
Pred leti sta pri meni v ordinaciji skupaj sedela zakonca.
Ko sem ženi govorila o njenih žlehtnobah, je mož kar naprej upadal z navdušenimi vzkliki o tem, kako imam prav, kako sem brihtna in modra in vse prav ugotavljam. Ženi pa je prigovarjal, da ni njega poslušala, ko ji je on enake zadeve govoril in prigovarjal že leta.
Ko pa je on prišel na vrsto in sem njemu, na enak način in po enakih principih, začela razlagati njegove hudobije, je pa kar naprej vzklikal in mi vse bolj jezno prigovarjal, kako nimam prav ne v tem ne v onem. Žena mi je pa ves čas prikimavala, strinjajoč se z mano.
Ob tem sem se morala nasmejati in možakarja vprašati, kako je to možno, da je tako zelo hvalil moje modrosti, in mi pritrjeval v vsem dokler sem razlagala njegovi ženi (in jo »oštevala«). Sedaj pa, ko njemu govorim na enak način in ob tem uporabljam enake principe, pa mi v ničemer več ne daje prav.
Dobila sem dva maila kot odziv na en moj prispevek, ki je bil kritična analiza neke “Metode povezovanja”.
Prvega mi je napisal gospod, ki je bil navdušen nad mojim prispevkom in me pohvalil, da sem o eni neprijetni zadeve znala tako lepo pisati.
Dve uri za tem pa dobim mail od gospe, ki je bila ponudnik te "Metode povezovanja«. Napisala je naslednje:
“Zelo me veseli, da sem s svojim pisanjem spodbudila tako dolgo razlago. Lahko bi rekla "čisto v stilu politika", saj ste napisali zelo veliko glede na moj kratek komentar. In še vedno sem mnenja, da veliko sodite, tako tudi o mojih pripombah. Nisem prizadeta, kot ste predvidevali. To bi lahko bila samo v primeru, da bi mi Vaše mnenje oziroma trditve kaj pomenile ali pa bi to storila oseba, ki jo visoko cenim, za to pa Vas še premalo poznam, kakor tudi vi mene. Ne poznate me, niti mojega delovanja niti mojega dela z ljudmi niti mojih prepričanj. In kljub temu sodite o meni. Sem pa prepričana, da zame niste oseba, ki bi ji želela slediti ali pa prebirati Vaše knjige in zapise. Želim Vam vse najboljše v življenju.”
Sadaj sta tu dva stara problema:
- Vsak rad tolče po drugih. Vsak je prepričan v svoje prav, v svojo resnico in v opravičenost svojega mnenja ter v svoje sposobnosti videnja in razsojanja. Če se strinjaš z njim, te hvali in te ima za modreca. Če pa z enakimi kriteriji in načinom gledanja in razmišljanja ocenjuješ njega, te ima za nesposobnega hudobca.
Če imam zakonca v terapiji, vsak od njih hoče, da sem na njegovi strani in da skupaj z njim obdolžujem tega drugega in ga po možnosti tako terapijsko obdelujem, da postane takšen, kot kar ta prvi hoče.
Če se strinjam z vsakim od njih v njihovih kritikah proti temu drugemu, oba sta zadovolja. Zadovoljna prideta doma in me oba hvalita.
Če pa se drznem vsakega od njih opozoriti da ta drugi ima o njih drugačno mnenje, kot kar oni sami o sebi, in da tudi ta drugi meni o sebi, da je nedolžen, nato jih pa še opozorim, da v tej moji terapiji vsak mora »pometati pred lastnim pragom«, se začneta oba jeziti name. Jezna prideta domov in oba tolčeta po meni, da sem hudobna, agresivna, nesposobna itn. In sta zelo enotna v svojih mnenjih - proti mene.

Razmislite o tem absurdu!
Če sem hinavska in vam dajem videz, da sem na vaši strani, ko z vami napadam onega drugega - potem pa se enako strinjam z onim drugim in tudi njemu dam videz da sem na njegovi strani in proti vas—me oba, s skupnimi močmi hvalita in visoko cenita.
Ko pa vas ščitim pred napadom onega drugega in onega ščitim pred vašimi napadi in ob tem terjam osnovno spoštovanje drug do drugega—me s skupnimi močmi ubijate!

Razmislite logično!
Na podlagi česa in na podlagi kakšnih kriterijv bi jaz mogla vam in ravno vam verjeti in vam pomagati v vaši vojni proti onemu in ne onemu drugemu proti vam?
Torej, za izhodišče imamo da najmanj dva človeka hočeta priti do istega cilja.
In tukaj začenjajo te marketinške – vojaške - tehnike, ki jih vsi imate tako radi in na čem so zasnovane vse danes tako popularne tehnike za uspeh, duhovno rast, zdravo življenje ipd.
Vse je to tekmovanje. Pri tekmovanjih (za tekmeca pa pogosto imate vaše osnovno bitje in vaše telo!) se bistvo nikoli ne spreminja. Samo se izmišljajo/spreminjajo taktike kako to bistvo uveljaviti. A bistvo je vedno isto: »JAZ SEM TA KI IMAM PRAV«. Imam prav v svojem mnenju do drugih, imam prav biti milioinar, imam prav do mojih sanj (neglede kakšne so!), imam prav ne delati a dobro živeti... Imam prav tudi, ko se domislim od svojega bitja terjati, da se obnaša in da mi služi tako, kot sem to jaz določil...
To pa pomeni, da ta drugi nima prav! In »nima prav« neglede za kaj gre. Nima prav do denarja, do svojih sanj, do svoje svobode -Namreč, da bi se vi lahko upokojil s 40 in ob tem super živel, drugim se obeta veslanje v tej novodobni galiji, kjer lahko veslajo, prikovani na svoj sedež, dokler ne crknejo.
Če pa se ta drugi noče pokoriti, pa gremo v vojno—do popolnega iztrebljanja!
Ostanimo pri enostavnih, vsakdanjih problemih!
Nadaljevanje TUKAJ
Comentarios