"Brezpogojna ljubezen" - kaj to sploh je?

Razlika met zaljubljenostjo in brezpogojno ljubeznijo

Brezpogojna ljubezen ni emocija temveč stanje.

Brezpogojno ljubiti neko osebo, ne glede kakšna je, z ljubeznijo, kot jo mi v tem našem dvodimenzionalnem stanju doživljamo pa je NOROST in tudi huda »žlehtnoba«.

Pravijo da je energija iz srca najbolj močna malta univerzuma. Če to ljubezen daješ nepridipravu, daješ mu moč, da izvaja svojo hudobijo. Tvoja ljubezen mu pomeni tvojo privolitev in strinjanje z njegovim početjem, znak, da je vse tako prav, kot kar počne in znak je tudi tvojega podrejevanja njemu in dovolenje, da te naprej trpinči.

Takšna ljubezen je kot da bi pri človeku negoval in hranil njegov rakasti izrastek.

Lahko pa je tudi napad, kot sem dobila spoznanje na podlagi konkretne situacije.

Ko sem v Nemčijo hodila na homeopatske seminarje, sem stanovala pri enih starih zakoncih. Bili so zelo ljubeznivi in so me vedno klicali na klepet, jaz sem pa imela dober izgovor, da pač moram na seminar. Namreč, niti v mojih materinih jezikih ne znam klepetati ne pa da bi klepetala v nemščini.

Na to pa sem se odpravila njim na en mesec, ko sem šla v Göthe institut zaradi tečaja nemščine. Oni so me bili silno veseli, jaz pa sem se pripravila, da bom sedaj le klepetala z njimi. Rad sem imela te starčke.

V tem enem mesecu sem lahko spremljala kakšna dinamika se je dogajalo med nami.

Zaznala sem, ko se je moje srce odprlo in kot po široki cevi je s polno močjo tekla lubezenka energije proti njim, oni so se naenkrat zaprli. To stanje in njihovo obnašanje do mene me je presenetilo, na neki način tudi ustrašilo. In se je moje srce zaprlo. Na to so se pa oni odprli.

Takšno izmenjevanje stanj se je znalo večkrat ponovoti tudi tekom ene skupne večerje. Ko se mi je srce spontano preveč odprlo, onadva sta se v tem momentu zaprla. Prenehala sta govoriti in sem točno čutila zid med nami.

Ko se mi je srce spet zaprlo, da je iz njega “teklo samo po slamki”, onadva sta se spet odprli. Spoznanje je bilo, da sta čutili to mojo energijo, na kar niso bili pripravljeni, na kar niso navajeni, kar jim je bilo premočno. Zato sta to doživeli kot napad.

Prepričana sem, da se onadva tega sploh nista zavedali. Tudi jaz nisem upravljala s tem, sem pa čutila in se zavedala. Lekcija je bila spoznala kako to gre, da bi prenehala hoteti JAZ upravljati s temi rečmi in da bi prepustila "božji fiziologiji" da upravlja s tem.

Lekcijo sem naredila in od takrat naprej spet nimam vpogleda, vem pa, da se tako dogaja.

Če svojega partnerja, otroka, ali starše ljubiš "z odprto pipo na srcu", velikokrat pomeni da si oslepljen in ujet.

Tako na splošno pa je nemogoče reči kdaj je ena takšna ljubezen hudobija in kdaj ne. Obstaja pe en TEST, da bi to ugotovili. Zalotite se v situaciji, ko ste, recimo privolili v nekaj, čeprav bi bilo bolj logično da odklonite (lahko je tudi obratno). Pazite močno na trike, ki jih delamo samo proti sebi. Trik tukaj je močen občutek, da smo se pa kljub vsemu mi le s svojo svobodno voljo odličili, da nekom ustrežemo.

Torej, ko ste prepričani, da se se prostovoljno odločili "za", ko bi bilo bolj logično, da ste se odločili za "ne", ustavite se za hip in poskušajte zadeve OBRNITI. Podoživite, da bi namesto "da" prostovoljno odklonili.

ALI LAHKO ODKLONITE???

Šele ko tako obratno postavite zadeve, boste »zagledali« debelo in močno gumijasto vrt, katera vas veže na določeno osebo, drži vas ujeto in vas prisiljuje, da ravnate na določen način in v resnici nimate nobene možnosti, da to odklonite. Samo ste si ustvarili iluzijo, da je to vaša svobodna volja, kar pa nikakor ni.

Lahko je tudi obratna situacija: da ste nekaj odklonili (npr, da greste naprej študirati) čeprav bi bilo logično (in tudi vaša želja) da sprejmete ponujeno možnost,

PAZITE: ne na silo hoteti trgati te vezi. Niti hodite nekom »strokovnjaku« ki bi vas »osvobodil«. To bi bilo brez pravega učinka pa tudi nevarno.

Speljite pa barantanje. Najprej je potrebno da vidite, kje vsepovsod ste ujeti (da bi videli tudi v konkretnih situacijah to ujetost in celo »videli« te vrvi).

Ja, to je šokantno! Grozno je, ko si dovoliš zavedati se, da sploh ne uprevljaš sam s svojim življenjem temveč si samo marioneta, katere vrvice drži nekdo drugi.

Večina njih se ne zaveda, da ima na vrvici številne ljudi. Marketing pa to na lašč in zavestno počne in naklepno programira.

Na podlagi tega zavedanja ne bo več težko prestopiti v nalsednji korak: To pa je PRIPRAVLJENOST PREDELATI VSE POTREBNE LEKCIJE (predelati vaše hudobije zaradi katerih ste ujeti), samo da bi se osvobodili.

Namreč, če vas nekdo kar tako osvobodi, vi boste že v naslednjem koraku spet »prodali dušo hudiču« in sprejeli ujetost. Saj to je bazična metoda marketinga: ponuditi vabo, ki jo bo človek zagrizel. In pravilo nevromarketinga je, da ta »lovina« niti slučajno ne sme zaslutiti, kje in pri čem so ga ujeli. A podzavest je vedno močnejša od zavesti. Zato vaše zavestne odločitve niti slučajno ne vodijo vašega življenja, oz. nimajo nobenega delovanja! Samo vam dajo iluzijo.

Osvobajanje je postopni proces. Tudi zato je postopen, ker neke »privilegije« ki ste jih dobili od hudiča morajo biti nadomeščene z božjim, sicer ne bi mogli živeti in delati.

Če ste pravilno naredili lekcije, naknadno vedno dobite priložnost videti, da ste v tej ali oni situaciji reagirali spontano in sproščeno, drugače, kot bi reagirali prej.

Goljufati se ne da. Tako ne boste osvobojeni brez, da bi predali svoje hudobije, zaradi katerih ste ujeti!!! Oziroma, lahko vam bo omogočeno, če boste trmarili. Po tem ne biti presenečeni, ko se vam bo življenje sesulo.

Prava emocija ljubezni ni sebična.

»Tako te rad imam, da ne morem brez tebe«- je sebičnost. Prava ljubezen je biti pripravljen odreči se nekoga, do katerega nam je zelo stalo, če je to za njegovo dobro. Ali pa mu celo zadati bolečino (»primazati klofuto«) če ga bo to spametovalo. In primazati mu klofuto tudi če se zavedamo, da nas bo pustil, napadel in obdolžil zaradi trpljenja, ki smo mu prizadali.

NISMO PA MI (z našo butasto in dvodimenzionalno človeško glavo) TISTI, KI BOMO DOLOČILI KAKO SE BOMO OBNAŠALI DO DRUGEGA!!! Nismo mi tisti ki določamo kdaj se bomo "žrtvovali" niti o tem, kdaj bomo nekom primazali klofute.

Če smo lekcijo naredili na božji način, ta drugi bo to po nekem času dojel in znal ceniti.

Torej, prava »zaljubljena ljubezen« ni samo lebdenje v rožnatih oblakih a še manj je samo seks in strast, ki traja nekaj časa pa izzveni in gemo k drugemu.

Kot sem na začetku povedala, PRAVA BREZPOGOJNA LJUBEZEN ni emocija temveč STANJE. To pomeni: čutiti neko drugačno ljubezen, srečo in zadovoljstvo BEZ KAKŠNIH KOLI »POGOJEV« - od zunaj (!!!), zaradi katereih naj bi prišli v takšno stanje.

Tukaj sodi pravljica o nesrečnem kralju, ki so mu povedali, da bo ozdravel, če obleče srajco srečnega človeka. Ko pa so končno našli srečnega človeka, so ugotovili, da ta niti srajce ni imel.

Brezpogojna ljubezen je stanje sončka v srcu. In če delamo lekcije, sonček je prvi znak, da smo lekcijo naredili. Namreč, od včeraj do danes v naši okolici nič se ni spremenilo. Celo imamo naprej telesne težave in slabo počutje, kot smo jih imeli včeraj, se pa zbudimo srečni v srcu. To je znak, da je lekcija narejena! Na vidni rezultat pa bo treba počakati še nekaj dni.

Telesne težave bodo izginle v naslednjih dneh. V nadaljnjem bomo našli tudi izhoda iz naših težav ali postali sposobni rešiti probleme, ki jih prej nismo znali.

Tukaj bi ponovno omenila mojo iskušnjo z varčevanjem.

Ker smo v izhodišču dvodimenzionalni, grozno nam je, ko dojamemo, da se moramo nečesa odreči ker nimamo denarja za vse, kar smo si prej privoščili. Čutimo kako brez tega ali onega, česar bi se morali odreči, le ne moremo živeti.

Ko pa predelamo lekcije z metodami TOT, na enkrat ugotovimo, da smo srečni in zadovoljni a veliko manj denarja zapravimo ne da bi sploh vedeli, česar smo se odrekli. Saj nam nič ne manjka in za nič ne čutimo, da bi radi, pa si ne moremo privoščiti.

Ker pa v tem življenju ni cilj, da smo srečni a brez srajce, zato te tvoje notranje vodstvo opozori, ko pride čas, da za nekaj dodatno zapraviš.

Zelo me je presenetilo, ko sem dobila spoznanje—dejansko mi je bilo naloženo, naj pa sedaj grem nabaviti določeno zadevo za mojo garderobo.

Sončka v srcu je marsikdo že doživel pa nihče ni šel niti koraka naprej od tega. Saj niste niti pomislili, da takšno doživetje ima neki pomen in da bi v zvzei s tem morali narediti kašno “domačo nalogo”.

Takšna stanja moramo jemati kot »informativni dan« v šoli. Pokažejo ti stanje v katerem lahko prežitiš življenje. Če ti je všeč, po tem se moraš »vpisati v šolo«, da bi dosegel takšno stanje za vedno.

Prva naloga pa je logično vprašanje: “če je lahko tako, zakaj po tem nimamo skoz tako? Zakaj sem ta sočnek zgubil?”

Namreč, zastonj te nekdo potegne ven iz problema ali te s hokuspokusom ozdravi ali ti da mantre, da iz srca izsiliš približek sreče. Če se ne zaveš zaradi česa si zašel v probleme oz, zaradi katere hudobije si zbolel, ali izgubil sončka, pri prvem tvojem svobodnem koraku boš spet v problemih.

Seveda, potrebno je (po principih Transformne osebnostne terapije - TOT) predelati hudobije

zaradi katerih smo si skreirali probleme in bolezni. Če smo dali svojega hudobca v transformacijo, nikoli več ne bomo si skreirali probleme in bolezni.

V osnovne lekcije sodi BITI OBRNJEN V PRAVO SMER. in PONOTRANJITI TE PRINCIPE.

Takrat je barantanje naseldnje: »Bog vse potrebne lekcije bom naredil (ali: odvzami vse od mene kaj je neprimerno) samo da bi imel za vedno takšno stanje sreče.«

(PRIPOMBA: O barantanju in religioznih besedah preberite v priloženi knjigici).

Namreč, s pooblastilom bogu ste mu omogočili, da vas klofne, če bose zavili na krive pote.

Pogosto ponavljam eno mojo majhno takšno lekcijo.

Po dolgem naporu sem ugotovila da nisem prišla naprej, temveö sem se obračala v krogu. Na to mi »prišapnejo«, da tako pooblastim boga (kot sem vam napisala). Naslednji dan med rezanjem zelenjave se malo porežem v prst. Vedela sem, da sem kaj narobe naredila in ta poškodba je opozorilo. Ni mi pa bilo jasno kaj sem narobe naredila—oziroma, kaj je bilo narobe pri tem kar sem mislila. Namreč, takoj sem se zavedala kaj sem mislila. To je bilo neko, čisto malo kritizersko razmišljanje o nekom. Nič posebnega. Zato se začnem “kregati z bogom” in prigovarjam da sem tako tudi dosedaj pa mi se ni nič zgodilo.

Na to dobim odgorov, da sem pa sedaj pooblastila boga, naj me opozorili če je kaj narobe, da se ne bi več vrtela samo v krogih temveč, da pridem iz problema ven po najkrajšem potu. Za to pa je tudi takšn majhno kritizerstvo bil greh, ki ga je bilo treba predelati/opustiti..

Zakaj pa zgubimo ta sonček?

Omejila bi se na nekaj najbolj preprostega, na kar nikoli ne mislimo.

Eno od teh, zaradi katerih v popolnosi zgubimo sončka in tudi srce, je populrana miselnost. Pod njenim vplivom in za parolo “stik s samim seboj” dejansko ubijamo eno svojo osebnost za drugo. Ostane samo še naša lupina, ki jo potem poskušamo izpolniti z umetno izbranimi vsebinami, po novem pa še z vsebinami, ki jih v nas vsaja hipnoza in nevrolingvistično programirajnje. Takrat pa ne bomo nič več čutili. Saj bomo živi roboti.

Zelo popularna metoda današnjih naukov za »srečo in uspešnost« so pridige, vaje in mantre za diciplino, fokusiranost in vse to kar znamo reči: TRUDITI SE stegovati za nekim uspehom. Vendar v momentu ko se začnemo TRUDITI in /ali KONCENTRIRATI SE in izpolniti vsaki trenutak s poslušanjem pridig novodobnih bogov in svenikov, smo izgubili srce, izgubili smo spontanost in iskrenost in izgubili smo vodstvo ki nam da ne samo smer temveč tudi primerne rekvizite za izpolnitev naših nalog.

Konkretni primer: poklicni športnik je bil super uspešen, dokler je vse jemal kot zabavo in igro. V trenutku, ko mu je začelo biti mar za uspeh in se je začel truditi, da bi le bil še boljši, ne samo da je izgubil srce, temveč tudi svojo pravo uspešnost. Bolj ko je treniral, postajal je manj uspešen.

Tisti športnik, ki mu je vse iz srca, se dejansko ne poškoduje. Če se hudo poškoduješ in kar naprej, pomeni, da ti ni od boga dano in ni iz srca ampak iz glave. Tako je Janica Kostelić izjavila, da hoče olimpijsko medaljo, tudi če bo po tem invalid.

To je trma iz glave. Se pa je vsaj zavedala te nevarnosti. Za zavedanje pa dobiš pozitivne pike pri bogu.

V današnjem svetu otroci že tako zgodaj izgubijo svoje srce, da se sami več ne morejo spomniti tega trenutka, ko so ga še imeli.

Mi smo tisti, ki povzročimo, da naši otroci zgubijo srce, saj jih dresiramo in jih programiramo za robote.

Kot v primeru srečenega in veselega otroka, ki ima poplnoma zdrave navade. V šoli se pogovarjajo, kdo se koliko trudi da bi zdravo jedel. Vsi govorijo in vsi se hvalijo. Ta otrok pa reče da se doma sploh ne trudijo okoli zdrave prehrane. Otrok je obdolžen, starši tudi… Resnica pa je, da se zato ne “trudijo” okoli zdrave prehrane, ker jim tega ni treba. Saj otrok ima popolnoma zdrave prehranske navade in živi to pravo božje življenje.

Ali pa fantek iz vrtca, ki so ga proglasili za nenormalnega, ker ga ni zanimalo pretepanje temveč knjigice.

Ne vem kako je danes na tem področju. Ta problem zagotovo ni izginil.

Ali pa je šola super brihtenga in nadarjenega otroka, hotela poslati v posebno šolo. Nagajal je v šoli ker se je dolgočasil. Na sploh pa ni prenesel idiotije, kar jih je trosil njegov, v primerjavi z njim nedovoljno brihten učitelj.

Ne pozabiti, razpuščen otrok tudi ni rešitev. Razpuščen dejansko postaja ne samo zato, ker ga niso učili reda, temveč zato ker starši (največkrat mati) le niso takšni, kot bi morali biti. Na sploh pa ne prenesejo to priučeno hinavščino, ko so jih ljudje prevzeli ker jih temu učijo v tej popularni miselnosti in terapijah.

Podobni problemi so na vseh področjih življenja. Ljudje prodajo dušo in izgubijo srce takrat, ko začno teoretizirati in se truditi, namesto da spontano živijo to kar je v njih in to kar so.