top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI ...

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Dec 30, 2024

1.

Od prilike tako, samo z nekaj več kilometri
Od prilike tako, samo z nekaj več kilometri

REKAPITULACIJA

Čas in prostor sem zavrtela nazaj!

Ko sem iz Albanije preko hribovja Prokletije grabila proti Črni gori, sem se zavedala, da sem

pred 47 leti (leta 1974) z – takrat šele bodočim možem, lučaj naprej, prek prelaza Čakor, na poti iz Kosova v Črno goro, premagovali isto hribovje. Samo takrat sva se vozili s Fičkom in po grdi makadamski cesti.

Ob tem me je prešinilo, da sedaj, v obratno smer, delam praktično isti krog skozi ex YU, kot sva delali takrat.


V resnici nisem nameravala potovati po lepi naši.

Kot sem o tem že pisala, Prekmurje sem že lani načrtovala, ko avtodom (AD) še ni bil niti v mislih.

Hotela sem v Prekmurje, ker tam še nisem bila. Sedaj, z AD-om je tista pot dobro poslužila, kot vadba in vpeljevanje v AD avanture. Domači je teren, pot pa je nezahtevna. Idealna za prvi poskus.


Tudi Dolomite nisem načrtovala za AD vendar, sedaj, ko sem si ga omislila, je bilo samoumevno, da, kot naslednji korak, naredim tisto relacijo.


Po tem sem doživela blokado. Nobene prave ideje, niti občutka o tem, kam bi šla naprej.

Ni šlo za to, da ne bi znala kam vse bi potovala. Saj po Evropi nisem veliko hodila. Njo sem pustila za na konec, za čas, ko bom stara, pa mi bo naporno potovati v daljnje dežele. Meni se je nekako zdelo, da ta čas še ni prišel vendar korona me je opomnila, da je skrajnji čas, da preštejem svoja leta in da se omejim. Zato sedaj za potovanje imam na razpolago vso Evropo.

Kljub temu se mi nikakor ni zložil načrt.


Na to je nepričakovano prišla želja za to potovanje. Bila sem presenečena in sem hotela odvrniti misli na druge destinacije, pa mi ni uspelo. Kar naprej se je vračalao, da le naredim tisto pot. Vmes so me tudi klicali na 50. obletnico mature v Sento (Vojvodina). Ona je bila v resnici lani samo lani ni bilo možno potovati. Tako je jubilarno slavje preloženo za to leto.


Najbolj me je vlekla sama vožnja po obali.

Največ časa pa sem želela porabiti na Črnogorski obali in tudi v Črnogorskih hribih, kje pa še nikoli nisem bila. Kljub temu mi še vedno ni bilo jasno, zakaj naj bi šla to relacijo.


Na to sem dobila neko slutnjo, da mi bo tista pot poslužil da najdem sebe.

Vem! Obrabljena fraza!

Sedaj na koncu lahko rečem, da je res vse bilo tako.

Bil je test in skušnjava, poravnava starih računov ...

Sama vožnja z AD ni več bila moj osrednji problem. Bilo pa je moje življenje, ki se je res, kot sama pot, odvrtelo nazaj, oz. spustilo v globočine neke daljnje preteklosti. Odpirale so se še neodprti in nepredelani problemi in številna, še neodgovorjena vprašanja.

Sedaj doma, po enem tednu, se postopoma vračam v življenje. Ne vem še v kakšno življenje se vračam. Močno upam, da ne bodo stare kolesnice temveč, da mi je uspelo najti neko drugačno nadaljevanje. Ne vem še.

Tudi to še ne vem ali me je hudič vlekel, da bi me do konca uničil ali pa je bil božji test, ki me je moral zalotiti na še nepredelanih lekcijah, ki se sicer, brez teh skušnjav, ne bi pokazale.


Že pred leti sem dobila razlago, da svojih korenin ni možno kar tako prerezati.

Prave nostalgije nisem nikoli čutila, saj smo Vojvodino napustili že leta 1967. Jaz sem še ostala tam, da končam Ginazijo ko so moji starši že bili preseljeni v Bjelovar.

Kljub temu sem čutila, da me nekaj le vleče. Na sploh so me vlekle starogradske pesme, Zvono Bogdan, po tem Balašević, pa ne zato ker bi zrasla s temi pesmami. Saj takrat se še ni poslušalo toliko glazbe kot danes, oče pa je bolj igral stare madžarske šlagere ne pa takšne starogradske.

Zrasla sem pa tudi pod vplivom Avsenika in drugih slovenskih popevk!

Ker je moj oče oboževal slovenske narodne pesmi, na sploh Avsenika, je kupil vsako ploščo, ki se je v Vojvodini dala dobiti. Kljub vsemu, me je ta Vojvođanski melos le dotaknil nekako drugače kot druge pesmi. In to me je presenečalo.


Pred leti sem dobila razlago na to moje vprašanje.

Razlaga je bila, da nisi slučajno rojen tam, kjer si se, niti v katerem jeziku si se rodil. Lahko se odseliš na konec sveta, vez ostaja in se izraža kot nostalgija.

Vendar ne gre za stanje emocij ali kaj takega. Gre za nekej veliko večjega in veliko globljega, česa se pravzaprav nihče ne zaveda.

Gre za neke domače naloge in neke obveznosti, ki jih človek mora izpolniti do svojih korenin in šele po tem jih se osvobaja. Lahko bi primerjali z turnusom na določenem oddelku pri šolanju. Ko si obvladal vse, kar ti je ta predmet imel za ponuditi, si lahko šel naprej.

Preko teh korenin se vse iz tvoje matinčne zemlje, prenaša v tebe, vpliva na tebe in tudi širi v tvoje okolje. Ne gre samo za osebno mentaliteto in navade.


Prazaprav, zaradi tega nikjer ne marajo begunce.

Prenaša se tudi vso zlo, od koga so begunci hoteli ubežati. Ono žarči skozi človeka, tudi če je sam sicer popolnoma v redu.

Je pa tudi obratno: človek skozi te popkovine prenaša v svojo bazo dobro (ali pa zlo), kar je pridobil v tujih krajih.


Obstaja pa še nekaj, čigar manifestacija je kastni sistem. Tudi on ni kar tako niti slučajno ustvarjen.

To pomeni: tudi ti ostajaš zasidran na tem nivoju, od koder izhajajo tvoji predniki. In če tvoji predniki izhajajo z dna, tudi ti si zasidram tam, čeprav si vmes postal Nobelovac, ali prišel med najvišjo elito.

In, kot pri vsakem sidru. Lahko ga osvobodiš samo tako, da sam zaroniš, sidro pa najprej potegniti še globlje, da bi se odpelo.

(OPOZORILO: Svoj nivo, ča si rojen visoko, pa lahko zelo hitro izgubiš. Vrniti se pa nazaj je pa hudi napor!)


Vsega tega se nisem zavedala 16 avgusta, ko sem šla na pot.

Kot sem omenila, bila sem presenečena, zakaj mi je prišla takšna želja. Saj ne maram gneče, ne maram hudo vročino in ne maram ležanje na plaži.

Razen želje da grem, imela sem v sebi nek občutek, kot da me nekdo obletava in me prepričuje s ciljem, da me motivira, da le grem ravno takrat in po tej poti. To so bili podatki o toplem morju – ki ga rada imam. Pa da bom šla pogledati še izvir reke Cetine - kjer še nisem bila! Pa ponovno pogledati lepote Bokakotorskega zaliva, pa bom spet videla Sveti Stefan, pa peščene plaže Ulcinja, pa obiskala hriborje Črne Gore in dela Srbije, kjer še nisem bila...


Bala sem se, da bo tri tedne (do 4. septembra, ko je bila proslava obletnice) predolgi period, pa da bom svojo siceršnjo pot prehitro končala, pa bom morala še čakati do datuma...

Vendar nisem mogla preložiti, niti zamenjati za kakšno drugo potovanje.

Kot bi bila programirana, da se odpravim tega dne in na ta način.


Našla sem celo hitri test za kovid za 15 €, vendar so ga delali šele ob 12 uri. Pa sem mislila, da bi bilo bolje odpraviti se naslednje jutro vendar nisem mogla niti to preložiti.


Šla sem v največjo gnečo.

Ker sem hotela spotoma pogledati še grad Snežnik, vprašanje je bilo ali naj grem po avtocesti ali po stranski. Občutek sem imela, da bi morala iti po stranski cesti vendar občutki niso bili jasni. Pa mi je ostalo samo metoda »An ban, pet podgan«. Namreč, na avtocesti se lahko pričakuje gneča. Stranska pa je le stranska in trajala bo vsaj pol ure dlje (meni še dlje, saj z AD-om peljem počasi.

Pa sem le mislila iti po avtocesti.

Bila sem ravno pred ljubljanskim predorom, ko so na radiju opozarjali o zastoju in zamudi od pol ure. Tako sem v zadnjem hipu lahko še zavila na Celovško.


Imela sem »naštimane« obe navigaciji (tista v avto ugrrajena in Googleova na telefonu). Ena za pot, če bi šla po avtocesti, druga pa, če bi šla po stranski.

Ta "baba" iz navigacije, ko je »videla«, da nisem nadaljevala po avtocesti pa je kar naprej tarnala: »novi izračun poti«, jaz pa nisem znala kako naj bi ji zamašila usta. In tudi ko sem že bila bliz cilja, ona bi me vrnila v Ljubljano na tisto križišče, kjer sem namesto po avtocesti nadaljevala po stranski cesti.

Bila sem pa lena, da se ustavim in preštudiram kako preklicati program navigacije.

Dejansko ne gre za lenobo, temveč za moj trmasti značaj.

Možu sem prigovarjala, da je v stanju vezati vozel na svoj lulek, samo, da se mu ne bi bilo treba ustaviti na poti zaradi lulanja, tudi, če bi do cilja potreboval deset dni potovanja.

Jaz sem ista (čeprav brez vozla ...). In če imaš »dober« cilj, ti mine življenje ne da bi se ustavil za karkoli. Na sploh ne za uživanje. Tako sem jaz zapravila svoje življenje.

No ja, tudi ta hudobija ni tako enostavna, kot je videti in rešitev ni v tem, kot ste to navajeni misliti, da je.


Moj cilj je bil sproščeno in z uživanjem potovati.

Spotma sem celo mislila, da sem to (kljub neugodnostmi) uresničila. Šele ko sedaj doma obdelujem svoja stanja in doživetja vidim, da sem samo predirjala to pot, kot da tekmjem s časom in kot da gre za življenje

In sem spet morala ugotoviti, da pravilo zrala velja: to kar sem kritizirala pri možu, je bila in tudi ostala moja lastna hudobija.


Sedaj vas pa vabim, da mi se pridružite na tej moji poti. V začetku sem še pisala sproti. Sedaj bo treba samo malo oblikovati tekst.




170 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page