top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

ČUDNA IN ČUDESNA ALBANIJA

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 23, 2024

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

12.

Na začetek TUKAJ

Albanija—čudna dežela. V pustoši veliko število novih, ogromnih in »grotesknih« hiš. Nove ceste, nove bencinske črpalke, ogromni parkingi—vse predimenzionairanao... pa nikjer nikogar!

Očitno je, da mislijo na skorajšnjo prihodnost—na promet in zasedenost.

Sedaj pa čudno deluje.


Po tem, ko sem prešla mejo, večinoma nisem nič videla, razen deževnih oblakov, ki so prekrivali celo pokrajino. In, veliko novih hiš, ki pa so osamele štrelel v pustoši.

Na to pa se srečam za dvema hoteloma, ki kot stržarja stojita na vhodu v civilizacijo: na reki Bojani, nekaj kilometri od Skadarskega jezera.




Zdela sta se mi zelo čudna. Nisem vedela ali naj jih imenujem za kičasta ali pa za pompozna. Mogoče za neki novodobni barok. Nisem dobar opazovalec za takšne reči. Zato bo najboljše, da povem samo to, da sta močno drugačna, kot sam vajena doma in v svetu. Impozantna je tudi njihova velikost. Mogoče se je samo meni zdelo, da je vse nekako ogromno – nesorazmerno ogromno.



V nadaljevanju pa večkilometarski zastoj. Zdelo se mi je, da je pred mostom, ki je bil preko reke Bojane. Dok stojiš in čakaš, da se premakneš za kakšen metar, te obletavajo ciganski otroci ki prosijo.

Ko sem se bolj približala mostu, sem videla, da je kolona samo pri skretanju na desno, na most. Naravnost pa ni šel nihče. Ne vem kaj je na tabli pisalo. Bila so pa narisana drevesa—kaj je pomenilo da je tam neka naravna zona in zabavišče. Zato sem šla v to smer, pa tudi v upanju, da se bo kolona pozneje le razkadila – pa se ni!

Na začetku te ceste, od mosta proti jezeru je bila soseska revežev z njihovimi kolibami. Po tem se pa odprlo:


Ob celi dolžini reke Bojane in Skadarskega jezera je sprehajališče in nešteto ogromnih slikovitih in pomponznih restovaracija in manjših hotelov z ogromnimi parkirišči.

Tudi za senco bo poskrbljeno. Saj je vsepovsod zasajeno veliko dreves. So še majhna, bodo pa zrasla! Po majhnih drevescih se tudi vidi, da je vse novo postavljeno in lepo urejevano. Tako zelo novo, da se je še ne vidi na Googlovih zemljevidih.

Gradi se pa še. To bo ogromno turistično naselje – zagoto ne za reveže. Prava skadarska rivijera!

Vse pa je bilo prazno. Saj samo Skadar je v bližini. In to je bil četrtek okoli podneva. Poletje pa je v glavnem mim.

Dok sem se jaz malo sprehodila in razmišljala, parkirišče se je le začelo pomalem polniti Vse z ogromnimi in lepimi avti in elegantno oblečeno druščino. Očitno so začeli prihajati na kosilo ...


Jezero pa je ogromno. Ne vidiš mu kraja.

Nisem vedela ali bi smela nadaljevati in ali bi lahko prešla v Črno goro pa sem se obrnila nazaj proti mostu.

Kolona je še bila, samo ne iz te smeri, od koder sem sedaj prihajala.

Vrsta pa ni bila zaradi mosta temveč zaradi rotunde na drugi strani.


Najhujše pa je bilo v samemu Skadru.

Nikjer še nisem bila v hujšem prometnem kaosu in gneči, kot je bil ta. Pred 25 leti sam nemogoči kaos videla v Indiji – menda najhujši na svetu. Ta sedaj ni bil nič manjši, samo kar so dimenzije križišč in krožišč bila le manjša kot v Indiji.

Ne iščite na Googlovem zemljevidu. Tamo so vse slike narejene po lepem sončnem dnevu. Ko pa sem jaz šla, je deževalo.

Na Googlovih slikah se le vidi kaj vse hodi po teh cestah, vendar gneče ni videti. Ceste so celo bile prazne. Sedaj je pa bil obup.


Na navigacijo se ne moreš zanesti, saj vse se gradi, razbija, prenavlja.

Sledila sem smerokazom, pa le ne vem, če sem pravo ravnala.

Dejstvo je, da me je cesta vodila naravnost skozi center mesta.


Na teh slikah iz Googla je cesta bolj povdarjena. Na terenu pa ne vidiš katera je rumena in kaj je pravzaprav krožišče. Namreč, ti številni trikotni otočki so že sami tako veliki, da misliš, da so oni že krožišče. Po tem ugotavljaš, da so oni samo vhod v ogromna krožišča, na katere prihajajo z vseh strani ceste.

Tudi krožišča in vse ceste so dvopasovnice vendar vse to je BALKAN.

Vsi se vrivajo in z vseh strani.



Iz stranskih ulic bliz križišča bi morali najprej na glavno cesto, pa po tem v krožišpče, Vendar vsi direktno rivajo v krožišče. Tako da dejansko namesto deh pasov, ki bi morali v krožiške imašte avte v 4-5 kolonah, ki svi, drug prek drugega se naguravajo v krožišče. No ja, če bi čakali na vrsto, nikoli ne bi prišli noter.

Problemi so tudi v teh glavnih ulicah. Namreč, na robu so parkirani avti. Po tem bi moralo biti dva pasa za promet v eno smer.



IZGRAJENA je pregrada vzdolž ceste, ki deli pasove. Če pa ni izgrajene pregrade, po tem prehitevajo ta dva obstoječa pasa tako, da gredo v pas, kjer se pelje v obratno smer.

Pa tudi parkiranih avtov ni samo na robu. Parkirajo tudi tam, kar bi moral biti vozni pas.

Torej, namesto dveh voznih pasov v eno smer, imaš samo enega. Tisti pa, ki niso mogli naprej na svojem pasu zaradi stoječih avtov pa se naguravajo na ta eden, ki je že tako in tako polno zaseden. Če ni izgrajene pregrade med pasoma v eno in v drugo smer, po tem ti nasproti rinejo oni, ki so šli prehitevati one, ki na svojem paso vozijo v nasprotno smer.

Med vse to se urivajo pešči, motoristi, kolesarji – pa ne takšni športni, temveč stari dedki in babice, ki se na smrt hladnorkvno in počasi prerivajo čez vse to.

So pa tudi starčki, ki vlečejo za sabo neke svoje natovarjene vozičke. Tudi potepuških psov ne manjka. Cele trume jih tekajo pod kolesi. Ne vam zaradi kakšnega čudesa ne enga nisem videla povoženega. No ja, zaradi gneče je promet tako vpošasnjen, da imajo časa preriniti se tudi oni.

Pa še to ni bilo dovolj!


Vemo, da pri izhodu iz krožišča je prehod za pešce.

Na enem mesu, kjer sem morala napustiti krožišče najprej so me ovirali, saj so se iz stranskih ulic, v 4-5 kolonah naguravali avti not v krožišče. Ko sem se prebila med njimi, pa spet, skupaj s številnimi drugimi avti nisem mogla napustiti krožišče ker je na tem prehodu za pešce parkiral en avto—tako, da je zaprl oba pasa. Tip je pač skočil v trgovino. Po tem avti ga poskušajo zaobidet z vseh strani.

Jaz pa z avtodomom!!!

In še dežuje ...

Uspelo mi je! Zaradi mene se ni ustavil noben avto in meni je uspelo nobenga ne podreti in ne pregaziti nobenga pešča, celo psa ne.

Mislim, da sem ta izpit vožnje le položila.

Groza me pa hvala kako bi se znajdla, če bi imela namen ustaviti se v Skadru.


Zunaj Skadra pe svet praznega in tihega prostranstva.

Vse je kot svet duhov:

Široke nove ceste – brez prometa.

Ogromne a prazne bencinske črpalke in občasno nove stavbe pa tudi kakšna vas.

Vse prazno.- po tem pa prometna!!!

Tam, kje na vsakih pol ure gre en avto, en sa stranske ceste je uspel trčiti v enega, ki se je peljal po glavni cesti!


Na navigacijo se spet ne moreš zanesti.




To je smer, ki sem jo imela doma že izbrano in shranjeno. Hotela sem vsaj spotoma videti tudi te albanske obmejne hribe – Prokletijo. Zato, za priti do črnogorske naravne znamenitosti (vodopad Grlja) mi je bila pot idealna.

Ko pa sem po Skadru nastavljala navigacijo in v avtu in Googleovo na telefonu, sta mi oba uporno kazala smer proti Podgorici. Slišala sem, da je neka nova avtostrada od Podgorice navzgor. Vendar jaz nisem hotela niti v Podgorico niti na avtostrado. Hotela sem videti hribe.

Vedela sem že, da navigacija v avtu kaže samo konkretna mesta, ne pa vsako drobnarijo kot Google. Vendar kakor koli sem iskala in navajala mesta v okolici vodopada, mi je uporno kazala pot proti Podgorici.

Tako sem mislila, da je ta cesta, ki sem jo doma videla, zagotovo neka kozja stezica- kot kar Google zna tudi takšne prikazati in takšne, ki jih je gozd že zdavnaj prerasel ker niso v uporabi. Zato se nisem upala kreniti v to smer. Sprejela sem, da bom morala v Podgorico. Nisem pa mogla kar tako sprejeti, da ne bi videla vsaj nekaj od teh albanskih hribov. Zato sem le obrnila v smer, kjer so bile narisane smrekice, čeprav pojma nisem imela kam ta pot vodi. In nikjer niti žive duše, da vprašam.

Upala sem, da se le ne bom zabila v nekaj nemogočega, in da se bom lahko kar obrnila, če mi ne bo šlo.


Tam kjer sem z glavne ceste zavila v smer »smrekic«, je bilo neko ogromno sklaišče. In tam zagledam nekaj ljudi.

Znajo pa samo albanščino. Bili so pa zelo ljubeznivi in spremni pomagati.

Ker se nismo znali sporazumeti, nisem jih mogla vprašati o teh lokalnih atrakcijah. Lahko pa sem jim pokazala v atlasu kam bi rada.

Trdili so mi, da nikakor ne na Podgorico in so mi točno razložili to cesto, ki mi je Google prvotno kazal in zatrjevali so, da je cesta v redu.


In res je bila v redu.

Super nova cesta. Tudi ta je bila skoraj prazna. Vreme se je tudi izboljšalo da sem lahko z vrha gledala dol na Skadarsko jezero. (Vidi se na videu, ki se nahaja na vrhu te strani)


Vsepovsod in vse se gradi: nove hiše, nove cerkev, ceste, turistična naselja ... Novi Južni Tirol za njihove »Dolomite« na Prokletiji.



Že na začetku od daleč, so se mi hribi zdeli nekako čudni. Videti so kot da so iz blata vendar popolnoma brez restlin.




Vsred govorja, tam kjer Albanci ustvarjajo svoj novi »južni tirol«, se ti hribi močno krušijo. To niso skale temveč kamenje med zemljo. Tako so odroni kar naprej.

Da bi zaščitili cesto, vse strani so prekrili z čeličnimi mrežami vendar močni odron je v stanju pretrgati tudi te mreže.

Črnogorski carinik me je vprašal, če sem na poti videla odrone. Tako sva se malo pogovarjala. Ja, to je veliki problem teh hribov. Ti in takšni nevarni odroni. Lep pa je bilo.

Od tam pa ni bilo daleč do mojega cilja: Vodopad Grlja in Ali pašini izviri.

Samo sem morla vprašati.

Do njih sem se najprej morala prebiti skozi mestece, skozii njegove uličice kjer pol prostora zasedajo parkirani avti in spet ni več kot milimetra od mojega AD do zidov ali parkiranih avtov... Cesta pa je grozna.

Ja vsepovsod gradijo nove glavne prometnice. Stranske ceste pa so takšne, kot v turških časih ali pa so te, ki so bile izgrajene v Jugi. Logično je da je tako. In zagotovo ne morejo vse istočasno. Je pa grozno.

Vse sem mirno prevozila. Vendar, kot uvidevam, mir le ni bil resnično do dna duše. Res, da nočnih mor zaradi takšne vožnji nimam, imam pa dnevnih. Sedaj ko to dopolnjujem in pišem, čutim v sebi takšno grozo kot pri nočni mori in čutim grozo ob pomisli, da bi se ponovno podala na takšno pot.

Vem pa, da morala najprej vse to predelati, po tem pa se bom bolj sposobna, posledično tudi bolj samozasvestna le spet napotiti novim dogodovščinam naproti.


Sem pa našla idealno mesto za prenočitev. Ko sem prispela, je bil pravi čas, da se spravim v mirovanje.



Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page