top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Moj otrok - jabolko moje jablane

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Dec 30, 2024



V resnici, naši otroci NISO NAŠI.

So duše zase. Dobili smo jih, ker smo jih hoteli imeti (ali pa ste nepremišljeno občevali!)

Dali smo jim telo, ki je določeno in omejeno z gensko strukturo in še onesnaženo z našimi nepridipravi, pomanjkljivostmi in drugimi hudobijami.


Hoteli ste SVOJEGA otroka, da je enak vam. Sicer bi bili enako srečni, če bi posvojili kakšnega zapuščenega otroka.

Zato so naši otroci enaki nam in mi smo enaki njim.


Ko jih pa dobimo, moramo prevzeti odgovornost za njih, ki ne preneha, vse dokler od njih ne postane ČLOVEK.

Nalogo smo izpolnili takrat, ko to novo dušo (otroka) povežemo z njegovim božjim/višjim JAZ-om/ “centralnim računalnikom”/ "božjim internetom”…

Vendar, zaradi današnje miselnosti jim samo vse bolj močno ŠKODUJEMO in jih OVIRAMO, da bi dosegli postavljen in potreben cilj.

Tudi sicer smo kot ronilci, ali starinski baloni: od teže s katerim smo obremenjen je odvisno na kateri globini/višini plavamo ali letimo. Zato lahko srečamo samo takšne ljudi, ki so obremenjeni z enakimi uteži, kot mi sami.


Tako je tudi naš otrok iz iste globine/višine, kot smo mi sami.

Te uteži so naši takšni in drugačni grehi (hudobije/ žlehtnobe) in neporavnani računi, ki jih že od padca človeštva vlečemo s sabo (Vač o tem).


Lahko pa, da smo visokorazvito bitje, ki je že predelalo svoje grehe ali pa jih nikoli niti ni imelo. Vendar, če smo hoteli pomagati neki potopljeni duši, da se reši, smo morali nase vzeti primerno breme (grehov), da bi nas povleklo v primerno globino, na kateri nas ta duša čaka, da jo rešimo.


V praksi sploh ni pomembno kako smo prišli do svojih grehov. Bistveno je, da jih sedaj IMAMO V SEBI in smo obteženi. Če jih ne predelamo, bomo ostali zaklenjen in prilepljeni v tem močvirju, v katerega smo se spustili, pa še dodatno obremenjeni zaradi neizpolnjene obveznosti do otroka.


(OPOZORILO: Vzemite tako, kot v športu. Tudi če ste sicer prvaki, vas trener ne bo hvalil kako ste dobri, temveč vas bo zabijal in zaničeval, ker samo tako boste uspeli dati vse od sebe, da bi zmagali. Torej, pozabite na to možnost, da ste visoko razvito bitje. Od tega bi se hranil samo vaš ego in ne bi bili motiviran narditi lekcije, ter s tem opraviti prevzeto nalogo.)

Pomoč otroku v življenjski šoli se odvija po enakih principih, kot vaša pomoč njemu pri šolskih nalogah.

Vam, kot odraslemu človeku ta šolska snov nikoli ne bi bila potrebna – če ne bi imeli otroka.

Vi pa imate otroka, komu ta snov ne gre. Če mu želite pomagati, najprej se vi sami morate naučiti te snovi. Šele tako mu lahko pomagate, da se tudi on nauči tega.


Trpimo zaradi grehov/hudobij.

To pomeni, da je v ozadju otrokove bolezni ali nesposobnosti za učenje tudi neki hudobec. Lahko pa da je vaš otrok konkretno hudoben.


Otrok je takšen, kot ste vi, oziroma, vi ste takšni, kot je vaš otrok.

Vaše, otrokovim enake hudobije, se največkrat ne kažejo v isti obliki, kot pri otroku. Vi se zagotovo ne mečete po tleh od treme, kot vaš otrok, trmarite pa na drugačen način. In mogoče vi nikoli niste imeli problemov v šoli, imate pa na nekem drugem področju neki ekvivalent prisotnosti istega hudobca. Lahko da se ta hudobec pri vas nikoli ni kazal v konkretnem življenju.

Edina prava pomoč otroku bo, da vi predelate to hudobijo pri sebi. (kot da bi najprej sami naučili otrokovo učno snov, da bi mu po tem lahko razlagali, da se tudi on nauči tega.)


Če po tem principu predilate svojo takšno hudobijo, bo tako, kot da bi s slamko izsesali hudobca tudi iz vašega otroka.

To pa še ne bi bilo dovolj, saj otrok sem mora ozavestiti probleme in zavedati se sebe in svojih hudobij.


Ko ste se vi seznanili z “učno snovjo” in predelali aktuelni problem, boste znali na pravilen način in s situaciji primernimi besedami in ukrepi pristopiti svojemu otroku, da bi se tudi ono zavestno naučilo lekcije.

In s samim dejstvom, da ste vi bili pripravljeni prehoditi to pot zavedanja, ste tudi otroku naredili pot in dajete mu tudi vzor, da tudi on sam prehodi tisti pot.


Tudi mene je presenečalo, ko so mi mamice sporočale o tem, kako so njihovi 4-5 letni otroci znali spontano ozaveščati. (Primeri so opisani v knjigi: “Ozaveščanju naproti)

Presenečalo jih je tudi to, kako so znale pristopiti svojem otroku na popolnoma drugačen način, kot bi sicer a primerne besede in dejanja so jim kar spontano prihajala.

Učinek narejene lekcije pa je vedno fantastičen.

Lahko čez noč ozdravijo bolezni, postanejo drugačni (lahko izginejo tudi hude agresivnosti) in tudi v šoli na enkrat postanejo sposobni. Starši povedo, da jim je otrok čez noč odrasel za stopnico.

In NIKOLI SE VEČ NE VRNE NIČ OD PREJŠNJIH PROBLEMOV.


V homeopatsko terapijo so mi ljudje največkrat prinašali svoje bolne otroke.

Dokler še niste bili tako silno onesnaženi s to popularno miselnostjo, lahko je že samo terapija otroka močno izboljšala medsebojne odnose v družini.


V knjigi “Ozaveščanju naproti” sem opisala več zanimivih primerov.

Problemi z otroki so bile vsakdanja praksa.


Zato lahko trdim, da so VSI NAPOTKI, KI JIH DANES DOBIVATE V ZVEZI Z ZDRAVLJENJEM ALI VZGOJO OTROK POPOLNOMA NAPAČNI.

Sami se o tem lahko prepričate!


Vse ostalo, na sploh to, kar danes uči popularna miselnost, je zavajanje. S takšnim svojim početjem, kot vas učijo, samo ONEMOGOČITE razvoj otroka v primerno smer.

Te „vzgojne metode“ so zaničevanje otrokovih osebnosti. Programirate ga v spako, kar pa sploh ne bo on. In učite ga za ovco. Saj ste ga senzibilizirali za sugestibilnost in ga bo lahko vsak programiral.

O narkomanih smo se učili, da so vsi oni bili „pridni otroci“. V puberteti so se pač morali osvoboditi staršev so pa tudi naprej ostali „pridni“. Samo naprej so ubogali vodij tolp.


S temi „vzgojnimi metodami“ ga tudi manipulirate in ga zaničujete. Namreč, takšno vaše ravnanje vas prikazuje, kot da ste vi super on pa je ničvreden, ki ga je treba spremeniti in ukalupiti.

Otrok pa ni v stanju kar koli narediti za svoj interes. Dok bi postal zrel, bo že programiran v nekogaršnjo ovco.

Pa tudi sicer se pogosto postavlja vprašanje: ali je mamica živčna zaradi hudobnega in nemogočega otroka, ali pa je otrok hudoben zaradi nemogoče mamice. In pogosto je mamica ta nemogoča, ki izzove problem ne pa otrok..


Zato otroci iz generacije v generacijo postajajo vse slabši, vse bolj zgodaj zbolevajo od vse hujših bolezni in jim se tudi mentalne funkcije kvarijo.

Otroci so postali nesposobni, da se fokusirajo na eno zadevo, da bi jo naredili do konca kot je treba.

Če bi takšno stanje proglasili za “bolezen” in za hibo—kot kar dejansko je, potem bi se pobrigali najti “zdravilo” za takšen kaotičen in razdrobljen mental.

Namesto tega, mi smo takšno stanje poimelnovali z visokoletečim imenom. Sedaj pa ta “multitasking” sprejemamo kot “normalno značilnost”, celo poveličujemo kot visko razvito mentalno funkcijo, a zmanjšujemo pa kriterije in krčimo učne programe, da bi ga takšni uničeni otroci obvladali. Ob tem pa mi sami hranimo svoj ego z iluzijo da smo rešili problem.


Nismo mi krivi, da je naš otrok takšen, kot je. Krivi pa smo, če mu ne pomagamo predelati to, kar je prinesel s sabo. In krivi smo, če smo ga na podlagi npr. popularne miselnosti še dodatno okvarili.

OPOZORILO: Razpuščenost, ko se otroku vse dovoli, pa tudi ni rešitev.




68 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Comments


bottom of page