceneje.

Pred zimo pa odpeljejo marsikatero prikolico. Številni pa jih puščajo tam, samo jih povlečejo bolj k nasipu in na kup. Če pa pride poplava, po tem s skupnimi močmi potegnejo vse na nasip.


Po klepetu z gospo sem še malo sedela na obali in gledala vodo. Po tem sem se odpravila proti Kanjiži. Do Kanjiže smo se prej vozili po tej desni - bačvanski obali, sedaj pa je navigacija kazala na levo – banatsko stran. Tam se še nikoli nisem peljala. Je relativno nova cesta, čisto je v redu in popolnoma ravna,. Samo je nekaj vasi vmes, ti pa ne remetijo mir.


Mestna hiša v Kanjiži

V Kanjiži sem na slepo in slučajno prispela direkno do kopališča. Oz, vprašala sem neke policaje, ki so mi pokazali nekaj metri naprej, da je tam parkirišče.

Sem spraševala tudi za kamp. Čudno so me pogledali s pripombo, kaj če mi kamp, ko pa s AD lahko sem kjerkoli.

Veliko parkirišče pred zgradbo toplic a praktično prazno.

Problem so pa tukaj bila drevesa. Hotela sem se vzvratno parkirati ko pa naenkrat cel ekran kamere mi zakriva ogromna veja.

Jah! Nisem računala, da so drevesa prenizko. Boljše je bilo da grem z nosem avta naprej. Tako sem se lahko bolj zavlekla v parkirni prostor.

Wifi je bil tudi samo ni segel do mojega avta. Čisto pred stavbo pa le nisem mogla parkirati avtodom in še prebiti tam dve noči.

In sem se šla okopati. Nobenega testa nisem potrebovala. Zjutraj mi je portir povedal, da je kopanje za zunanje obiskovalce popoldan in da prej izmerijo vročino z »daljinskim« merilcem. Vendar popoldan tega ni bilo.


V toplice sicer ne hodim. Tudi ko sem še živela v Brežicah in kot zdravnica sem imela brezplačen vstop v Čatežke toplice, šli smo samo takrat, ko smo vodili neke obiske za zabavo. Sami pa smo zelo redko šli. V Kanjiži pa mi je pasalo namočiti se v topli vodi in še bolj po tem, ko sem spet bila čista in s čistimi lasmi.


Malo sem se sprehajala. Našla sem tudi kamp. Tudi tam je bilo vse mrtvo, vendar polno prkolic in avtodomov. Videti pa je bilo, da je le malo bolj urejeno kot ta v Adi.


Tisa pri Kanjiži. To zeleno ni umazanija temveč neka drobnolista rastlina, kot sem jo videla tudi na Zahodni Moravi.

Bala sem se teh tri dni nedela in mentalnega mrtvila. Pa sem bila prilagojena okoliščinam. Vse je šlo v najboljšem redu in bila sem popolnoma mirna.


V soboto, 4. sept sem pa se spakirala in šla v Sento.


Mestna hiša v Senti

V podne je bilo srečanje pred gimnazijo. Jaz sem prišla bolj zgodaj. Hotela sem se malo še sama sprehajati. Postopoma sem se spomnila, da smo na telovadbo znali hoditi nekam dlje na špornto igrišče v nekem parku. Pa sem se spomnila da je tam bila tudi neka gostila. Enkrat sem celo jaz šla tam na ples. Razmišljala sem, da bi z AD-om išla do tam, se mi pa ni dalo. Peš pa mi je bilo predaleč.

Tudi tukaj mi je manjkal skiro.


Promenada ob reki v Senti

Ob tem sem razmišljala o tej moji Vojvodini.

Žal mi je, da tokrat nisem skočila tudi v Apatin, kjer smo živeli do mojega 11 leta. Nisem pa več prenesla še ta napor. Morala sem že obrniti proti domu.

Neka nostalgija je v meni. Ko pa sem se poskušala uživetii v možnost, da bi tam živela, to nikakor nisem mogla sprejeti.

Nič me ne vleče nazaj čeprav sem morla priznati da je lepa. Oz, bila bi čudovita če bi je renovirali kot je treba.

Vsa malo večja mesta so polna ogromnih dreves. Večinoma so kostanji so pa tudi hrst, bukev in drugi, ki pa jih ne poznam. Veliki parki in mogočni drevoredi.

Bolj natančno sem ogledovala tudi hiše. V otroštvu sem jih videla vsaki dan. Zato mi niso bile zanimive. Sedaj pa sem jih lahko opazovala iz neke razdalje.


Eno od nešteto takšnih pročelij v Senti.

Zagotavljam vam, če bi npr Sento renovirali kot je treba, bil bi pravi biserček. Saj v Prago in na Dunaj hodimo gledati takšne hiše, v Vojvodini pa jih je množica. Takšne, vse iz časa menda Marije Terezije.

Škoda da je že ogromno tega propadlo.

Našo gimnazijo so pa čudovito obnovili..




62 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Izgubljenost

Comments


bottom of page