
POTLAČENA AGRESIVNOST je pogost vzrok otrokove nesposobnosti dohajati učno snov, celo njegove retardiranosti.
Brutalno povedano: bolj ko boste vzgajali otroka da bude priden, nežen, ljubeč, to bo bolj topoglav.
Namreč, obe te motnje so v povezavi s srčno čakro. Danas popularni nauki in terapevtske metode so, brez izjeme, bazirane na ZATLAČEVANJU, ne pa na pravem razreševanju težav.
Torej, na ta način priučena prijaznost je samo fasada (hinavščina), za katero se v otroku tudi naprej skriva njegova globoko zatlačena jeza, sovraštvo in še masikateri nepridiprav. Ta, tako izgrajena osebnost je kot nove tapeta za trohnečo se hišo.
To pa še niti ni najhujši problem. Najhujši problem je, da je agresivna osebnost v otroku "odgovorna" za učenje in znanje. Če se agresivec poglači v "zapor" z njim človek gubi tudi svojega sposobneža.
Najbolj logično izhodišče za pravo razčiščevanje naših nepridipravov je vprašanje o vzrokih (na primer) jeze.
Lahko da je otrok jezen, ravno zato ker ga kar naprej PROGRAMIRATE v nekaj, kar ni on. Lahko je jezen iz obupa, ker ga ne sprejemate takšnega, kot je (pa niti ni nujno da je z njim kaj narobe). Npr. ena mamica je jamrala, kako je žalostna in ne more sprejeti, da njen malček ni idealen. Otročiček pa je bil super v vsem, ni pa kazal nadarjenost za umetnosti. Ampak mamico ni zanimala njegova nadarjenost in veliki interes za matematiko in za druga področja, ki jih je vse super obvladal.
Po nekem času se mi je mamica hotela pohvaliti kako je naredila lekcijo. Povedala je: »Sprejela sem, da moj otrok ni idealen«.
Takrat ji več nisem uspela dopovedati, da naj se globlje zave svoje neprimernosti, saj še naprej, super sposobnega in pridenga otreoka ima za neidealnega samo zato ker ne kaže nadarjenosti niti interesa za takšno umetnost, ki bi ga ona hotela.
Otrok dobro čuti, kako ga ne sprejemajo. In je zelo prizadet, ko mati ni srečna tudi če bi dobil Nobelovo nagarado npr. iz matematike. Celo bi zase terjala priznanje, da je dobra mati, ki le »sprejema« svojega otroka »ne glede kakšen je«.
Takšne zadeve pogosto izzovejo v ljudeh zelo globoko zagrenjeno agresivnost.
Lahko pa je res ta otrok agresiven zaradi neke klasične hudobije—npr. ker se drugi ne dajo tako komandirati, kot bi on to hotel.
Ni opravičeno, celo je zelo napačno nekoga, na podlagi videza (nekega oblika obnašanja) a brez da ga se analizira in ugotovi za kaj sploh gre, ensotavna staviti v PREPROGRAMIRANJE, da bi se ga vtisnilo v neke, umetno narejene šablone obnašanja.
S tem otrok ni napredoval temveč je propadel, mi smo pa, namesto suverenege človeka dobili COTO - in marioneto, pripravljeno za nadaljnje programiranje.
Ni pa rešitev, da pustimo otroka odrasti v »nevzgojenega« - divjega, agresivnega človeka! Takšen pa se spet ne bi učil, čeprav bi bil sposoben!
Ali je možno otroku omogočiti njegovo originalno bitje brez vzgajanja, ko pa to originalno bitje le ni primerno?
Ali je sploh možno otroka »vzgojiti« a brez takšnega vzgajanja, ki ga poznamo?
Najlažje bo vse to razložiti z enim tipičnim primerom: 7-8 let star famtič mi je bil pripeljan v terapijo zardi zdravstvenih težav.
Hodil je v prvi razred. Sledenje njegovemu razvojo je bilo lahko, ker je to bil čas, ko so se učili poštevanke.
Mati mi ni povedala o njegovih učnih problemih, saj ni mislila, da bi to bilo pomembno v njegovi terapiji. Povedala mi je pozneje, ko je zaznala kaj se pravzaprav dogaja.
Šlo je za sicer pridnega otroka samo je bil tumast v šoli. Med ostalim, tudi poštevanke se nikakor ni uspel naučiti.
Tekom terapije njegovih fizičnih težav, je na enkrat iz otroka izbila huda agresivnost. Celo je z nožem je preganjal svojega 14 letnega brata.
V času njegove agresivnosti pa mu je super šlo v šoli. Na enkrat je obvladal vso poštevanko za nazaj, nadaljnje nove, ki so jih jemali na podlagi programa, pa je sprot super obvladal.
Ko so mi javili o njegovi agresivnosti, sem hitro ukrepala. Otrok je spet postal miren vendar je pozabil vso poštevanko, ki jo je v času agresivnosti naučil a nove (po programu) pa nikakor ni uspeval naučiti.
Po nekem času je spet izbila agresinovt. Takrat je spet obvladal snov tudi za nazaj. Ko se je umiril pa je spet postal tumast.
Ko se je to parkrat tako ponovilo, je mati postala pozorna na to in mi je povedala, jaz sem pa prilagodila terapijo.
Postopoma se je otrok uravnovesil. Bil je v redu vendar ne tumasto priden.. Postal je ČLOVEK. Tudi v šoli se je vse uredil in je vso snov primerno obvladal.
Za doseganje takšnega uspeha je nujno potrebno, da mati gre v terapijo ozaveščanja.
Namreč, otrok je jabolko njene jablane. To pomeni, da ima enake »grehe«, hudobije in nepridiprave, kot jih ima mati (ali obratno!).
V terapiji vedno iščemo princip—osebnost hudobca, ne pa formo v kateri se neka hudobija kaže. Torej, ista značilnost se bo pri materi kazala na drugačen način kot pri otroku. In lahko je samo v neki čisto minimalni in komaj opazni obliki. Vse eno. Ona to mora najti. In ko to najde in predela po principih Transformne osebnostne terapije (TOT), kot da s slamko izsesa tudi iz otroka.
Mati, v svoji celoti, na neverbalni način daje vzor otroku.
Nihče ne misli na to, da je vzor, ki ga sedaj kažete otroku, HINAVŠČINA: da kažete eno, v resnici pa ste nekaj čisto drugega. Samo to "drugo" (pa niti ni nujno, da je kaj narobe s tem) ste potlačili in ga prekrili s fasado nečesa, kar niste VI, temveč je nekaj, kar ste se naučili od zunaj.
Otrok reagira na ono globoko v vas in ne na to kaj in kako na površini kažete.
Veše delanje lekcij omogoča otroku neverjetne dosežke.
Tudi malčki znajo sponatno ozaveščanti. Tudi jaz o tem nisem vedela dokler mi niso matere, same presenečene, povedale o tem.
Rezultat vsega tega je, da se otrok korenito spremeni. Tudi bolezni mu izzvenijo in postane resnično samostojna in na vseh področjih sposobna osebnost. In res je, da je – kot to starši znajo povedati – čez noč odrastel za eno stopnjo.
Pri tem pa vas moram opozoriti na nekaj: TO NE POSKUŠAJTE SAMI DOMA. Dok je ozaveščanje preprostih zadev pri sebi že možno, ko pa gre za otroka, to nikakor ne delajte, ker lahko naredite veliko več škode kot koristi. Ta terapija spada izključno v moje roke, ker NIHČE DRUG ne zna delati na ta način. Ko pa boste delali na »moj način« boste sami ugotovili kako in v čem je razlika med tem kako jaz delam in tem, kako drugi delajo, govorijo in kako vam zabičujejo, da tudi vi morate delati. Če začnete z mano, kmalu boste sami sposobni na primerni načiin delati.
Comments