
Če hodimo po črti logičnega razmišljanja, nameče se nam naslednje vprašanje:
Kako ste lahko tako nespoštljivi do tega drugega, na sploh, ko gre za vašega pratnerja (ki ste ga v resnici SAMI IZBRALI?
Ali ste res prepričani, da samo vi znate opazovati in ocenjevati druge in da nihče drugi na tem svetu ni sposoben opazovati vas?
Namreč, če bi verjeli, da tudi drugi imajo takšno sposobnost kot vi, potem bi se le zamislili nad njihovim kritikam izrečenim na vaš račun in bi NAŠLI kje so one res in ne bi zaničljivo odklonili in mnenje in osebo, ki je določeno mnenje izrekla.

Razmislite o absurdu!
Ko promatramo partnerski odnos in tovrstna medsebojna kreganja, najbolj smešno je to, da s takšnim obnašanjem (terjati, da je nekdo na vaši strani a proti onemu drugemu) pravzaprav zaničujete sami sebe. Ob tem pa sami dajete dokazila, da vaše mnenje ne šteje.
Namreč, vi ste na podlagi vaše ocene izbrali partnerja. Izbrali ste ga, ker ste ga ocenili za primernega. Zagotovo ste se z marsikom pokregali, ki vas je poskušal omajati v vašem prepričanju in opozoriti, da mogoče vaše mnenje o tej osebi ni najbolj pravilno.
Sedaj pa to osebo (partnerja) imate za ničvrednega? In se spet kregate z vsakim, ki ni enakega mnenja kot vi.
Pa ravno sedaj ste dokazali, da se na vaše ocene ne da zanesti!!!

Razmislite logično!
Če bi bili pošteni do sebe, in bi vam stalo do vašega ponosa, potem bi bili tiho in se najprej zamislili nad svojim prepričanjem o pravilnosti vaših ocen. In predno bi ukrepali in terjali druge da vam sledijo, bi se zamislili nad možnostjo, da mogoče le ima prav ta oseba, ki ste jo takrat ocenili za vrednom, da ji zaupate svoje življenje.
In seveda, NE SE USTAVITI, dokler vse to ne ozavestite in predelate do konca tako kot je treba!
Neki se izvlačijo na ta način, da trdijo, da oni le sprejemajo kritike in so jih celo veseli.
Še nisem nikoli doživela, da bi takšne trditve bile tudi resnične! Vi sprejamate samo takšne kritike, ki ste jih sami dovolili, da bi vam povedali.
Na enak način tudi pohvale nočete videti. Terjate, da vas hvalijo vendar samo pri tem, kar ste si sami domislili in dovolili.
Mene so že napadli in zmerjali, ko sem nekoga zelo pohvalila vendar ne pri tem, kjer je on terjal, da bi ga hvalila. Čeprav je šlo za veliko in pomembno zadevo, na pohvalo je reagiral užaljeno. In dodatno je bil užaljen, ko ga nisem pohvalila tam, kjer je on hotel da bi ga pohvalila. Tudi obrazložitev o veliki pomembnosti enega in nepomembnosti drugega ni prijelo.
Naslednje pomembno vprašanje je: ali se sploh da dovolj lepo povedati nekomu, da nima prav!?
Kot trmasta oseba in v želji biti najboljša vsepovsod, niti slučajno nisem “milo” sprejemala kritike in opozorila. Jezno in prizadeto sem se kregala in trmasto branila svoje stališče ali početje.
V resnici, ravno zaradi svojega ega, ki je želel postati najboljši v vsemu, a kljub svojemu odporu, sem bila PRIPRAVLJENA preveriti kritike in predelati jih z ozaveščanjem (kar je bilo pri meni spontano početje). Na podlagi tega je sledila korekcija mojih stališč in priznanje napake. Bila sem tudi pripravljena opravičiti se osebi, ki sem jo napadla, ko me je opozorila. Celo življenje sem SESULA, ko sem se odločila napustiti svoj zdravniški poklic.
Torej iz lastne izkušnje razumem gospo in vem, kako je to, ko ti nekdo ruši tvoj svet. Eksistenco (vir zaslužka!) pa ji nisem ogrožala. Hotela sem ji jo celo dvigniti na višjo raven.
Na podlagi tega, kako je odreagirala imam tehtne razloge predvidevati, da gospa ne bo prizanesljiva do moje eksistence, ne na energetskem in ne na konkretnem nivoju. Pa ni pomembno, koliko bo v temu uspela. Pomembno je, s kakšno močjo hoče to uresničiti.
Sicer nisem jaz ta, ki bom nekoga obsodila. Vsak ima svojo usodo v lastnih rokah. Namreč ni problem, če delaš napako. Problem postaja, če te nekdo opozori na napako in na nevarnost, ti pa to zavestno in naklepno IGNORIRAŠ, brez da bi sploh preveril za kaj gre.
In na sploh ni opravičila za to, ko opozorila ne prveriš zaradi silne ošabnosti – kot je gospa napisala (»Sem pa prepričana, da zame niste oseba, ki bi ji želela slediti«). Tudi če te opozori klošar, kriminalec ali neki retardirani, ki prihaja iz smeri, v katerega si sam namenjen, na sploh ko vodiš druge s sabo, ni opravičilo da opozorila ne preveriš zaradi svojega ošabnega »prepričanja«. Potem pa, ko se boš znašel v prepadu, s številnimi žrtvami tistih, ki so te sledili, boš zmerjal in človeka in boga, da ti ne pomaga.
Preberite pravljico Anthony de Mella: "Previdnost v treh rešilnih čolnih"
Sicer pa, »prepričanje« največkrat nima nobene veze z resnico in dejstvi. Na sploh pa ne prepričanje o samemu sebi.
Tvoje obnašanje govori resnico o tvojem značaju, ne pa tvoje prepričanje in besede, s katerimi se opisuješ.
(PRVI DEL preberite TUKAJ)
Comments