Začetek poti je TUKAJ

Po ogledu Marmolade so sledili spet prelazi z novimi serpentinami, novimi težavami in novi čudoviti razgledi.
Na to mi je, kljub dvojni navigaciji, spet "uspelo" izgubiti se.
Ker se še nisem dobro znašla z novougrajeno navigacijo, imela sem vklopljeno na telefonu tudi Googleovo navigacijo.
Tako sem na Googlovi navigaciji, na podlagi informacij od potovalne agencije, nastavila za cilj Val Gardeno. Čeprav sicer vem, da »val« pomeni dolino, niti na kraj pameti mi ni prišlo, da navedena »Val Gardena« ni mesto temveč samo dolina, čeprav jo je Google prikazal kot določeno piko na zemljevidu.
Ker pa navigacija v AD-u ni tako precizna, sem bila prepričana, da tega »mesta« zato mi noče prikazati, ker je majhno. Tako sem na navigaciji AD-a nastavila za cilj Bruneck.
Vse je dobro šlo! Obe navigaciji sta mi enako kazali vse do ...
Bolj ko sem se spuščala v dolino, bolj poseljeno je bilo območje. Ni se več dalo ločiti eno mestece od drugega, vse dokler celo pobočje ni bilo eno samo, z hišami nagneteno območje.
In tukaj me je navigacija od AD-a usmerjale v smer, ki se nikakor ni vjemala za Googleom.
Na Googleovi navigaciji sem še naprej morala iti naprej proti označeni točki »Val Gardena«, dok me je navigacija na AD-u vodila stran, v drugo smer. Mislila sem, da me pač vodi proti Brunecku, ko pa jaz hočem najprej priti do »Val Gardene«.
Ob tem sem pa globoko v dolini zaznala veliko VODO. Ker me voda privlači kot magnet, sem iskala način kako bi se ji približala, pa nikjer nisem opazila cesto, ki bi me vodila navzdol. Tudi to je bil vzrok, da sem silila naprej proti točki na Googlovi navigaciji.
Ob tem pa nobena od navigacij ni vedela, da sem AD ne pa majhen avto. Tako mi je navigacija na AD-u kar naprej delala »nove izračune poti« in me usmerjala na nemogoče ceste, po katerih bi se morala peljati, da dosežem zastavljen cilj. Tako, tudi takrat, ko sem že ugotovila, da me Google ne vodi pravilno, navigacija AD-a ni bila od koristi. Zaglavila sem v ovinku kjer bi zelo ostro mogla zaviti desno in to z oske ceste na še bolj ozko. Obrat je bil nemogoč. Z ene strani je bil strmi prepad, z druge pa hiške z ograjenimi dvorišči z ozkimi vhodi.
Cesta naravnost pa se je slepo končala.
Navigacija pa je kar naprej dajala »nove izračune poti«, vendar pot, ki mi jo je naprej pokazala, je bila neprehodna. Ni bilo druge, kot vprašati.
Tudi napotke nisem razumela, saj so bile komplicirane. Razumela sem, da je pač vse to območje »Val Gardena«,, naselje s tem imenom pa ne obstaja. In da moram nazaj po poti po kateri sem prišla, kje pa bom našla odcep do Brunecka...Vendar kako bom našla to cesto, je bilo nemogoče razumeti.
Tako sem se obrnila. Hvala bogu, tam je vsaj to bilo možno. Tolažilo me je tudi to, da nisem bila edina, ki se je tam zaglavil!
Spet sem nastavila obe navigaciji. Ja, sedaj so obe kazale enako vendar so me vodile do cest, ki so bile zaprte. Ena zaradi renovacije, druga pa zaradi prestrukturiranja prometa – kar pa še ni bilo posredovano v sistem navigacije.
Niti ne vem več kako sem se izvlekla.

In spet so sledili prelazi. Praktično vsako malo večje mesto je v svoji lastni kotlini, obdani z visokimi gorami. In če hočeš obiskati soseda se moraš spelazati zelo visoko, da bi se na drugi strani spet spustil zelo globoko.
Bila sem že bliz Brunecka, ko mi je bilo dovolj za ta dan. Prenočila sem na prostoru med cesto in potočkom. Ko sem gledala na potoček in ignorirala cesto, je bilo kar lepo.

V Brunecku pa sem se že relativno dobro znašla. Znala sem poiskati parkirišče za avtodome. Ko sem odpirala aplikacije sem počasi videla, da so še druge funkcije in če klikneš na pravo mesto, dobiš dodatne informacije o čisto vsemu.
Verjamem, da je za vse vas, ki ste internetno napeljavo imeli že v maminem trebuhu, sve to logično in normalno. Vendar jaz te "napeljave" še nisem imela in meni (zaradi prirojene napake) niti ni tako lahko --- na ekranu zaznati to, kar je v resnici napisano.
Vem, noro—vendar je res tako, ko si star in začenjaš z nečim, kar koreniti odstopa od tvojega dosedanjega življenja.
Tako sem tudi to ugovorila, da je na tem parkirišču možno tudi prenočiti in da se plača preko interneta.
Brala sem o tem. Ljudje so to mimogrede omenjali, saj za večino so takšne pripombe bile jasne, meni pa totalna neznanka. Sedaj sem videla, za kaj sploh gre in kako zadeve funkcionirajo.
V Brunecku sem nameravala ostati samo kakšno uro. Sparkirala sem, vzela sem svoj skiro in obiskala mesto. Bilo je še zgodaj, pa ravno zato lepo, ker ni bilo gneče.
Po tem sem se napotila na drugo lokacijo, ki je bila označena v programu turistične agencije. Šlo je za Plato (Platten). Tam, da so neke zemeljske piramide.
Nekaj mi je govorilo, da to le ni zame, saj ne morem hoditi tri kilometre – kot je označena dolžina sprehoda. Mislila sem pa, da bom pogledala le nekaj malega na začetku. In sem spet rinila. Ko pa sem videla, da je potrebno najprej se kar stromo in visoko splezati, sem se odpovedala tej atrakciji.
In sedaj sem doživela spet en svoj »biserček« neumnosti.
Zaznala sem nekaj kar me je silno presenetilo. Namreč to, koliko je v nas ukorenineno naše poreklo. O tem sem že pred vrsto let dobivala številna spoznanja vendar vse je to bila več ali manj »teorija«. Sedaj sem pa šla skozi izkušnjo, kar je bilo neko praktično dokazilo o resničnosti teorije.
Torej, nikoli mi ni bilo težko prostorsko narzmišljati. V gimanziji pri tehnični vzgoji smo dobili projekcije predmeta, mi pa smo, na podlagi projekcij morali narisati njegov trodimenzionalni videz. Ali pa smo dobili trodimenzionalno predstavitev, morali smo pa narisati prijekcije. To mi je vedno šlo odlično.
Tukaj se je pa pokazalo, da le razmišljam dvodimenzionalno, kot mi je usajeno od kdaj sem na svetu.
Namreč, brala sem o tej poti v katalogu potniške agencije. In tam piše: da se po Plati nadaljujej pot do konca te iste doline, do Antholzerskega jezera. Za mene beseda "nadaljevanje" pomeni, da v isto smer gremo naprej.
Na Google mapsu pa sem videla to sliko:

Na podlagi zemljevida, iz Plate moramo nazaj na glavno cesto in od tod, po več kilometrih je treba spet skreniti levo do jezera.
Vse eno sem verjela tudi katalogu in sem oprezala, kje naj bi bila iz Plate nadaljnja cesta naprej proti jezeru. Vendar takšne poti ni bilo.
In še vedno nisem dojela. Bila sem prepričana, da so se zmotili pri opisovanju poti za katalog.
Šele, ko sem se vozila po dolini proti jezeru, mi je postalo jasno, da se je beseda "nadaljevanje" nanašala na isto dolino ne pa na isto cesto. Namreč, prva cesta je bila na straneh hribov, ki so obdajali dolino. Do jezera pa sem lahko prišla šele po esti, ki je šla na dnu te doline.
Saj je vse normalno! Vse jasno! Pa saj to vse vem! Zakaj mi je pa to predstavljalo problem?
In sem dojela, da je vse to vpliv da sem rojena v ravnici.
Hribe sem zamišljala tako: ravno, pa se dvigne špic. Pa spet ravno in spet špic:


Ker sem staršem kar naprej tečnarila s vprašanjem kakšni so hribi, so sedli na očetov Tomos Puch motor z mano vmes in so me odpeljlai na Batino. To hribček je ob Donavi ( v Baranji – Hrvaška) Hribček je pokrit z vinogradi in dejansno je celotni hrib še enkrat toliki, kot je prikazan na sliki.

Sedaj pa, kot je videti, je izronil na površje ta moj stari program o dvodimenzionalni pokrajini. Zato na karti nisem zaznala dolino s pobočji.
Še preden bi zagledala jezero, me je ustavil veliki parkirni prostor na katerem je bila enotna cena parkiranja. Računali so ti za ves dan, tudi če si se ustavil samo za pol ure.
Videla sem pa, da avti gredo še naprej po cesti. Tako sem se tudi jaz odpravila.
Jezero je bilo čudovito in mi je bilo silno žal, da se nisem mogla odpraviti na sprehod okoli jezera, kot številni drugi sprehajalci. Ustavila sem se na neprimernem mestu, da ga vsaj poslikam, po tem pa vozila naprej v upanju, da bom že nekjer našla cesto za mojo nadaljnjo pot.
Na to pridem na drugi konec jezer kje je bil veliki izletniški prostor in kopališče. Bilo je tudi nekaj gostiln, ne preveliko parkirišče in OGROMNO ljudi, ogromen promet in ogromno avta. In EN PRAZEN in dovolj veliki PARKIRNI PROSTOR – ki je čakal name!!!
To je bilo neverjetno! Pravo čudo.
Na koncu mojega kratkega bivanja, čeprav sem bila zaparkirana a avti čakali v koloni na prazen prostor, sem se uspela tudi izvleči.
Bilo je lažje kot pod Marmolado vendar tukaj nisem imela pomoči, pa mi je le uspelo.
Sedaj je na vrsti bilo naslednje jezero...
Comments