top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Zakon o nasilju nad otroki - 1. del

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 24, 2024


Predelan in dopolnjen ARHIVSKI članek iz leta 2016


Jaz sem rojena v času, ko je bilo še normalno pretepati otroka. Za mojo mamo je oče govoril, da je kot poletna nevihta − najprej useka, potem “grmi”. Vsake toliko je znala prileteti kakšna klofuta, brez da bi jo pričakovala ali jasno vedela, zakaj sem jo sploh dobila. Vendar, vse to sem že zdavnaj pozabila. Tudi sedaj sem se v prvi vrsti spomnila očetove “definicije” in ne samih klofut.

Pozabila sem tudi to, kolikokrat me je oče pretepel in zaradi česa. Zagotovo ni bilo več kot trikrat. Saj sem bila zelo priden otrok − dobro so me zdresirali! Oče je, namreč, vedno “razlagal” oz. pridigal. Občutkov zaradi njegovega pridiganja pa ne morem pozabiti. To je bilo pravo psihološko trpinčenje, četudi je bilo od zunaj videti kot “ljubeče razlaganje”.


Za en njegov pretep vem. Pa ne zaradi tega, ker bi si ga sama zapomnila. Vem, ker ga je oče neštetokrat pripovedoval drugim, hvaleči sebe in svoj “super način vzgoje”.

Po njegovi pripovedi, ko sem bila stara približno 4 leta, sem iz denarnice vzela en sijajen kovanec za dva dinarja. Prinesla sem mu ga pokazati in ga vprašala, če se lahko igram s tem.

Pretepel me je tako, da sem bila vsa modra in zelena. Po njegovih besedah samohvale je to naredil zato, da bi se le “naučila, da denar ni za igro”.


Resnično ni imel razloga za to, da me tako pretepe. Saj denarja nisem ukradla, temveč sem ga lepo vprašala. Lahko bi mi pridigal, kot je to sicer ves čas počel, in jaz bi ga ubogala, kot tudi sicer.

Nisem se “zahakljala” za te zadeve. Saj si niti zapomnila nisem tega. Svojim staršem sem tudi hujše stvari odpustila.


Pred leti je še bilo samokritičnosti v ljudeh. Ko sem se pogovarjala s starejšimi od sebe, mi je marsikdo povedal, da je bil pretepan. Ob tem pa je z nasmehom znal dodati, da pač ni čudno, saj je bil hudoben in je znal grdo nagajati ...

Jaz lahko rečem, da sem bila “po krivici” tepena (maminih klofut sploh ne štejem!). Ne dvomim, da je bilo veliko otrok “po krivici” veliko hujše pretepenih, kakor sem bila jaz.

 

Razne modrosti govorijo o kozmičnem pravilu, na podlagi katerega: “Vse je dobro tako, kot je, in vse je tako, kot mora biti”. To pomeni, da ni “krivice”! Čisto vse, kar nas doleti, smo na nek način tudi zaslužili oz. dobili za “domačo nalogo”. Velja tudi za starše in njihovo obnašanje do nas.

Če hočemo iz svojega pekla ven, moramo NA PRAVILNI NAČIN ozavestiti in predelati, zaradi česa so nas doletele takšne in drugačne klofute. Sicer pa bomo doživljali kar naprej enake klofute tekom celega življenja.


Vendar pustimo sedaj to visoko modrost in ostanimo samo na realnih tleh. Dovolj je da povežemo različne dejavnike, pa da ugotovimo, da vtikanje v ta kozmični proces, s tem da igramo pravičnika, ne vodi k ničem dobrem. Lahko vse samo še poslabša.


Pojdimo korak za korakom: pretepanje le ni prava rešitev − se strinjam. Vendar, z zakonom zapovedano nepretepanje tudi ne!


Problem današnjega časa je v vse večji izgubi kritičnosti človeka do sebe in svojih dejanj. Temu botruje tudi popularna miselnost, ki človeku do skrajnosti napihne ego in mu dopoveduje da vedno in v vsem ima prav in da lahko (brez posledic) počne kar ga je volja. Pri tem pa ga nihče ne sme kritizirati ali na kateri koli način ovirati.

Danes ne srečaš več človeka, ki bi se zamislil nad svojim obnašanjem v otroštvu (in tudi pozneje) in da bi bil pripravljen sploh pomisliti na MOŽNOST, da bi bil za kakšne konflikte kriv on sam in ne njegovi starši ali pa kdo drugi.

Tako ste zrasli vi, generacija, ki sedaj sprejema zakone. Obdolžujete svoje starše in sedaj se igrate lažne bogove, ki hočejo odpraviti “krivice” do “ubogih otrok”.

In prinašate ta zakon, brez da bi videli posledice tega. Po tem boste presenečeni, zakaj vas bodo otroci kar hitro pobili. No ja, ne bo se jim treba mazati rok, da bi vas sami ubili. Omogočili ste jim, da se skrijejo za zakonom, ki ste ga vi sami prinesli. Dovolj bo, da vas tožijo za zlorabljanje in, na podlagi vašega zakona, boste “po uradni dolžnosti” sami obsojeni.


Sicer, z novim zakonom ste jim dali krasno rešitev. Namreč, če bi vas ubili, ne bi ostal nihče, ki bi jim lahko služil kot hlapec in jih sočasno preskrbel z denarjem, ki bi ga oni lahko zapravljali.

Preden me obsodite, da sem nora in pišem neumnosti, preberite naprej in premišljujte. Saj dokazila za moje trditve najdete na vsakem koraku, samo jih je treba videti in povezovati kot 3D sestavljanko.


Prej so govorili, da se trpinčenje v družini, sploh pedofilska posilstva, ne dajo dokazati. Tako so spodbujali, da bi se bolj verjelo žrtvam takšnih hudobnih dejanj.

Sedaj pa se je vse prevalilo v obratno smer. Namreč, tudi nedolžnosti ne moreš dokazati!


Nedolgo nazaj sem slučajno ujela neko »okroglo mizo« na zagrebški televiziji na to temo. Ko sem se vključila v program, je ravno en oče pripovedoval svojo zgodbo, kako ga je hči, kateri je hotel preprečiti razvrat in slabo družbo, preprosto prijavila na policijo in so ga spravili v zapor za nekaj časa.

Verjamem temu očetu, ker sem sama videla in doživljala silno nekritičnost mladih in vse mlajših.

Problem je v šaljivi obliki prikazan na tej povezavi.


Prikazani so otroci, ki norijo, ker njihove nemogoče želje starš ni uresničil. Ni smešno! To je TRAGIČNA RESNICA, KI VODI V PROPAD, če je ne bomo vzeli resno.


V malo manj šaljivi formi je bil dogodek v zvezi z nadaljevanko “Gorski zdravnik”, ki se to poletje vrti na POP-TV-ju:

Najstnica se je pri svoji babici “nalezla” gledanja te nadaljevanke. Vsa se je vživela v romantično ljubezensko zgodbo glavnega igralca. Za uresničitev romantične zveze je glavni igralec postavil pogoj svoji punci, da se znebi svojega očeta, ki je bil lastnih hiše in posestva. Potrebno ga je bilo vreči ven iz njegovega lastnega doma, tako da on vse premoženje pusti svoji hčeri in gre sam živet v podnajemništvo. Ta oče je to obljubil, da bo odšel, vendar mu je bilo to težko narediti.

Sveda, vse to je bilo lepo prikazano v okvirju »nežne« romantične zgodbe.

In tako, najstnica, ki začenja biti zainteresirana za romantične zgodbe, stopi na stran glavnega igralca in v strahu, da se romanca ne bi uresničila, obsoja tega starčka ter ne sprejema nobene razlage, da gre tukaj dejansko za hudobno dejanje.

Sedaj moramo samo »spojiti točke in z ravnilom potegniti črto« in videti, kam to pelje.


V psihologiji se že od nekdar poučuje, da so prva leta najbolj usodna za nadaljnje življenj. Čeprav človek na to pozabi, puščajo daljnosežne posledice.

Na zgoraj omenjeni povezavi imamo otroke, ki HOČEJO nemogoče neumnosti. Če bi mu starš dovolil npr. jesti živalske iztrebke, kot otrok to terja, bi opravičeno šel za zapahe. Jasno je, da ne dovoli. Nato pa otrok znori.

Jezni in histerični izpadi teh otrok pomenijo, da niso sprejeli razlage, ki jim je bila dana. To pa pomeni, da še naprej menijo, da so njihove želje in potrebe upravičene, ampak je »hudobni« starš ovira pri uresničitvi le-teh. Sam preneha tuliti, pa ne zato ker je do dna duše dojel problem temveč ker zlomljen ugotovi, da je nemočen da bi dosegel uresničitev svojih – po njegovem mnenju - »upravičenih« želja.

Videti bo, da je vse v redu, vendar v duši otroka ostaja brazgotina, ker mu nekaj niso dovolili, ko pa je to za njega bilo tako »pomembno«.

Nato pride naslednji, podoben konflikt ...

Do konflikta pa bo kar naprej prihajalo, ker je ta trmasta osebnost naprej ostala v otroku. Ne dopovedovanje (upliv od zunanje), ne lastni razum (kasneje) ne moreta nič spremeniti v naši notranjosti. Lahko samo zatlačita to svojo trmasto osebnost.

Otrok bo že zdavnaj pozabil kaj je hotel pred nekaj časa doseči. Rasel je in ni več bilo aktuelno, da bi vztrajal na tem zaradi česa je prej trmaril. Torej,spremenil se je OBJEKT njegovih želja in hotenj. Ni se pa spremenila OSEBNOST v njem, ki je tudi naprej trmoglavo prepričana, da je opravičena do uresničitive svojih ciljev, ne glede na to, kakšni so ti cilji.

Zato kar naprej doživlja ovire in raste brazgotina v njegovi duši, kot tudi zagrenjenost in jeza do staršev ki mu kar naprej nekaj onemogočajo in ovirajo da doseže svoje »sanje«.

Danes bodo psihologi s sočustvovanjem do pacienta dali diagnozo "traume iz otroštva" - kar pa pomeni, da je bogi otrok tako trpel zaradi hudobnih staršev.


Rada bi opozorila še na nekaj:
Tukaj smo vsi, na žalost, v peklu. To pomeni tudi to (kot to vidimo kar naprej) da smo vsi, več ali manj zasedeni z osebnostmi, ki so se zaradi raznih vzrokov iznakazile v hudobce. Oni pa so naše osebnost in ostajajo v nas neglede na to kako se mi trudimo jih ne imeti ali želimo verjeti da niso v nas. Samo z metodo TOT jih lahko transformiramo.
Pustiti takšno »demokracijo« in potuho kot vam ponuja popularna miselnost in takšen zakon je enako temu, kot če bi rakasto tvorbo v vas še posebej negovali in spodbujali na rast.
Rak ubije bazo, iz katere je izrasel in s tem ubije tudi sebe. Problem pa ni samo v tem. Če damo možnost hudobiji da se razbohoti, bomo uničili in izničili milione let trajajočo pot človeštva, ki se je skozi trpljenja prebijalo naprej v želji da duhovno in osebnostno doseže nivo, ki ga je nekoč že imelo, pa ga je izgubilo.
Zato, takšen demokratični zakon lahko veliko več in bolj usodno škoduje, kot klofuta, ki jo te otrok zalužil zaradi tega ali onega.
Ne, klofute niso rešitev vendar takšen zakon tudi ne.


97 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Comments


bottom of page