top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Po Srbiji navzgor - počasen razpad sistema

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 23, 2024

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

17.

Na začetek TUKAJ


Manastir Mileševo

Naslednji cilj je bil manastir Mileševo pri Prijepolju.

Tukaj sem že precej zgubila kontakt s sabo, pa se tega še nisem zavedala.

Res je zanimivo in neverjetno, kako človek sploh ne opazi, kako drsi v stanje katastrofe. Nič ti ni sumljivo. Sploh ti ne pada na pamet, da bi se analiziral saj je vse videti popolnoma samoumevno, normalno, logično. Se celo razjaziš, če te nekdo opozori ali sploh vpraša v to smer, ker si prepričan, da je s tabo vse v najboljšem redu. Ja, pač utrujen si, pa ti je dovolj tega ali onega. Obdolžuješ okoliščine in vse drugo, med tem pa pri sebi ne opaziš nobene spremembe, na sploh ne spremembe na slabše.

Tudi če si pripravljen prisluhniti opozorilom ne opaziš, da s tabo nekaj ni v redu, saj največkrat je drs počasen. Celo tudi takrat ne opaziš, ko se je ta zdrs zgodil hitro. Ker, ko si prešel v drugačno stanje, izpade vse tisto, kar je bilo poprej. Zato niti primerjati ne moreš in si prepričan, da si vedno bil takšen.

Zato tudi jaz nisem opazila spotoma. Jasno mi je postalo šele doma, ko sem bila izven "potovalnega stanja" in sem, gledajoč od "zonaj" predelovala dogajanja.


 

Ta dan je bil naporan in dolg. Čutila sem samo še, da moram priti do Manastira in tam prenočiti.

Pisanje mi je popolnoma izpadlo. Pa tudi druge podrobnosti s poti niso pustile traga v mojem spominu. Vem samo, da sem ugotavljala (z glavo) kako je lepa ta hribovita narava (nisem je pa mogla začutiti).

Bilo je še veliko smerokazov za manastire, pa sem jih izpustila. Bilo mi jih je dovolj. Samo še tega sem hotela videti, ki je bil označen kot zelo pomemben.


 

Problem na Balkanu je, da ni pravih in jasnih oznak, pa nikoli ne veš v katerem mestu se nahajaš.

Prišla sem na eno ogromno naseljeno območje. Videti je bilo, da je nastalo z združevanjem veliko drobnih mestec. Brez prometnih znakov z nadpisi mest se ni bilo možno znajti se.

Ko sedaj podrobno ogledujem Google zemljevid, to območje je bilo Prijepolje.

Nisem se izgubila! Vozila sem po navigaciji in, mislim, da nisem zgrešila nobene ceste. Moteče pa je bilo, da sem ves čas nekeko krožila in kar naprej se prebijala skozi ulice tega ogromnega naseljenega območja.

Bilo je presenetljivo veliko smerokazov do manastira vendar, od silnega kroženja sem popolnoma zgubila orientacijo. Zato sem se ustavljala vprašati. Razlage so bile komplicirane in »zavozlane«. Pomembno mi je bilo, da sem bila na pravi poti in sem lahko naprej sledila navigaciji.

Presenetilo me je tudi to, da so vsi vedeli pot do manastira.

Ko sem prispela sem videla, da gre za ogromno in pomembno hodočasno svetišče.


Pri tem kroženju mi je padlo v oči lepota tega Prijepolja. Leži na dveh rekah In ob vodah so parki, sprehajališča, hiške z vrtovi ...

Ustaviti se pa ni dalo. Brez skiroja pa obilazak niti ni bil možen. Zelo sem pa želela da bi obšla to lepo mesto. Imela sem neki čudan lepi občutek. Kot da to mesto ne sodi v on svet, da ne sodi v siceršnjo Srbijo. Da je slučajno od nekod padlo na to področje.


Manastir pa je čudovit.

Jaz pa le nisem mogla biti brez problema. Opazila sem, da mi pumpa za vodo ves čas brni. Morala sem ga izklopiti. Znala sem pa samo tako, da sem ugasnila glavno stikalo za elektriko. Po nekem času sem ga spet vklopila, pa je naprej brnil in nisem vedela kaj naprej. Brez vode ne morem. Če pa pustim delati lahko pregori.

Wifija pa nikjer. Vprašala sem v manastriski gostilni. Ženske, ki so tam delale, pa pojmam niso imele kaj hočem.

Na to sem se odločila: stopila sem v trgtovinico z relikvijami kjer je delal moški—verjetno menih. Povedala sem mu, da imam problem z avtodomom in da nujno potrebujem wifi, da bi lahko poklicala sina za nasvet. Brez problema mi je omogočil —on je vedel, za kaj gre!

Nisem prepričana ali je res pomagal nasvet, ki mi ga je sin dal ali pa samo dejstvo, da mi je bil pripravljen takoj svetovati. Dejstvo je, da je pumpa naprej pravilno delala.


 

Naslednji dan sem nadaljevala proti Zlatiboru. Zlatibor je znano smučarsko središče v Srbiji.


Prišla sem na visoraven. Ogromna prazna prostranstva kjer se močno gradi—hoteli, bungalovi, vikendice—ogromo tega.

Spomnila sem se Črnogorske obale. Tam je res škoda, da so vse zagradili. Tukaj pa, na tem praznem kamenjaru, ki ničemer ne služi, pa res lahko gradijo.


Mesto Zlatibor je bilo v popolnosti razruvano. Celo mesto je bilo eno samo gradbišče. Zato od navigacije ni bilo nobene koristi. Iskala sem neki urad za informacije vendar na tem gradbišču ni bilo možno niti ustaviti se.


Zagledala sem neki bolj prazen prostor. Izkazalo se je, da je to parkirišče vendar plačljivo. Pa niti to nisem videla, kjer naj bi bil vhod. Pa tudi srbskega dinarja nisem imela. Sploh mi ni prišlo na pamet, da drugod imajo drugačen denar. Sploh nisem bila v realnosti! Kot da bi resnično padla z Marsa.

Morala sem se enostavno ustaviti nasred te gneče in nasred ceste, da bi povzvedovala kam in kako. Bil je taksist, na koga sem naletela. Pokazal mi je in razložil, da tamo daleč, na koncu kolone parkiranih taksistov (ki pa so bili parkirani ob robu popolnoma razkopanega območja) je nekaj slobodnega prostora za »ne-taksije«.

Priti do in v ta prazan prostor, pa je spet bila adrenalisnka izkušnja. Strah je vedno dvojni. Najprej me je strah, kako se bom uvlekla v parkirni prostor, takoj za tem pa strah, kako se bom izvlekla iz njega. Hvala bogu, taksist me je opozoril, da je to mesto za parkiranje podest, da ne bi pomislila voziti naravnost na prazni prostor gradbišča. Če me ne bi opozoril, zagotovo ne bi opazila, da sem dejansko na robo stopnice in da je ostalo območje za nekih 15-20 cm pod nivojem tega podesta.


Na tem potovanju sem resnično dobila dokazila, da če si na svoji pravi poti ozaveščanja, resnično te ščitijo. S svojo nerodnostjo in absolutno neizkušenostjo sem naredila nešteto neumnosti, ki bi vse lahko imele katastrofalnih posledic, če se ne bi, »čisto slučajno« vedno našel nekdo ali nekaj, da me pravočasno opozori/zaščiti.

Tega podesta NIKAKOR ne bi zaznala.


Od tega taksista sem dobila tudi turistične informacije. Povedal je, da na planini nimam kaj iskati (če ne bom hribolazila). Povedal mi je za dve znamenistosti, ki so bile »v bližini«. In raložil mi je, da so oni zanimivi meandri , ki sem jih mislila pogledati, okoli 50 km nazaj v smeri, od koder sem prišla.

Ker je vse bilo razkopano, drugih možnosti za oglede mesta ni bilo.


Še dobro, da ni jasno povedal, da so te zanimivosti (špilja in vodopadi) »tam blizu« v resnici 30 km oddaljeni. Vprašanje je če bi jih šla pogledati, če bi vedela, da so tako daleč.


To pomeni, da bi se moje potovanje pravzaprav ustavilo že na Durmitoru. Enostavno sem ugasnila in popolnoma izklopila. Bila sem na območju, kjer je še veliko lepega, kar bi se dalo pogledati in kjer še nikoli nisem bila. Zame pa je bilo vse prazno.

Komaj sem se odvlekla do Zlatibora. To sem že čutila, da bi se najraj kar teleportirala doma. Ker so me pa opozorili na lepote, ki pa so »blizu«, nisem imela izgovora sama pred sabo, da jih ne bi obiskala.


 

Špilje sem se bala. Saj sem že v Sloveniji videla, da jame niso več za moje zmogljivosti niti za kondicijo.

Razlagali so mi, da je jama blizu, pa da je ob cesti parkirišče in od tam nekaj stopnic navzdol, pa sem že pri vhodu v jamo. Zato sem mislila, da pač grem pogledati. Če se mi bo zdelo, da bo pretežko, pa ne bom šla noter.

Zato sem se napotila.

Cesta pa se vlekla v nedogled, pa sem se bala, da sem se izgubila. Večkrat sem se ustavila vprašati, saj smerokazov ni bilo.

Bila sem na pravi poti in vedno so mi zatrjevali da je »čisto blizu«, »samo še malo«.

Končno najdem veliko parkirišče ob cesti. Na tabli je pistalo, da je samo za avtobuse. Na eni tabli, ki je kazalo navzdol pa je pisalo, da je dol parkirišče samo za osebne avte.

Zaradi ševilnih slabih izkušenj, in na podlagi tega kar so mi rekli—da je »samo nekaj stopnic od ceste« sem AD le pustila na parkirišču za abtobuse in se napotila peš navzdol.

Pa se spuščam in spuščam pa še nisam na cilju..

Vendar—saj bo zdaj že zagotovo takoj—pa se spuščam naprej. Pa še vedno nič. Po tem že mislim, ko sem vse to že prehodil bom še šla. Upala pa sem, da me bo nazaj in navzgor že nekdo pobral.

Dol pa je bilo precej veliko parkirišče z veliko praznih mest tudi z AD.

Pečina pa še ni bila tam. Bili so samo neki prodajalci domačih dobrot. Pa sem njih vprašala.

Ne, ni daleč---so odgovorili.

Ja mogoče za njih to ni bilo daleč, saj so kot hribovse koze ki se z lahkoto plezajo vsepovsod.

In spet, kot v prvem delu: strmo navzdol - sedaj po stopnicah. Pa pomisliš, ko si se že toliko spustil, boš še to »malo«.

Vse je bilo lepo izgrajeno in urejeno vendar je bilo STRMO NAVZDOL in daleč – za mene strašno daleč!

In, ko sem bila že spodaj, sem se spomnila da tudi tukaj bo treba plačati vstopnino.

Seveda je bilo treba. Kartico ne sprejemajo. Srbskega dinarja pa nisem imela.

In seveda, noter je tudi »nekaj« stopnic.

Pa se je človek pri vstopu smiloval in mi povedal ceno v evrih. Ni me zanimalo ali me je prevaral niti kam je dal moj denar.

Vrnil mi je v dinarih. Mislim o.k., bom vsaj imela za sladoled.


Jama lepo urejena in ČUDOVITA!


Stopića pećina na Zlatiboru. Mene je motila ta pisana osvetlitev.

Pa tudi stopnice sem uspala obvladati.


To so apnenčasti bazeni z vodo.

Bili so zelo globoki a praktično brez vode.

Tudi to je bilo dokazilo za to, kar so na raftingu povedali. Nivo vode je sedaj, na jesen, resnično bil več metri nižji od tega, kar je sicer (pomladi).

Bilo je lepo.


Sedaj pa se je trebalo splezati nazaj.

To pa mi več nikakor ni bilo všeč.

Malo tolažbe mi je dala PRIVOŠČLJIVOST, ko sem videla mlade ženske ki so še bolj sopihale kot jaz in so morale več počivati, da bi prišle do sape za nadaljevanje vzpona.


 

Pa so me spet prevarali!!!

Mojem egu nikakor ni ljubo, da to prizna, vendar trditi da me niso, bi bilo poneumljanje sebe, ko pa so me.

Sprejeti to, kot samoumevni »normalni pojav« pomeni: dati energijo hudobiji. Kar pa spet ni v redu.

Delati se, da mi ni nič hudega zaradi tega, bi bila udanost ovce -enako, kot sem naredila na Mljetu.

Kupila sem, namreč, kiflice s skupto od enega domačina ...


In tukaj se postavlja vprašanje kdo je koga prevaral in zakaj?

Ali je ta kmet prevaral mene ali pa mojo ILUZIJO?

Vedno stradamo zaradi naših hudobcev!

Nihče drugi ni kriv, če jaz nisem pri stvari, če nisem v stanju zaznati realnost, če ustvarim iluzijo in pričakujem, da se bodo uresničile.


Kiflice so bile pred mano, jaz pa nisem dobro zaznala kako miniaturne so. Za ceno pa sem spet pozabila vprašati.

Pa nisem mogla videti, da notri praktično ni bilo skute.


Ali res nisem vedela, da notri ne bo veliko skute?

Tudi to ni res. Saj sem sama prenehala delati takšne zadeve ker se testo dvigne med pečenjem, polnilo se posuši in ostane ogromen prazen prostor.

Sama sem kriva, da sem, kljub poznavanju priprave, le mislila, da bom dobila nekaj drugačnega, kot kar je pravzaprav možno.

Če nočem, da bi v bodiče tudi nastradala, moram predelati svoje hudobije.

Sicer, kiflica je bila dobra.

In imela sem ravno dovolj dinara, da jo plačam.

Vse je vedno tako kot mora biti!

Vendar happyend je samo takrat, ko predelaš svojo hudobijo.


 

Na spodnjem parikišču sem upala, da bom dobila prevoz do zgoraj. Vprašala sem en starejši par. Ženska me je zelo grdo odvrnila z izgovorom, da oni pač gredo v drugo smer. Navzgor do glavne ceste pa ni bilo druge smeri ...

Vprašam druge—tudi oni so me odklonili. Grem naprej sama in še poskušam stopirati, pa se samo odpeljejo mim.

Prizadelo me je, kako so lahko takšni...


V resnii je bilo dobro, da je bilo tako.

Skiro sem kupila zato, ker več nisem mogla hoditi niti po ravnem. Če bi imela skiro in primerne pogoje, bi ostala invalid za večne čase ker nikoli ne bi več tvegala poskusiti hoditi. Zato ne bi zaznala, da sem le boljše, da le zdržim veliko več, kot sem še pred kratkim lahko zdržala.

Seveda, bila sem utrujena, ko sem se do konca primajala do AD-a, vendar ni bilo nič strašnega. Bila sem pa še naprej prizadeta zaradi takšnega ravnanja drugih do mene.


 

vodopad Gostilje

Do vodopadov Gostilje je bilo potrebno voziti še dodatnih 10 km v isto smer.


Pri vhodu do vodopadov je bil lepi, veliki parking, po tem pa pot strmo navzdol.

Ko sem že naredila toliko kilometri do sem, pa mi se je zdelo nemogoče, da se poberem in grem. Pa sem mislila, da bom že splezala nazaj, tudi če pri tem crknem.

Pa sem se napotila

Ni bilo lahko, pa niti tako težko, kot sem se bala da bo..


Na poti srečam te zakonce, ki me niso hoteli pobrati. Oni so se že vračali.

Seveda, nisem mogla ostati tiho in sem ženi zabrusila neko pripombo.

Ja vem! Tudi to je bila hudobija.

Če hočeš predelati to, kar je skrito v tebi, moraš zavestno sprejeti, da se boš neprimerno obnašal ali ispadel smešen, neumen ...

Če takoj zaznaš svojo jezo in se prisiliš biti tiho, v resnii ne veš kaj ima ta tvoja jezna osebnost za povedati. Šele ko pride ven, lahko ugotoviš za kaj sploh gre. Dok to ne ugotoviš, ni možno predelati, saj ne veš kaj pravzaprav moraš predelati.

Tudi tukaj glavna hudobija ni bila to, da sem se obrecnila na človeka temveč je pomemben celotni kontekst.

S tem, da potlačiš to, kar sili ven, si sebi naredil dodatno škodo. Pometanje pod preprogo ima vedno slabih posledic. .


Ženska mi je spet zabrusila neko nejasno neumnost. Njen mož, ki ji je stal v bran je nekaj omenil, da sem ostala osramotena — v prvi vrsti sama pred sabo.

Namreč NISEM MISLILA NA LJUDI KI SO PRESTRAŠENI ZARADI KORONE!!!


52 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Rekapitulacija

Comments


bottom of page