top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Rafting na Tari in druge dogodivščine

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 23, 2024

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

16.

Na začetek TUKAJ


Spotoma spet en luškan manastirček z grozovito cesto do njega

Spotoma spet en luštkan manastirček z grozovito cesto do njega

Mostovi, gozdovi, hribi...

En kamping brez vsega----

pa do prve table, ki oglašuje rafting z zelo ozko cestico navzdol.


Ob cesti je bil prostor za ustaviti se. Dol sem pa šla peš.

Dol (visoko nad reko Taro) veliki prazan prostor, pa nekaj sklumpanih hišk, pa neki sklepani nadstrešek, klopi ter zaprti sončniki in en tip, ki nekaj brklja. Sicer nikogar.

Povem kaj bi rada in vprašam kako to gre.

Razložil mi je, da sedaj ni nevarnega raftniga. Ta je pomladi, ko je voda za 4-5 metri višja (!!!) kot je sedaj. Torej, ni mi se treba bati brzic. Vendar sezone je praktično konec.

Ni mi nič konkretnega povedal bilo mi je pa jasno da zaradi mene same zagotovo ne bodo vozili.

In spet mi je bilo ustreženo!

Dok sva se tako pogovarjali, prideta dve francozinji, na to še zakonci iz Belgije vendar samo mož je bil za rafting.

Tako se na hitro zbrala primerna druščina in meni omogočila rafting.:)

Možakar mi je še povedal da je ta prazen prostor v resnici kamp in da lahko ostanem prenočiti tukaj - zastonj.


V manj kot eni uri so vse pripravili za rafting.

Ker je bil že praktično konec sezone, ta možakar je samo stražil in se brigal za gostinstvo – če bi kdo le prišel. Če se pa zberejo stranke, pokliče ostale, odgovorne za sam rafting.

Noben od njih ni bil več v cvetu mladosti. Dejansko ostala dva sta bila še starejše od tega prvega.

Za volanom terenca, v katerega smo se staličil in kateri je vlekel še gumenjak, je sedel starček. Vendar kako je vozil!!! To je bilo fantastično. Na tej silno ovinkasti cesti, kjer sem se jaz peljala z max 60 a teta iz navigacije me je kar naprej opozarjala da sem prekoračila omejitve hitrosti, ta tip je vozil s 120 km/uro. Čutila sem, da se zelo hitro peljemo pa sem pogledala merilec hitrosti. Vendar tako varno je vozil da niti v enem momentu ni bilo niti najmnajšega občutka, da se avto ne bi idelano prilegal tlom ali da bi ga zaneslo.



Mogli smo se precej peljati da bi prišli do rampe, kjer so tudi drugi spuščali čolne v vodo. Kot smo izvedeli, zakonski je določeno kjer smejo voziti rafting. Seveda, to je bil samo kratek del celotnega kanjona Tare.



Čoln pa je upravljal drugi starček. Tudi ta je vedel kako se zadevam streža.

In, tako se sedaj lahko postavljam da sem bila na raftingu!


Rafting na reki Tari. Ta most na sliki je 150 m nad vodo. Menda najvišji most v Evropi

Zamolčala pa bom, da je bil nizek vodostaj in da je Tara bila samo majhen potoček.

Ne morem zamisliti kako izgleda vse to če je voda resnično za 4-5 me višja. In da niso pretiravali sem lahko videla na Črnem jezeru na Durmitoru, pa tudi v eni špilji. Na teh mestih se je jasno videlo do kot ponavadi voda seže.


Črno jezero na Durmitorju. Voda je normalno do gozda

Črno jezero

Po končanem raftingu sem se hotela spraviti za noč. Takrat se je izkazalo, da dejansko ni ničesar, na podlagi česa bi to meso lahko imenovali za kamp. Vse se šele dela. Bo verjetno za naslednjo sezono. Wifi je bil vendar čisto ob stavbi od katere bo nekege lepega dne lušna gostilna. Lastnik ga pa Izklopi zvečer, ko gre domov.


Drugi dan sem se hotela odpraviti naprej, nisem pa prišla daleč.

Te dni je vsako noč močno deževalo.

Nekaj kilometri od tega mesta kjer sem prenočila, je bil odron. Ogromna skala je ležala nasred ceste. Kot je bilo videti, se nihče ni razburjal zaradi tega. Avti so se mirno peljali okoli njega jaz pa nisem upala v slalom okoli kamena. Cestna služa, kot sem izvedela, kar naprej hodi po cestah (ker so pogosti odroni) ne pa za vikende. A takrat je pa ravno bil vikend. Po nekih 1,5-2 urah pa je bilo urejeno in sem lahko šla naprej proti Žabljaku.


Na Žabljaku pa me je moja sreča že napustila. Povedali so, da je do tega dne bilo čudovito vreme. In to je bil prvi slabi in deževni dan. To je pomenilo, da je poletja konec in da ni za pričakovati da bo čez nekaj ur posjalo sonce.

Tam je bil kemping. Celo med vožnjo so me ustavili na sred ceste in, iz drugega avta, ki pa je stal zraven mene, tudi na sred ceste, so ponujali prospekt kampa. Lilo pa je kot iz škafa in ne bi imelo smisla ostati še naprej tam.

Šla sem pa še do Črnega jezera. Takrat še ni tako deževalo.

Seveda, tudi tukaj se do jezera ni dalo z avtom. Parkiralo se je pa ob cesti in vse je bilo spet grozno nagneteno.

Nisem zaznala (ali pa nisem hotela zaznati) da so na rob ceste parkirani avti že obiskovalci jezera. Mislila sem, da je to neka »vmesna postaja« in da je do jezera še daleč.

Tako sem se zabila čisto do rampe in naplatne hišice. Na mojo srečo, ob hiški je bil prazen prostor, ravno za moj AD.

Do jezera je bilo treba prehoditi kakšnih 800 m. To me je že utrudilo. Tudi sicer ne bi šla okoli jezera ker je pot bila veliko daljša, kot pot okoli Biogradskega jezera. Tako sem se samo malo sprehodila.

Zalo sem želela okoli jezera!!! Najlešče mi je obkrožiti takšna jezerca. Če bi imela skiro, bi se dalo. Peš pa bi bilo le preveč. Pa še slabo vreme.

V povratku se je zlilo s polno močjo in me je premočilo do kože.

Imam neko vetrovko, za katero sem mislila, da je vodoodporna. Pa ni bila. Tudi noge sem imela čisto mokre. Moje teniske, stare vsaj 15 let, niso zdržale.

AD je dober tudi zaradi tega, ker se v njem lahko preoblečeš tudi, ko je okoli tebe vse polno z ljudmi.


 

Sedaj pa je spet bilo vprašanje: kako se izvleči iz tega prostora! Na sploh, ko mi je dež še dodatno omejil vidljivost.

Zaparkirali so me! Avto je bil od čuvaja parka pa še en manjši avtobus. Zdi se mi, da so z užitkom gledali kako se bom matrala. Jaz sem pa zatrmarila! "Naj vas hudič pocitra"- sem mislila, "bom vam že pokazala". In kot vedno, ko zatrmarim, mi gre. Tudi tega vzvratnega slaloma mi je uspelo narediti!

No ja! Ni bilo kritično. Za njih zagotovo ne bi bilo. Zame pa je bilo še eno "vatreno krštenje" v moji, dvomesečni avtodomamrski praksi.


Po tem pa nazaj do Tare pa naprej proti Pljevljam in preko v Srbijo.


Na enem turističnem uradu sem izvedela, da je v Pljevljah še lepi manastir pa tudi spotoma do tam je še to in ono za videti. Bila sem pa nerodna pa sem prevozila neke zanimivosti. Nazaj mi se pa ni dalo iti.

Mislila sem poiskati samo samostan in džamijo, ki sta bili označeni kot zanimivosti v Pljevljah.

Seveda, spet je bilo treba spraševati. Ta človek, ki sem ga vprašala je povedal, da se lahko peljem za njim saj gre v smeri samostana.

Tam kjer smo se ločili mi prijazno razloži, da je to za sem bila enosmerna ulica, za nazaj pa moram po drugi.

To pa je spet bilo adrenalinsko doživetje. Te uličice za nazaj so spet bile IZJEMNO OZKE PA ŠE ZAPARKIRANE. Z AD-om sem se počutila kot Guliver med Liliputanci.

Mislim, da bi mi bilo manj stresno če bi šla 100x na bungee jumping, kot vse to prerivanje z AD skozi tako ozke ulice in slabe ceste.

Manastir pa je bil lep.

Džamija je bila zaprta in kot je bilo iz vana za sklepati, ni bilo v njej umetniških kvalitet vredne obiska .


Nekaj zanimivega naj bi še bilo izven Pljevelj, pa mi se ni vač dalo n iskati.

Upala sem na nadaljevanje poti po Srbiji.

Do tam pa je bilo potrebno še priti. To pa niti slučajno ni bilo lahko. Namreč, CELA CESTA—ZELO DOLGI ODSEK je bil čisto razruvana ker so jo gradili. Jaz pa z uničenimi amortizerji.


Meje se sploh ne spominjam.

Vem samo to, da sem olajšano zagnala po asfaltu, ko sem se končno privlekla do njega in mi se niti ni dalo ustavljati se. Ni presenetljivo, da sem prevozila odcep proti nekim lepim rečnim koritom. Hotela sem jih pogledati pa sem mislila da so nižje. Upala sem, da bo še kakšen odep do tam, pa ga ni bilo. V Zlatiboru so mi razložili da bi se do te naravne znamenitosti morala vračati 50 km. Tega mi se pa ni dalo več.


41 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page