PO LEPI NAŠI - NEKDANJI
19.
Na začetek TUKAJ

Parking pri vodopadih je bil lep prostor za počitek in prenočitev.
Najprej sem mislila ostati tudi čez noč, pa sem po kratki pavzi odšla.
Tukaj sem že bila zbegana, izgubljena, pa se še nisem zavedala tega.
Mislila sem od vodopadov presekati na cesto za Čačak brez, da bi se vrnila v Zlatibor.
Pa sem se spet premsilila.
Odločila sem se vrniti u Zlatibor in po tem nadaljevati proti Višegradu, da pogledam ta most, ki ga je Ivo Andrić opisal v knjigi »Na Drini ćuprija« (in za njo dobil Nobelovo nagrado).
Višegrad je že v Bosni. 12 ur je bilo dovoljeno ostati brez testiranja.
Mislila sem ostati v enem kampu, ki sem ga videla spotoma, pa sem se premislila in šla naprej proti meji.
Mislila sem prespati nekjer bliz meje, po tem naslednji dan prestopitii mejo da bi imela dovolj časa v Višegradu.
Tako se jaz odpravim teh 40 km nazaj do Zlatibora, po tem še dodatnih dvadesetak km proti bosanski meji, ko sem se na enkrat morala ustaviti. Načrt mi je na enkrat »izginil«. Ni mi več bilo jasno zakaj sploh grem? Kaj bom s tem pridobila? Samo tekam okrog. To pa nima nobenega smisla.
Spomnila sem se, da ko sem zavila proti meji, sem videla smerokaz do nekih jezer. Odločila sem se, da bom šla nazaj, pa pri teh jezerih prenočila, Naslednji dan pa naprej proti Čačku. Na tej poti bom šla skozi Ovčarsko-kablarsko sotesko, ki sem jo hotela videti. To je kanjon reke Zapadna Morave.
Zavijem, kot je tabla kazala, proti jezerom.
Tudi tukaj je cesta bila v popolnosti razrovana. Nekaj časa sem le peljala, pa je postajalo vse slabše – in nemogoče.
In nisem več vedela kam naj se podam...
Na to da sem prej načtovala iti tudi na hrib Taro sem pozabila. Po tem Zlatiboru mi je »izpadlo iz programa« vse, kar sem imela v načrtu.
Tukaj je že bilo jasno, da mi je vse dol padlo. Ni bila klasična depresija. Bila je neka rezigniranost, ali utrujenost. Izgubljenost pa v vsakem primeru. Zaradi tega sem napravila 100 nepotrebnih in nesmiselnih kilometri.
Ko sedaj gledam za nazaj, lahko bi rekla, da je ona oseba v meni, ki je takrat na Mljetu, v onih kritičnih situaciijah histerično zarpla oči in dvigla vse štiri, je dejansko do konca ubežala in sploh ne sodeluje več z mano.
Kot da bi moj električni kabel segel samo do oddaljenosti od dveh tedeni od doma. In ker sem šla dlje, kot je segal, sem se "iztaknila iz vtičnice", ki me je vodila in hranila.
Zato ne vem več kako naprej. Najraj bi se obrnila, še raj teleportirala domov. Nekaj mi pa le ni dalo, da izpustim obletnico mature. Še 5 dni do srečanja, pa da sedaj odstopim od njega?
Ne vem pa zakaj sem sploh odločila iti!
Pred tremi leti, me je nekaj nepričakovano pognalo na obletnico. Mislila sem da grem, da se do konca obračunam z Vojvodino. S sošolci niti za časa gimnazije nisem imela bliskih stikov!
Še sedaj mi ni jasno, zakaj me je spet vleklo tja.
Zapeljala sem po magistralni cesti, ki je iz Zlatibora preko Užica vodila do Čačka pa tudi naprej, počez na drugo stran Srbije. Bila je kot tirnice s katerih ne moreš stran. Bila je ograjena in se ni dalo kar tako dol priti z nje. Tudi postajališč ni bilo na njej.
Rekli so mi, da drugih cest tako počez ni.
Bili so odcepi, pa tudi skozi velika mesta je šla, nisem pa zasledila, da bi v njih bilo kar koli zanimivega za videti. Za raziskovanje pa sploh nisem več imela volje. Mojega programa je bilo konec. Povezave s svojim »centrlanim računalnikom« nisem več imela.
Nimam pravega spomnina na nadaljnja dogajanja. V glavi Imam sliko mesta kje sem prenočila, se pa ne spominjam kje je to bilo.
Na to se pripeljam do soteske.
Na vhodu v sotestko je bila Ovčar banja, ni se mi pa dalo skreniti do tja. Kot da sem bila na kolesnicah ki so me vodile jaz pa nisem imela moči da upravljam s svojimi rokami in da jih pripravim do tega, da zavijejo npr. do tega kopališča.

V kanjonu redka mesta za ustaviti se, pa še ta so bila z leve strani. Cesta je pa bila zelo prometna.
Na enem sem se le ustavila. S ceste se ni dobro videlo kaj je med cesto in reko, saj je pobočje bilo stramo. Bilo je počitnoško naselje z 2-3 vrst hišk. Samo sedaj je bilo vse prazno.
Tam ob reki, bi z veseljem ostala, pa ni bilo možno z AD-om. Pa tudi vreme je postajalo vse bolj »kislo«.

Ob akumulacijksem jezeru je zelo lepo. Pravzaprav ZELO LEPO BO, ko bodo vse končali. Sedaj je vse samo gradbišče.
Pa sem rinila naprej.
Od Čačka sem krenila navzgor proti Beogradu.
Že po nekaj kilometrih je postalo jasno, da sem stopila v eno čisto drugačno Srbijo, kot je bila ona prej. Ta cesta skozi Užice in Čačak je bila »meja« med hribi in ravnico. Sedaja, na poti proti Beogradu so hribi, kar na hitro, postajali bolj položni in tudi izginili.
To je pomenilo da naprej res nimam več kaj za iskati. Niti lepega razleda ne bo več.
En del mene je še vedno hotel »živeti« in razmišljal o možnostih vendar jih ni bilo več. Pa tudi sezone je že konec.
Razmišljala sem, da pri Bogradu je zagotovo še kakšen kamp ki dela. Zagotovo je nekaj na Donavi ali na Savi. Vendar kako da najdem? Saj interneta nisem imela, niti takšnih aplikaij, ki bi delale brez interneta. V Beograd se kar tako spustiti z AD pa ne pride v poštev.
Nisem hotela priti niti v bližino Beograda.
In sem se spomnila! Zdela se mi je super dobra ideja je pa bila super neumna.
Videla sem že, da iz raznih krajih Srbije ceste vodijo radijalno do Beograda. Počez pa jih je malo.
Kljub temu, sem se, na podlagi avtokarte odločila preseči (počez) od Obrenovca do Šabca.
Ker je cesta prikazana v atlasu, sem bila prepričana, da je to po tem v redu cesta. Ob tem pa vodi ob Savi.
Spet naštimam dve navigaciji. Ono na avtodomu, drugo pa na telefonu na podlagi Here—dol snetih avtokart.
In se izgubim
Najprej sem še vozila od Čačka proti Beogradu na dolgočasni cesti, kjer ni nič veča za videti. Kjer ni tabli na katerih piše ime mesta čez katere se vozim, ne vem kje se sploh nahajam. Pa računam, da me bo navigacije le vodila.
Zdelo se mi je, da bom nekje kmalu že morala skreniti na levo proti Šabcu. Vendar vse postaja sumnjivo. Nič ne funkcionira kot je treba. Saj Šabac je veliko mesto. Moralo bi kazati na prometnem znaku. Pa tudi cesta do tam bi morala biti v redu. Saj če je cesta narisana v atlasu po tem le mora biti v redu.
Pa je spet neskladje. Neskladje med navigacijami in neskladje z ozirom na prometne znake.Vsaka je kazala drugačno smer.
Na koncu zagledam neko čudno zanikrno tablo proti Šabcu. Ne vem več točno kako je bilo. Vem pa, da je bilo vse zmešano in čudno.
Kmalu je cesta postala nemogoča. Z desne strani med mano in Savo so bili železniški tiri—v nedogled—do Zagreba! Pristopa do vode ni bilo.
Ker sem že veliko prevozila po takšni poti, sem mislim da bom kmalu le prišla na nekaj konkretnega - boljšega. Vendar se je vse samo bolj in bolj zapletalo.
Po vaseh se prebijam iz ene ulice v drugo. Cesta kriminalna in ta mora nikakor da se konča.
Za obupati je. Ne vem več ali naj grem nazaj ali še naprej. Zdelo se mi je, da sem že veliko prevozila. Ni mi padlo na pamet, da počasi vozim, kar pa pomeni, da ni bilo prevoženih toliko kilometri, ko se je meni zdelo. Vsaka navigacija kaže drugače in vsaka me hoče zapeljati po norih in vse bolj norih cestah.
Na koncu pa končam na zelo slabi makadamski potki kjer ni bilo ni žive duše nikjer. Pred mano tirnice jaz pa lahko izberem levo ali desno. Sem v polju, na blatni cesti brez česarkoli za orientacijo in nikogar za vprašati.
Odločim se iti levo. Navigacijam se je čisto zmmešalo in nič več ne kažejo. Ne vem kje sem. Upam, da bo te ceste enkra le konec. Pa nikakor da ga dočakam. Vozim se pod nadvožnjaki, ki vodijo čez tirnice vendar jaz ne morem priti na to cesto in na nadvožnjak.
Začenjam obupavati. Dejansko ne obupavati. Bila sem popolnoma mirna vendar to je bila udanost v usodo. Nikjer nič. Samo tirnice na moji desni strani in nepregledna polja z leve.
Pri enem nadvožnjaku v daljavi vidim neki avto in neke ljudi.
Ko sem prišla bližje sem tudi jaz videla potko, ki je od moje ceste vodila na nadvožnjak.
Jih pa vprašam. Mi razložijo. Vendar je komplicirano. Samo da pridem čez tirnice, pa bom vklopila internet pa da me navigacije odpelje do avtoceste. Nič več izogibanja avtocesti.
Razložili so mi tudi to, da skozi Vojvodino je možno samo po avtostradi.
Praktično je enako, kot sem doživela v Prekmurju. Tudi tukaj – kot so razlagali – samo domačini se lahko znajdejo po lokalnihh cestah iz vasi v vas.
Malo na podlagi vodenja, malo na podlagi razlage, sem našla tudi most čez Savo.

Ko sem se skobacala čez Savo, sem se odločila, da le ne bom več eksperimentirala s stranskimi cestami niti z naloženimi kartami, niti z navigacijo avtodoma.
Za Google navigacijo pa sem morala na internet, čeprav sem vedela, da me bo stalo celo premoženje. Hotela sem najbolj primerno in varno pot do cilja. To pa je bila Senta – veliko in pomembno središče v Vojvodini.
To igračkanje z inetrnetom me je stalo 100 €. Mislila sem, da je to »kazen« zaradi mojega nepredelanega zlikovca. Še vedno pa nisem vedela kaj v resnici moram predelati.
S pomočjo Googla sem pa videla, da nič ne vidim. In še naprej nisem imela pojma kje sem in kako naprej. Namreč, ugotivla sem, da sem se spet nahajala na neki novi cesti, ki jo pa navigacija ne kaže.
Zato nisem imela druge, kot da grem naravnost po tej cesti, saj druge možnosti niti ni bilo.
Po tem pa ugotivom, da sem prispela do Surčina (tam je beograjsko letališče).
Vso to kolobocijo sem naredila, da se izognem Beogradu, sedaj pa sem le prišla nazaj do Beograda.
Pa spet ni bilo nič v redu. Navigacija do Sente me vodi skozi Banat. Pred tremi leti sem se vozila skozi Banat. Cesta je bila grozna.
Na navigacijo sem nastavila za cilj Ado. Ada je mesto na Tisi, 16 km pred Sento. Tam smo nekdar živeli in sem prebrala da je tam lepi kamp.
In se začnem peljati kako me navigacija vodi.
Na to ugotovim da me vodi proti Beogradu. Ja, pozabila sem da »ada« pomeni otok. In V Beogradu je predel, ki se imanuje »Ada ciganlija«!!!
Kakor koli poskušam, ne prime in ne morem najti to pravo »ado« v katero sem hotela iti.
Zato spet nastavim Sento. Večkrat sem že na Google navigaciji iskala Sento in nikoli ni bilo problema. Sedaj pa na telefonu ni bilo zadetka. Šele, ko sem že odhajala iz Sente, sem slučajno ugotovila, da bi morala napisati madžarsko ime »Zenta«.
Med Beogradom in Novim Sadom se nikoli prej nisem hodila. Od Novega sada proti Subotici pa poznam, četudi svojčas se nismo vozili z avti. In vem, da že od Beograda obstaja avtocesta na sredini Vojvodine. Hotela sem na to strado. Vendar navigacija, kakor koli postavim zadeve, mi ne kaže nič uporabnega.
Trajalo je precej časa, da sem končno našla mesto, katerega je navigacija prikazala in dala neko logično putanjo do nje. Do Sente pa sem že vedela kako priti.
Na povratku so bili isti problemi, čaprav so se drugače kazali.
Dokler ne predelaš hudobijo, ona vedno in naprej deluje. Če jo tlačiš, je še slabše. In ne glede na to kako se strogo zavestno kontroliraš, bo hudobec vedno našel način kako te pretentati. Saj nikoli ne igra na enak način. Na začetku se ti zdi, da si vse uredil. In ko najmanj misliš, se že spet znajdeš v istih tirnicah in istih problemih.
Mislim, da pa pri tem mojem problemu gre za kompleksno zadevo. Zdi se mi, da so moji zunanji problemi samo odslikave mojih notranjih labirintov in kaosa iz kateih poskušam z ozaveščanjem priti ven.
Za povratak od tam poznam dve poti. Teh navigacija niti ni pokazala. Pokazala pa je neke čudne poti. Pokazala je tudi dobro pot vendar pri tem sem sama zaribala. Po oni cesti sem se samo enkrat peljala. Zato sem pozabila na njo in jo nisem prepoznala, ko jo je navigacija kazala.
Zato sem vprašala svoje sošolce saj oni so domačini. Bodo najboljše vedeli.
To pa je bila najslabša rešitev. Saj že iz Sente nisem znala ven priti. Pot, ki so mi jo razložili, je bila zaprta zaradi cestogradnje, znakov za obilaznico pa ni bilo. Mogla sem spet spraševati.
Comments