top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

AVTODOMARSKI INTERMEZZO - po Dolomitih

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Jan 2, 2023

4. avgust 2021.


To je bila pot, ki je sedaj za mano.





Človek ima neko svoje življenje, ki je videti v redu.

Vse funkcionira, videti je sposoben, in misli, da je še kar srečen in zadovoljen.

Pa se nekaj začne sesuvati.

Saj to je normalno – misli, in poskuša »zakrpati« problem in je prepričan, da mu je uspelo.

Po tem nastanejo kakšni drugi problemi...

Pa to le sodi k življenju...

In spet uredi – oziroma, videti je, da je uredil...

In tako se vse bolj sesuvajo zadeve, vse več je problemov.


Če pustiš, da te problem zlomi, in obupan si priznaš, da ga ne znaš zadovoljivo rešiti, si omogočil da se vse v hipu sesuje, v naslednjem pa da se vse ponovno, na neki čudoviti način sestavi.

Kot pri sestavljanki: če gledaš v pravo smer, boš hitro opazil, da si 1-2 košča zatlačil na nepravo mesto. Hitro razdreš in v hipu že zložiš pravilno.


Če se upiraš sesuvanju in sledenju principom Transformne osebnostne terapije (TOT), boš naprej napačno gradil svojo, že napačno zloženo sestavljanko, ki pa se bo, prej ali slej, sesula.

Če se prepustiš takrat, ko si sesut, se počasti začneš sestavljati. Kmalu ugotoviš, da se ne vračaš v svoje prešnje stanje, temveč se, korak za korakom, iz gosenice pretvarjaš v metulja.


Sesuto stanje ni prijetno. V takšnem stanju nič več ne veš. Dejanja, ki si jih celo življenje počel in si bil prepričan, da to uspešno obvladaš, ne boš več znal izpeljati.

(Zanimivo je da če si v procesu TOT, fasada navzven se ne ruši. To pomeni: če se ti zavedaš svojega pravega stanja, to nihče drugi ne bo opazil. Če pa odklanjaš proces transformacije in naprej ostajaš pri svoji iluziji, da si ti sam super, tvoje sesuvanje bo vsem vidno.)


Ta proces teče po pravilih, ki veljajo v šoli: odložiš matematiko, ko si naredil potrebno nalogo in se lotiš biologije. Ko si tudi to nalogo naredil, greš na nalogo iz zgodovine... Po nekem času pride na vrsto naslednja naloga iz matematike...


Če ste dosedaj redno brali te moje tekste o avtodomarstvu, ste videli kako se ta proces odvija v praksi:

V Prekmurju sem zdržala 3 dni. Pri tem sem nekaj ugotovila/prepoznala, nekaj sem se naučila, nekaj pa je ostalo za poznejše reševanje.

Ko sem doma procesirala in v glavi in z mojstri, sem lahko šla na pot, ki je bila bolj zahtevna od prejšnje in je trajala 4-5 dni.

Že spotoma sem se naučila, videla, zavedala se in predelovala marsikaj.

Doma se pa nadaljuje procesiranje na vseh ravneh:

V zvezi s tehničnimi zadevami, nisem samo izvedela nekaj tehničnih podatkov, temveč sem to tudi razumela in sem se tudi nekaj iz tehnike naučila. Videla sem in razumela kakšno je stanje z mojim AD-om, kaj je nujno za urediti, kaj pa lahko počaka in kaj so dejansko moje potrebe, ki naj bi jih AD zadovoljil.


Možgani pa bodo morali še nekaj časa procesirati dogodke, da bi skozi primerno transformacijo pridobila sposobnosti in lastnosti, ki jih nikoli prej nisem imela. Pri tem pa je znanje kako voziti AD najmanjše. Kot dobro veste, dobre ocene v "avtošoli" niti najmanj ne zagotavljajo uspešnost v življenju.


 

Po tem se mi je pa spet vse sesulo. Čakala me je drugačna naloga na katero sem se morala pripraviti.

Moja vloga sedaj je biti samo babica in pedenati svojo vnučko, ki je za en teden prišla na obisk.


Obstaja pa še ena ogromna hudobija, na kar nihče ne misli. Ta hudobija je »zgubiti ritem«. Jaz pa sem ga zgubila.

Namreč, te tekste bi morala pisati sproti. Moja glava jih je ves čas »pisala«, ni pa prišlo v roke. Sedaj pa moram pisati za nazaj, ko pa bi se v tem periodu morala ukvarjati samo z vnukinjo.

V novo »etapo življenja« pa ne moremo stopiti dokler ne zaključim prejšnje..

Zato so mi sedaj vse druge teme tuje. AD mi je tuj. Strah me obdaja, ko pomislim, da bi mogla sesti v njega in se z njim odpraviti na pot. Celo mi se zdi, da sem potovanje po Dolomitih samo sanajala, ker mi je nezamislivo, da bi jaz tako nekaj lahko speljala. Nemogoča mi je celo misel na to, kako bi se na poti znajdla.


Iz dosedanjih izkušenj vem, da se vse odvija tako, kot treba.

Z ene strani zato, ker sedaj imam drugih obveznosti s katerim se trenutno moram ukvarjati. Če hočem zadovoljiti vlogo babice, po tem se moram naučiti v to področje usmeriti misli ne pa letati z njimi po vsem mogočem..

Po tem se pa bo, korak za korakom posložilo tako kot je potrebno za nadaljnjo etapo mojega življenja. In ko bo vse, kar je potrebno, pravilno zložilo v moji glavi in v celotni moji osebnosti (seveda, tudi v avtodomu!), bom lepega dne enostavno ustala in brez problema sedla za volan in odpeljala.

PRIPOMBA: AD je moj »šolski predmet« s pomočjo katerega se učim živeti in pridobivati potrebne lastnosti in sposobnosti. Vsak pa ima svoj, njem potrebni in za njega specivičen predmet na za njega specifičnem področju. Principi ki so potrebni da opravimo določeno šolanje in pridemo do rezultatov so pa vedno enaki. Zato, če sledite moji poti in se uživite v njega, boste v vsemu temu prepoznali sebe in svoje probleme in skozo mojo pot, na svojem področju obvladali to, kar je za vas potrebno.



57 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page