POMEN IZHODIŠČNEGA STANJA ZA NADALJNJE UKREPE

Na žalost večinoma namesto tega, da bi se potrudili izljuščiti in definirati temeljni - izhodiščni -problem, (pa ne samo v zdravstvu) enostavno ga izpustimo - preskočimo. Kot če bi hišo začeli graditi brez temeljev. Tudi šotor se nam sesuje, če nismo obračali pozornost na vrsto terena in nismo izbrali prave kline, ki bi morali pritrditi šotor in jih nismo zabili na primeren način.

Če to ne naredimo, se vse kar gradimo, prej ali slej sesuje.

Pri zdravljenju je anamneza ta, ki bi nas morala pripeljati do temeljnega problema.

Anamneza je kup podatkov, ki opisujejo človekvo počutje in težave zaradi katerih potrebuje terapijo.

Marsikdaj kričimo po pomoči ker trpimo, dejansko pa ne vemo povedati, kaj nam sploh je.

Lahko se slabo poputiš ker ti gori hiše, ali ker si bankrotiral, ali si lačen, ker ne moreš iti nakupovati, ali pa imaš zdravstvenih problemov.

Za pravilno ukrapanje še ni dovolj, če ugotovimo, da tvoje »slabo počutje« sodi v domeno zdravstva. Ker je pomoč drugačna, če imaš vnete mandle ali pa slepo črevo ali pa ti je srce v okvari ali si zlomil nogo.

Da bi ugotovili kaj ti sploh je, moraš opisati svoje težave: kje te boli, kako te boli...kaj še čutiš, kaj si ŠE OPAZIL NA SEBI IN PRI SEBI...

Problem, da ljudi ne vedo povedati kaj jim sploh je, sem neštetokrat srečala že takrat, ko sem delalal kot zdravnica. Vse je pa postalo še hujše, ko sem začela delati kot homeopatinja. V homeopatiji je podrobna in natančna anamneza veliko bolj pomembna in odločilna za izbiro zdravil, kot v medicini.

Ljudi so znali tožiti na slabo počutje, niso pa znali povedati nič drugega o sebi. Če sem drezala z vprašanji, so mi celo znali zabrusiti: »Ti si zdravnik pa ugotovi«.

Vendar, kako naj ugotovim kaj ti je, ko mi ne daš niti enega podatka, na podlagi česa bi vedela v katero smer iskati!

Diagnoza je latinski naziv za skupek težav, ki sodijo skupaj in definirajo določeno boleznsko stanje. Na medicinskih študijih se podrobno učimo kaj vse sodi skupaj in kakšen skupek težav sodi pod določeno diagnozo, ker, če te boli v pasu, to niti slučajno ne pomeni vnetje ledvic—kar pa večina ljudi meni. A bolečina v palcu noge še vedno je lahko zaradi ukleščenega ishialgičnega živca a srčni infakrt se zna kazati v hudih bolečinah v trebuhu, dokler neprijetno zbadanje z leve strani prs ne pomeni nič, čeprav je zelo neprijetno.

Namreč, med »kaj so tvoje težave« in »kaj je tvoja diagnoza« je ogromna razlika.

Odrezanost človekove zavesti od njegovega bitja je postala tako dokončna in absolutna, da marsikdo več niti to ne razume kaj pomeni vprašanje: »Povej mi kakšne težave imaš; opiši mi kaj čutiš«. Niti to ne razume, kaj sploh pričakujem od njega in kaj sploh pomeni zahtev, naj opiše svoje težave in kaj vse čuti.

Ko sem še naprej drezala s svojimi vprašanji, čeprav sem ljudem poskušala razložiti kaj hočem od njih, so postali užaljeni, celo so se dvigli in jezno odšli. Bilo je celo takšnih, ki so me hoteli fizično napasti. Kričali so in od mene terjali, naj dam terapijo po katero so prišli vendar nič o sebi niso hoteli povedati. Napadli so me tudi, ko sem od njih pričakovala podatke o njihovem bolnem otroku, ki so ga pripeljali v terapijo. Obdolžili so me, ker pač ne razumem da oni le nimajo časa opazovati svojega otroka in mi referirati o njegovem stanju.

Na fakulteti smo se učili, da diagnozo lahko postavimo z 90% sigurnostjo samo na podlagi anamneze. Preiskave bi morale biti samo 10%, da do konca potrdijo ali izključijo določene nejasnosti. Vendar, danes se je svet postavil na glavo. Drage preizkave se delajo rutinsko, če treba ali pa ne. Pacienti pa nočejo verjeti, da se lahko postavi diagnoza in določi trapija samo na podlagi simptomov, ki jih, tekom anamneze, povedo o sebi.

Druga skrajnost je, da na vprašanje, ki bi terjalo opis težav, odgovarjajo z diagnozo – ki pa, sevda, nima absolutno nobene veze s njihovim stanjem.

Ne biti v stanju dati podatkov o sebi je katastrofalni znak odrezanosti od svojega telesa. Popularna miselnost pa je poskrbela, da smo odrezani tudi od svojega eteričnega bitja. To pomeni, da smo popolnoma odrezani od našega boga, ki ga na telesni ravni imenujemo za fiziologijo. Bog pa je v resnici fiziologija na mentalni, emocionalni in energetski ravni.

Torej, odrezani smo od bitja, ki pravzaprav nosi našo glavo in možgane, na podlagi katerih se je razvil ta naš neskončni ego, ki sam hoče krojiti svet in tudi sebe.

Dobro vzeta anamneza je pomembna zaradi podatkov, na podlagi katereih terapevt postavi pravo diagnozo in določi primerno terapijo. (V homeopatiji in drugih alternativnih vedah medicinska diagnoza ne igra nobene pomembno vloge. Pomembni so pa simptomi).

Natančno vzeta anamneza je še bolj pomembna zaradi pacienta samega. Vprašanja za anamnezo ga prisiljujejo da se le poglobi v sebe in se zave svojih pravih težav.

Človekovo zavedanje o samemu sebi in lastnih problemih je od ključnga pomena za terapijo. Zavedanje o svojih težavah imamo samo takrat, ko smo ZRAVEN – ko smo »pri stvari«, ko smo resnično zraven svojih trpečih (notranjih) osebnosti. Energija (»božja fiziologoija") pa lahko gre samo tam in do tam, kjer je in do koder seže naše zavedanje.

Če je vaše zavedanje površno, tudi energija ne more globlje delovati. A problemi so globoko- saj smo jih mi globoko zakopali (potlačili).

Namesto poglabljanja pa se anamneze vsepovsod ignorira.

Medicina se je znajdla tako, da pošlje človeka na milijon preiskav namesto da zapravlja čas za podrobno anamnezo in se kolje s pacientom, ki ni pripravljen niti sposoben dati podatke o sebi.

Tudi iz alternativnih ved ste izključili anamnezo. V starih časih je moral iti vsaki šaman, zdravilec, zeliščar skozi dolgotrajno naukovanje, da se res nauči vseh skrivnosti svojega »zanata«.

Vi pa ste danes, npr. iz komleksnega sistama kitajskega zdravilstva vzeli samo akupunkturo, pa še iz nje ste vzeli samo nekaj »kuharskih receptov« za zdravljenje določenih drobnih problemov. Od zeliščarstva je ostalo samo pitje čaja na podlagi vaših laičnih prepričanj o vašem zdravstvenem stanju, ki pa nimajo nobene veze z resničnostjo in nobene veze z miselnostjo, ki je omogočila nekdanjim zdravilcem, da uspešno zdravijo.

Če pa že morate nekom po pomoč, pa trosite svoje »diagnoze« ki naj bi vsakdo jemal za tehtne in vam omogočil terapijo, kot to vi terjate.

Moj oče je od mene terjal zdravila za oživlje in niti slišati ni hotel o tem, da njegove težave niso zaradi ožilja temveč zaradi hude okvare hrbtenice.

Če pa ste izjavili, da imate npr. »vnetje ledvic«, terjate zdravilo za to. Niti slišati nočete o možnosti, da vaša diagnoza in druge ugotovitve o sebi ne bi bile pravilne. Vas tudi to ne zanima, da se boste zastrupljali z nepotrebnimi učinkovinami (saj tudi v rastlinah so kemične snovi!) ki pa v takšnih siituacijah samo zastrupljajo.

Ker tako in tako vse skupaj ni šlo za ledvice, boste hitro »ozdraveli« in boste hvalili, kako vas je to ali ono ozdravilo »vnetja ledvic«.

Ko pa vse to in tako zavozlate in zašuštrate, pa naj rešuje medicina, ki pa niti slučajno ni v stanju odvozlati vso to zmešnjavo, ki ste jo na ta način naredili. Zato je mdicina še veliko manj učinkovita, kot bi sicer bila. Vse pa samo drvi v propast.

Velja za vsa področja življenja:

brez jasnega zaznavanja konkretnosti,

brez natančne anamneze,

brez zavedanja o dejstvih,

ni možno določiti pravega ukrepa, ki bi zagotovil uspeh.