DRUGI DAN TESTNE VOŽNJE V PREKMURJE
Bilo je šele zgodaj popoldan, ko sem prišla na izvir Kamniške bistrice, vendar sem bila že preveč utrujena.
OGROMNA napaka (po mojem besednjaku »hudobija«) je, ko namesto pravega počitka človek spije kavo ali čaj, mogoče kakšno tabletko, ... ali pa meditira, vendar ni »obrnjen« v pravo smer. Na sploh je škodljivo uporabljati pozitivne afirmacije in sugestije.
Namreč, utrujenost, zaspanost ... pomeni, da naš MENTAL potrebuje reset.
Če možganom med obremenitvijo primanjkuje samo energije, po tem človek začuti potrebo po nečem sladkem—npr. po kosu čokolade. Takrat človek pravo lakoto niti ne čuti. Saj vsaka bolj konkretna hrana bi bila samo dodatno obremenitev za naše bitje, ki pa, pri mentalni obremenitvi mora s polno močjo preskrbljati v prvi vrsti možgane – ki pa lahko uporabljajo samo sladkor (glukozo). (O tem bom pisala na drugih mestih).
S teorijam sicer ni treba beliti glavo. Saj je naše telo tako narejeno, da ve povedati (preko lakote in apetita) kaj potrebuje v tem momentu, oz, če sploh kaj potrebuje. Naše je samo, da mu zadovoljimo ravno te potrebe, ki nam jih kaže.
Utrujenost in zaspanost pa sta signalni lučki, ki označujeta, da je v našem mentalu že močno »zakuhalo«. Nabralo se je preveč informacij, preveč »smeti od obratovanja« in podobno, naši možgani pa vse to niso uspeli sprot procesirati.
Naše telo najbolj ve! Naše je samo da mu sledimo.
Pa ne ubežati iz »nadstropja« kje so problemi! Tudi programirane meditacije, in tudi joga vas ODVLEČEJO od tam, kje je problem. Ja, nabrali boste novo energijo vendar niste spraznili v vas nakopičene smeti in niste napravili red, tam kjer je sedaj kaos.
Nakopičene smeti in nepredelane informacije gredo v predelavo šele pri sproščenem POGREZANJU v meditativni dremež ali spanec.
Človek čuti, kako pogreza. Zna biti neprijetno, saj se takrat začnemo zavedati tudi svojih napak, ki smo jih naredili, ki se jih sramujemo in najraj bi jih skrili tudi sami od sebe. Ravno podoživljanje teh pa omogoča da se transformirajo in da se vse postavi na svoje pravo mesto ter v sonaravno stanje, kjer vse pravilno funkcionira naprej.
Marsikdaj ta proces traja le nekaj minut: pogrezanje, vse globlje in globlje. Po tem pa neki KLIK, ki človeka vrže v budno stanje. Čuti se popolnoma spočit in spreman za nadaljevanje akcije.
V drugih priložnostih (ko je dovolj časa), pa lahko nastane tudi daljše spanje.
Marsikdaj pa je človek tako napeti in utrujeni, da se sploh ne more umiriti in ne more zaspati.
To pa pomeni, da je popolnoma izgubil. Izgubil je povezavo s »kabelom za napajanje« in tudi z "navigacijo".
Če se ne vrane nazaj v prave tirnice, iz dneva v dan bo vse težje in vse manj je možno da se vrne --- vse dokler ne postane »izgubljen v svemiru«. Zdelo se mu bo, da je vse spet v redu, vendar v resnici ni več tam, kjer bi moral biti.
Za mene je avtodom prvi rekvizit (in lekcija) novega življenja, po preboju iz pekla. Bolj prozaično povedano: znak, da se zbujaš iz 69 let trajajoče kome. Torej, to ni nova izkušnja dojenčka temveč labodji spev starke.
Zame je to nova priložnost, ki mi ga je, po zgubljenosti in zapravljenem življenju, omogočila Transformna osebnostna terapija.
Za mlade pa je primerni ukrap, da se nikoli ne bi zgubili.
Utrujenost v zgodnjih popoldanskih urah je bil znak, da nimam kaj iskati naprej.
Na sploh ker se nisem mogla takoj sprostiti in oddremati. Saj sem bila »daleč stran« od svojega siceršnjega vsakdana. Tako sem malo hodila ob izviru, po tem še posedela ob vodi in uživala v njej. Voda je moj element. Ona mi vedno zelo veliko pomeni in me strašno privlači.
Počasi sem se nekako vračala k sebi.
Velika nevarnost je v vsemu temu to, da človek niti ne čuti koliko je utrujen, vse dokler se ne ustavi.
To »knjigo«, ki jo sedaj pišem, sem že spotoma »pisala« v glavi. Pa ne na lašč. Samo sem opazovala, kako mi moji možgani nekjer v ozadju ustvarjajo živahen in zabaven tekst – bolj zabaven, kot je ta sedaj, ki ga pišem z enomesečno zamudo in iz spomina. Vendar takrat,, moje konkretno bitje, ki bi moralo to napisati, je bilo tako zalo oddaljeno od tega, kar sem imela v glavi v ozadju, da ga enostavno nisem mogla »dohvatiti«. Čutila sem, kako mi visi vendar mi ni bilo možno toliko se "stegniti", da bi to tudi dosegla ter potegnila dol v roke, ki bi lahko spravile »na papir«.
Po nekem času sem bila v stanju leči—torej preiti v naslednjo fazo sproščanja.
To je sedaj bil drugačen proces, kot bi bil sicer. V »normalnih« okoliščinah se človek vrača popolnoma nazaj »v bazo«, kjer se priključi in gre naprej svojo pot. Na primer, ko se z dopusta vračate nazaj v svoje ustaljeno življenje.
Meni bi vračanje v bazo pomenilo UBEŽATI NAZAJ MED ŠTIRI ZIDOVE – v svoj zapor.
Ker je to bilo novo življenje, naloga je bila »poiskati božjo napeljavo in jo POTEGNITI v ta, od baze oddaljeno mesto.
Z drugim besedam povedano: tukaj nisem jaz morala najti boga temveč je bog moral najti mene.
In ko čutiš, da si se »vrnil k sebi«, lahko začne pravo sproščanje in proces predelave informacij. Procesiranje vsega. Smeti gredo v koš, ostalo pa zaseda svojo prevo mesto in se povezuje v celoto s drugimi podatki in strukturami.
To je bil čas, ko sem malo pojedla, se stuširala, pogledala na internet in po tem brala. Torej, nič načrtnega, ker bi oviralo vse te spontane procese naše fizilogije (ki jo na eteričnih ravneh imenujemo bog). Naše je samo da eventulano opazujemo ta proces, ki so odvija v nas in v naši glavi. Večinoma pa je dovolj, da zaznamo, ko naš možganski računalnik izbaci rezultat. To pa je neko spoznanje, neki napotek, opozorilo ... tudi kritika in oštevanje, če smo nekaj zašuštrali. Saj najbolj nas lahko usmerja in tudi kritizira naš ta višji JAZ. A kritizira nas, ker nas lahko vodi do prave rešitve.
Ob tem sem tudi jaz mirno zaspala...
In ko sem se ob treh zbudila čila, zdrava in dobre volje----sem ugotovila DA NIMAM NE ELEKTRIKE NE VODE.
Kaj pa zdaj?!
To sem zapomnila kje treba pogledati polnjenost akumulatorja od avta in baterije za avtodom (ki ga polnijo tudi fotocelice).
Baterija avtodoma je bila popolnoma prazna!
Kako to, ko pa sem zvečer mogoče pol ure uporabljala lučko?!
Ker sem dala skoz to procesiranje, in posledično se zbudila popolnoma spočita (kar je pomenilo, da so božji smetlarji vse v red spravili), tako nisem vse to doživela kot šok in z jezo. Bil pa je naslednji izziv in šolanje neumnega, novega avtodomarčka.
Do zjutraj sem pač brala—kot bi tudi sicer (na telfonu imam Biblosovo aplikacijo skozi katero izposojam e-knjige)
Zjutraj takoj pokličem gospoda od katerega sem kupila avtodom (AD). On pojma nima kako se je to spraznilo, ko pa se ne bi smelo.
Bi se smelo ali ne— bilo je prazno.
Tako tudi pumpa za vodo ni mogla delati.
Razumela!
Ko se je zdanilo, sem se odpravila na pot naprej proti Mariboru.
Ni mi bil naklep voziti po stranski cesti. Preveč sem pa bila zasedena z vso to logistiko. Ravno od logistike sem se najbolj bala; bolj kot od same vožnje. Zato mi niti na kraj pameti ni prišlo preveriti, kakšno pot mi je predložil Google. Pozabila sem, da sem imela nastavljeno izogibanje cestnin. Saj za Fiesto nisem kupila vinjeto. Na avtodomu pa je bila. Šla sem pa kam me je navigacija vodila.
Vodila me je pa po ozki in silno vijugavi cesti....
No, bog mi pa je res namenil številne preizkuse in dobro vajo.
Dejansko, to vajo mi je namenil sin. Ko sem se konzultiara z njim zaradi mojega načrta (nakup AD), najprej mi je vse prikazal totalno črno. Po tem je dal neke možnost vendar – kot da sama to ne bi vedela, mi je zabičeval, da pač ni dovolj znati voziti na avtostradi in da moram poskusiti (preden kupim) ali bom znala voziti na stranskih cestah in po mestih.
No ja, takšni so mladi. To kar jim ti govoriš leta in leta, po tem oni vračajo tebi, kot da bi si on izmislil in ti si pa otrok, kom oni morajo dopovedati.
Donekler le imajo prav. Vendar to jim je tudi sveta želja—da bi le imeli butaste in nesposobne straše, vsaj na stara leta, da bi se po tem oni lahko važili. In ni jim ravno v prid, ko ta starš nikakor noče postati »rastlina«, temveč še vedno živi in hoče živeti.
Smejala sem se in se v mislih pogovarjala s sinom, da eto, uresničujem njegove kriterije. Takrat še nisem vedela, da to niti ni bilo najtežje testno vprašanje v tem trodnevnem ispitu.
Hitro pa je sledil tudi logistični problem:
Navigacija mi je bila na telefonu. Telefon pa mi je bil na volanu in naslonjen na komandno ploščo. Tako nisem videla kaj kaže kazalec goriva. Seveda, to je tudi bil težek logistični problem ki ga ne bi smela pozabiti: pogledati koliko kurjave imam še v rezervoarju.
Za mojo zarjavelo glavo je bilo že to preveč, da sem skoz morala kukati skozi stranska vzvratna zrcala, kdaj mi bodo kolesa dol šla s ceste, ko je tako ozka. Že to je bil problem, da s pogledom najdem te retrovizore, da lahko pogledam v njih. Najti s pogledom stranska zrcala še ni bilo v refleksu a ti moji »mladostni« refleksi niso več tako poskočni.
Pa sem morala paziti na križišča, kjer je cesta z desne strani prihajala bolj od zadaj. Saj ta del nisem od nikoder videla. Šele na poti v Dolomite sem ugotovila, da moram na stanovanjskem delu dvigniti senčnik na tem oknu,, pa bom lahko videla ven.
Pač—baba zmešana—ki se ne spomne kaj vse je treba...
Skoraj bi pozabila na še en moj biserček: od 6 hitrosti za mene je ta menjalnik imel samo dve: ena navzgor, druga navzdol.
V izrekanju obsodbe proti avtu in temu, ki mi ga je prodal, sem vpoštevala podatek, da nisem vajena tega avta vendar še vedno sem menila, da je menjalnik razmajan...Po tem so pa na AMZS povedali, da je avto čisto soliden...
Torej, nikoli nisem vedela v katero hitrost mi je zdrsnil menjalnik. Seveda, veste kako po tem takšna vožnja izgleda ...
Za mojo zarjavelo glavo je bilo preveč vse to, kar sem morala spremljati.
Ne vem kakšno božje vodstvo je bilo v igri, da sem – ne vem kako in ne vem zaradi česa – umaknila telefon z njegovega položaja.Tako sem ustrašeno ugotovila, da sem v zadnji hip opazila, da imam prazen rezervoar.
No ja, če ozaveščamo, se nam počasi obrne kot od koder opazujemo zadeve in s tem se spreminjajo tudi naše refleksna reakcija. To pomeni, da počasi prenehaš reagirati s paniko, da si v zadnji hip nekaj opazil in vse bolj mirno ugotavljaš, da si PRAVOČASNO opazil.
Ker je ta cesta vodila skozi kraje, kjer ni bilo opaziti nobenega življenje, tudi črpalk niso bile na vsakem koraku. Me je že začelo skrbeti, ko sem le prišla do ene.
In sedaj naslednja sramota: nisem znala odpreti rezervoar....
Mogla sem iti po prodajalko. Vmes je pa tudi gospd, ki je čakal za mano, prišel zraven, da vidi – zaradi čigave neumnosti je prisiljen tako dolgo čakati.
Tako sta mi razložili, da se zna narediti vakuum v rezervoarju in zato ga ni možno odpreti.
Ok vendar jaz še sedaj ne vem kam se obrača ključ, da bi ga odprla in zato ne znam ali zamašek ne gre ker je vakuum ali ker ne znam s ključem.
O.K. tudi to sramoto sem preživela. Hvala bogu, te ljudi zagotovo več ne bom srečala!
Izrek pravi, da tudi hudič gre tam kakati, kje je večji kup. To velja tudi takrat, ko gre narobe. Oz, ko se ti je sin zmenil s hudičem (ali bogom), da ti le preskrbi težko šolo in ispite. Saj je prav: ali pravočasno pogrneš in greš stran ali pa se naučiš tako kot je treba.
Za naslednjo lekcijo je preskrbel Google. Trdil je, da je parkirišče za avtodome na maribostki postaji levo, ko pa ono bilo desno. Videla sem, pa sem vse eno zavila levo. Če gre narobe, pa naj gre do konca!!!
Tako, usred Maribora jaz se spet obračam na cesti. Ko je že šel moj ego, pa naj gre še enkrat. Celo sem postala maščevalska in sem celo uživala, da sem drugim šla na živce in grenila živeljnje s tem, da sem se obračala tam kjer ne bi smela.
Na koncu se čudovito sparkiram (prazno parkirišče pri žel. postaji!), jemljem ven svoj skiro in se napotim znamenitostmi Maribora naproti.
In me je zajela prevzetnost—ki sem jo spet, seveda, šele po klofuti spoznala. Kot neki pomembni petelenčkek sem sedela na svojem skiroju, vozila se proti centru in načrtovala, kako se bom v povratku ustavila pri kakšni zunanji gostilni in uživaje naročila kaj za jesti.
Imam torbo z dolgim ručajem. Njo vedno stavim v stražnjo košaro skiroja, ročaj pa dvakrat ovijem okoli sedeža. Na ta način ročaj ne visi, torbo ne morem zgubiti pa mi jo tudi ukrasti ne morejo.
Nikoli prej se mi ni zgodilo vendar tukaj sem pozabila zaviti ročaj in se je zataknilo za stražnje kolo.
Očitno je bilo opozorilo za neko hudobijo (verjetno za to prevzetnost, ki bi jo morala že prej zaznati, pa jo nisem).
Ko se mi je to zgodilo, jaz spet nisem obračala pozornost na hudobijo. Kot pravi slabi učenec v tej življenjski šoli, sem naredila to, za kar kregam druge. Nisem poiskala zaradi kakšne moje hudibje (neprimernosti) se mi je to zgodilo, temveč sem samo postala bolj pazljiva na torbo, da le ne bi ponovila napako, kljub temu da dobro vem, da se s tem ne izognemo klofuti zaradi nenarejene lekcije.
In tako se mi je zgodilo:
Vprašala sem za usmeritev. Mladenič mi je povedal. Na to postavljam torbo v košaro in ravno ko hočem zaviti ročaj, on se še nečesa spomne in mi pove. In je mojo koncentracijo zmotil. In jaz nisem zavila ročaj. Veselo zaženem motorček in me ustavi, ko je počil ročaj in popolnoma ustavilo kolo. In ga se ni dalo več pokreniti.
Tako je moj obilazak Maribora končal klavrno in, seveda, predčasno. Saj peš ne morem pohajkovati. Tudi to je bil hud napor, da sem se morala peš vračati do avta, čapraz zagotovo nisem bila več kot 2 km oddaljena od parkirišča.. Odpadli so moji imenitni uživaški načrti. Ko sem prispela do avta, sem bila čisto crknjena.
Vendar ni nič slučajno in vse ima neki pomen. Zaradi moje prizadetosti zaradi uničenega skiroja (ker to me je pa res močno prizadelo), sem POZABILA SKRBETI ZA VOŽNJO. Šele po nekem času sem opazila, kako je ves moj krč zaradi vožnje izginil in sem čisto spontano vozila, kot da bi že bila izkušeni voznik AD.
Comments