top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 25, 2024

UVOD:

Kako je vse začelo


Bila sem zaljubljenik v medicino. Pridno sem študirala, delala tudi raziskovalno delo v skupine prof. Dr. Karmele Milković (Medicinska fakulteta Zagreb 1970/75). Končala sem točno v 5-ih letih, brez da bi bila en edini dan absolvent, s povprečjem ocen 4,1 (v Zagrebu so ocene bile od 1 do 5).

Po tem sem naredila specializacijo splošne medicine, pa prilagojeno specializacijo diabetologije. Naredila sem tudi magisterij in doktorat.


O alternativnih metodah zdravljenja se v onih, pradavnih časih ni govorilo. Na vsaki toliko je bilo po časopisih nekaj o čudotvornih ozdravitav s tem ali onim (npr. s pitjem petroleja ali z odhodom v neko bolnico v Bejrutu).

Jaz sem sovražila vse kar ni bila urad medicine. Moje stališče je bilo, da so moji profesorji veliko bolj pametni od mene in jim je stalo, da najdejo najboljše za svoje bolnike. Če oni menijo da je nekaj neprimerno, po tem pa jaz nimam kaj dvomiti v njihovo stališče temveč sprejeti. Zaradi tega mi niti na kraj pameti ni bilo, da bi se ukravjala s čemerkoli drugim, kot s to medicino, ki so nam predstavili.

Tudi z religijo se nisem ukvarjala. Kot otrok sem bila »dežurni krivec« ki sem vsako nedeljo morala na mašo (v Apatinu-Vojvodina). Ko pa smo se odselili iz domače hiše in od starih staršev, hoja v cerkev je popolnoma odpadla, kot da je nikoli ne bi bilo. In se z bogom in z religijo nisem več ukvarjala.


Zaradi moje pridnosti in uspešnosti bi lahko ostala na Fakulteti ali na eni od klinik vendar moja želja je bila pomagati preprostemu človeku - NA TERENU. Razen tega, nikakor se nisem mogla odreči širine zaradi globine. Namreč v splošni medicini vidiš široko in tudi človeka vidiš v celoti. Vse druge specializacije so pomenile omejevanje in vse močnejše omejevanje vidnega polja, v katerega naj bi se človek vse bolj globoko zakopal. S tem na koncu sploh več ne vidiš človeka, niti vezi, s katerim se tvoje područje spaja z ostalim v celoto in je z njimi povezan v vzročno-posledičnem odnosu.

To omejevanje sem konkretno doživela po carskem rezu. Opravljeno je bilo v bolnici v Brežicah. Takrat so tam delali dobri ginekologi, ki sem jih zelo spoštovala. Ko pa sem se pritožila na neki svoj problem, se je moj ginekolog nasmejal in povedal: »Kolegice, mene nič drugega ne zanima samo vaša - ..« fino se izrazil, pomenilo pa je, da ga zanima samo moja luknja.


Na pravo študiranje sem navalila šele po tem, ko sem končala fakulteto. Učila sem se neprekinjenoma.

In ko sem pomislila da sem obvladala, sem dojela da nič ne vem in da nič ne deluje tako, kot bi moralo.

Na podiplomskem (ki sem ga delala v Zagrebu) smo imeli celo predmet: »Kriza v zdravstvu«, kjer smo se učili o tem, kako je medicina postala neučinkovita. Uspeh je doživela z antibiotiki, po tem nikoli več. V kroničnih boleznih (ki so vse bolj prevladovale) je dejansko neučinkovita (in takšna je tudi ostala!)


1982 smo se v Brežicah iz stanovanja preselili v (še ne dokončano) hišo.

Nam čez cesto je Milan Medvešček začel graditi svojo hišo. Bil je inženir strojništva. V Brežice se je preselil iz Ljubljana, kjer je bil direktor Toplarne. Preselil se je, ker je v Brežicah postavil svojo tovarno »Regulator«. V tej tovarni so izdelovali neke specialne ventile, ki so bili njegov patent. Teh je po tem izvažal v Nemčijo, kjer jih je, preko nemške firme prodajal po celem svetu.

Izvedela sem, da se on ukvarja s homeopatijo. Zaradi svoje bolezni, za katero medicina ni imela primerne terapije, je v Nemčiji opravil šolo za »hailpraktikerje« (ta poklic je nemški specifikum). Najbolj se je pa posvetil homeopatiji. Postal je učenec in tudi pacient enega znanega nemškega homeopata.

Čeprav je Milan Medvešček bil zelo zaprt, se je le spoprijatelj z mojim možem. Meni je dal na razpolago svoje računalnike (ki so takrat še bili redkost), da sem na njih pisala magisterij, po tem še doktora. Skromno se je tudi ponudil, da bi mi pomagal, če bi me zanimala homeopatija. (Sicer nikoli ni delal homeopatije za javnost. Mislim, da nihče, razen njegovih najožjih, ni niti vedel, da se on ukvarja tudi s tem. Sicer, pred leti sem vprašala njegovo ženo, če mi dovoli, da njenega, takrat že pokojnega moža omenem, ko bom govorila o začetkih homeopatije. Dovolila mi je.)

Jaz sem njegovo ponudbo ignorirala, saj sem zaničevala vse, kar ni bila medicina.


Nekjer v teh letih je izšla avtobiografija od Carl Gustav Junga . V tej knjigi je opisovano, kako se je Jung bavil tudi s spiritizmom.

Na to sem tudi »mahnila zaničevalno z roko«, da je pač bedarija.

Nato sem imela dve »razsvetlenji«! Ne vem več kaj je bilo prvo in kaj naslednje.

V zvezi z Jungom mi je prišlo spoznanje v obliki naslednjega miselnega redosleda:

Znani je psihoanalitik in tudi danes spoštovan in upoštevan. Doživel je globoko starost in nikjer ni napisano, da bi se mu na stara leta zmešalo.

Torej, če je on, tako pomemben človek našel za vrednim, da se ukvarja s tem področjem, potem kako si jaz, mala mravlja ki o ničemer nima pojma, drznem jemati pravice, da ga sodim in imam za norca, ker se ukvarjal z nečem o čem pa jaz absolutno nič ne vem.

V zvezi z mojim sosedom je bilo podobno spoznanje. Torej:

bil je človek, ki sem ga zelo spoštovala in ki je dokazal, da zna razmišljati in tudi pravilno ukrepati. Bil je tudi v stanju še v socializmu ustvariti lastno, svetovno znano in uspešno tovarno.

Kako si po tem jaz jemljem pravice ga imeti za budalo, v nečem, o čem jaz pojma nimam?!


Ta spoznanja so mi tako globoko segla, da sem sprejela njegovo ponudbo in začela eksperimentirati s homeopatijo. Še naprej nisem verjela, bila sem pa pripravljena PREIZKUSITI.

Ne vem več točno kdaj je to bilo. Moglo je biti nekjer leta 1985-86.

Takrat mi je povedal, da se je nekaj meseci pred mano, prvič začel ukvarjati z dr Tomažem Hribernikom iz Preddvora (Pri Kranju).


V Krškem je živel (ne vem, če še živi) en inženir, ki je bil takrat inšpektor za Varstvo pri delu. To je bil Erman (menda Jože, ne vem pa več natančno). On se je ukvarjal z radioestezijo in s nihalom je iskal homeopatska zdravila. Vendar to ni bila smer, ki bi jo zastopal Milan Medvešček.


Moj starejši kolega v tistih časih je bil dr. Pirc. Bil je priljubljen in spoštovan zdravnik. Tudi jaz sem ga zelo rada imela in spoštovala. On se je že nekaj časa zanimal (študiral in tudi ukvarjal) z akupunkturo. Zanimale so ga tudi druge zadeve, s katerim bi lahko pomagal svojim pacientom. Preden sem se odločila posvetiti se homeopatiji, sem tudi njega vprašala za mnenje. Povedal je naslednje: »Če bi bil mlajši, bi se tudi jaz posvetil temu«.

To je še bilo najbolj tehtno mnenje, ki me je spodbudilo, da se resnično posvetim homeopatiji.

Zanimivo pa je, da so se Medvešček in Erman poznavali a z Ermanom so prijateljevali ne samo dr Pirc temveč tudi moj drugi starejši kolega dr. Nemeth. Zato je Erman bil silno presenečen, da Nemeth izvaja (in hujska še druge) za (uradni) linč proti meni, ker je ulovil neko mojo stekleničko s homeopatskim zdravilom pri eni družini, kjer je žena bila moja pacientka a mož pa njegov.


Zagotovo je bilo še takšnih, ki so se na, Medveščku in Ermanu podoben način ukvarjali s homeopatijo vendar o tem se ni slišalo nič. Mislim pa, da lahko trdim, da sva s Hribernikom bila prva zdravnika, ki so se kot homeopati prikazali v javnosti. Jaz pa sem bila zagotovo prva, ki se je odpovedala medicini in zdravniškemu delu zaradi homeopatije.

Sier o zgodovini homeopatije v Sloveniji v preteklosti pišejo drugi bolj podrobno. Problem je, da pa te nove začetke in nas, ki smo se za to žrtvovali, pa zamolčijo, kot da nas sploh ne bi bilo..

Iz preteklosti bi pa omenila samo to, da je Prešeren v neki svoji pesmi tudi omenil svojega prijatelja homeopata. In, kot vem, zadnji slovenski homeopat je umrl v Sevnici pred II svetovno vojno. S tem je izginila homeopatija sa Slovenskih tal.


Torej: začela sem eksperimmentirati s homeopatijo. Prej sem hotela dokazati njeno neučinkovitost, kot učinkovitost, saj je medicinec v meni bil zelo močen in se je hudo upiral priznati, da je lahko še kaj drugega razen medicine. Zato sem strogo opazovala in analizirala. V teh dveh leti sem kar naprej bila prisiljena ugotavljati naslednje:

Kar naprej sem se učila medicine in sledila najnovejšim zdravilom, pa ne na podlagi oglasa farma industrije temveč znanstvenih raziskav in kliničnik izsledkov. In sem ta zdravila dajala pacientom z močnim prepričanjem, da jim bo pomagalo – pa jim ni. Homeopatijo sem pa dajala z močno skepso. Ta pa jim je IZBRISALA njihove, prej trdovratne, leta in leta že prisotne težave.


V teh dveh letih, po takšnih mojih rezultatih, se je neštetokrat oglasil tudi medicinec v meni.

Kričal je jezno in na vso moč: »Ne morem in nočem dovoliti da sprejmem, da obstaja nekaj, kar naj bi bilo boljše od medicine, ko sem v medicino vložila toliko energije in ljubezni in vere«.

Zato sem neštetokrat odnehala in nisem se več hotela ukvarjati s homeopatijo. Vendar raziskovalec v meni ni odnehal. Po tihem mi je »podtaknil« svoja razmišljanja in analize situacije, kjer je sklep bil vedno ta, da je homeopatija, v katero nisem verjela le delovala dok medicina, v katero sem verjela, pa ni.

Tako sem se spet lotila.

...pa spet odnehala in se spet lotila...

Po dveh letih sem uspela premagati ta upor, ki nikakor ni temeljil na realnosti in pravih dokazilih temveč na mojem egu.

In tako sem prišla do sklepa, da s tem moram nadaljevatii na pravi način. To je pomenilo: ITI GA SISTEMATIČNO ŠTUDIRATI.

V nadaljnjem pa sem bila vodena. In tako sem prišla do svojega učitelja, Ravi Roy-a in njegove šole v Nemčiji (Murnau).


 

To, kar sem dosedaj napisala je bil samo uvod. Opravičilo za naslov, ki sem ga dala in križna pot, ki sem jo prešla jaz in druge žrtve linča, križanja in raznih drugih oblik preganjanj, pa bo šele sledilo.

Na žalost, nisem literarno nadarjena. Če bi bila, iz tega bi lahko nastal zanimiv, zelo napet in dolgi roman v stilu »Igre prestolov«. Saj se je ogromo tega dogajalo in napletalo, kar pa jaz nisem v stanju povezati v celoto, kot bi to za uspešen roman bilo potrebno.

Če bi pa dodala še vse to, kar sem v privatnem življenju doživljala, mi nihče ne bi verjel, da je vse resnica ne pa izmišljena zgodba.


Torej, prave in napete intrige bodo šele sledile. Mogla sem pa dati ta uvod, da bi razumeli situacijo in nadaljnja dogajana, pa tudi doprinos številnih drugih v vsemu temu.

Da bi lahko postavljali zidove naše hiše, potrebni so temelji. A temelji terjajo največ dela in največji so vložek. Se pa nikjer nič ne vidi. Hiša pa bo ničvredna brez pravih temeljev.

Tako je tudi tukaj.

S tem pisanjem želim oddati čast in zahvaliti se številnim, ki so vede ali nevede v vsemu temu sodelovali.

O tem, ki pa so tudi dobesedno položili svoja življenja v te temelje, pa vem samo jaz. Rada pa bi, da veste tudi vi.

Hvala!




141 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Epilog

Comments


bottom of page