
Tekom svoje poti ozaveščanja sem dojela, da nič ni kar tako in forme radi. Vse, kar kažemo na površju je samo odraz globokega stanja naše celotne osebnosti, oz. strukturalnih sprememb v nas, ki so nastale zaradi dogodkov in doživetij.
Tudi stik z drugim človekom ustvari takšne globoke spremembe v nas. Ob interakcijah (prijetnih, še bolj pa neprijetnih), se nitke našega bistva med sabo prepletejo. VEŽEMO (UJAMEMO) drug drugega.
Bolj globoke ko so emocije, (ne glede kakšno so), bolj globoka in kompleksna je »ujetosti«.
Primerjajmo z mozaikom. Če smo mi mozaik npr. iz zelenih kockic, ta druga oseba pa iz rdečih, potem bo v času življenja naš zeleni mozaik v sebe inkorporiral vse več rdečih koščkov, a zelene kocke našega mozaika pa bodo bile v vse večjem številu ujete v rdeči mozaik tega drugega.
Najbolj smo in ostajamo ujeti v odnos, ki so ga spremljale/povzročile negativne emocije (užaljenost, prizadetosti ipd).
In, seveda, najbolj globoka ujetost je s člani naše družine, ne glede na to ali smo do njih ustvarili lepe ali slabe emocije ali pa če smo do njih hladnokrvni in ignorantski.
Trpljenje in bolečine, ki jih čutimo ob odhodu in smrti nekoga, nastanejo zaradi te ujetosti naših delcev v njegov in njegovih v naš “mozaik”. Definitivni odhod tega drugega iz našega življenja trga nas in mi trgamo njega, vendar odtrgati se le ne moremo. Mi nismo kompletni za ostati, ta drugi pa ni kompleten za oditi.
OD-PUSTITI dejansko pomeni popuščanje tega krča, s katerim držimo ujeti drug drugega v situaciji, kjer smo si nekaj zamerili. “Odpuščanje” ni emocionalna zadeva in ni stvar volje, temveč je popolnoma "fizikalni" problem.
O “odpuščanju” največkrat govorimo, ko smo nekom nekaj zamerili, oz, ko menimo, da je ta drugi bil hudoben do nas in nas je – nedolžne - prizadel.
Ker pa se v svetu vse dogaja z razlogom, takšno početje je, kot če bi učenec “odpustil” učitelju, da mu je dal slabo oceno zaradi nenarajene lekcije. S takšnim početjem samo oviramo proces od-puščanja.
Najslabše je, če se držimo napotkov o tem, da smemo o mrliču misliti in govoriti samo dobro. Na ta način umrlega in tudi sebe obsodimo na večni »pekel«. Saj nas bo ujetost v zameri (potlačeni v podzavest) spet in znova vlekla nazaj v stanje in situacijo, kjer smo obtičali ko smo nekomu nekaj zamerili. Ostali bomo ujeti vse dokler na primerni način ne ozavestimo in predelamo naš »greh« zaradi katerega smo zaslužili, da nas nekdo »prizadene«. Kot rezultat narejene lekcije KONKRETNO ČUTIMO, da se je ujetost sprostila. Če to nismo začutili, pomeni, da problem nisemo pravilno predelali.
Pred leti, ko mi je umrl mož, sem dobila dobro izkušnjo na temo ODPUŠČANJA. Velja pa tudi takrat, ko se zaradi drugih razlogov ločujemo od nekoga.
Namreč, obstaja “princip” kako OD-PUSTITI drug drugega, oz. kako se IZLUŠČITI iz nekoga in pustiti, da se tudi ta drugi izlušči iz nas.
To osvobajanje ima 4 faze.
1. Dovolimo si, kot nam bo prihajalo, iz srca čutiti, pa tudi izraziti jezo in sovraštvo do umrlega. Dovolimo, da nam pridejo na pamet situacije, ko nas je užalil, prizadel, naredil (ali pa se je nam zdelo, da je naredil) kaj hudobnega do nas. In dovolimo si čutiti srečo ob tem, da smo se končno znebili tega nadležneža, ki nas je moril celo življenje.
2. Ko se “izpihamo” in se nam prva čustva spontano(!) umirijo, pride na vrsto, da se sprašujemo o svojih žlehtnobah, zaradi katerih smo si zaslužili biti prisiljeni v stik z nekom tako hudobnim in zoprnim, kot je bila ta, iz našega življenja izginila oseba. Te svoje hudobije moramo najti in predelati na primerni način (po principih Transformne osebnostne trapije).
Takšno ozaveščanje nas postopoma pripelje v ...
3. ... naslednjo fazo. Na tej stopnji, kot posledico globokih spoznanj, začnemo čutiti hvaležnost za to, da smo si morali življenje deliti z nekom tako zoprnim, saj sicer sami ne bi napredovali na naši poti. Čeprav umrlega še vedno ocenjujemo za zoprnega, že začenjamo ločevati RESNIČNO HUDOBIJO od tega, kar se je nam zdela hudobija, čeprav to ni bila.
To razločevanje je zelo pomembno, saj če smo mi zaslužili nekogaršnjo hudobijo, to še ne pomeni, da resnična hudobija preneha biti hudobija.
4. V zadnji fazi, razen tega da uvidimo, da ni bilo vse hudobija, kar se je nam zdelo, postopoma bomo zagledali tudi prave, resnično božje lastnosti umrlega. Tudi če teh ni, bomo zaznali njegovo žalost, trpljenje ali okoliščine zaradi katerih je postal tak hudobec kot je bil.
Lahko pa da je postal takšen hudobec, ker ni znal na drugačen način izpeljati naloge, ki jih je imel v tem življenju. Lahko pa, da je bil duhovno zelo visoko razvita oseba, ki je zaradi nas (ker smo mi to potrebovali) morala odigrati vlogo hudobca. Kot v gledališču: samo zelo dober igralec je v stanju dobro odigrati tudi vlogo hudobca.
Kot rezultat narejenih lekcij dosežemo nek mir in čutimo osvobajanje.
Ta process izluščivanje ne gre od danes na jutri. Pri meni je intenzivno razdvajanje od moža trajalo približno 4-5 let. Tudi po tem sem ga še občasno “srečevala” nekaj let.
Resnično sem ga “srečala”. Največkrat kot nek spomin, vendar to ni bil spomin v glavi, temveč STIČNA TOČKA, ko sem ga čutila s celim svojim bitjem. To je pomenilo, da sem na to temo/dogodek morala speljati proces ozveščanja. Ta je trajal mogoče nekaj ur ali nekaj dni. Ponovni občutek sproščanja je bil znak narejene lekcije.
“Srečala” sem ga tudi v sanjah. To so bile neke posebne sanje. V njih se je on vrnil nazaj. Tudi v sanjah sem vedela da je mrtev. V začetku mi ni bilo jasno ali ga moram sprejeti, ali pa ga odsloviti. Postopoma je postalo jasno, da je njegova pot, da gre stran. Ko sem dojela smer, so lekcije za ozaveščanje postale jasne in ni jih več bilo težko narediti.
Še vedno, po 19 letih, pri kakšni lekciji se spomnem, da je ta zadeva aktualna tudi za njega ali pa dojamem, da je v tem ali onem le imel prav, čeprav tega prej nisem videla.
Ne, najin zakon ni bil idiličen!... Ravno zato mi je bila dana ta razlaga, da bi kot “domačo nalogo” prehodila to pot osvobajanja. Osvobajala sem sebe in, kot to pravijo, tudi njega, da se nikoli več ne bi moral vrniti v ta in takšen pekel, v katerem je bil.
Splošno mišljenje je, da so hudo trpljenje, ljubosumje in skrb odraz velike ljubezni do dotične osebe. To pa niti slučajno ni tako. V glavnem sta dva vzroka za takšna trpljenja: ali gre za čisto igro, ali pa je trpljenje posledica lastne hudobije, slabe vesti in podobnega.
V tem našem peklu bomo zelo redko videli pravi božje-idealni zakon.
Marsikdaj je videti, da je partnerski odnos idealen, pa je samo dobro narejena “kupoprodajna pogodba" in zakonca sta samo stranki, ki pogodbo dobro izpolnjujeta.
Pri ljudeh, ki so se res imeli radi (ne glede na to, za kakšen medsebojni odnos gre), v primeru, ko en umre, drugi ne trpi na ta klasičen oz. “teatralen” način.
V tem peklu kjer smo, vlada mnenje, da če ne bomo trpeli, po tem smo brezčutni. Pa ni tako! Nemogoče je opisati kakšni občutki so, ko ni tega “teatralnega trpljenja”. Lahko napišem samo to, da to stanje, ki nastane po ozaveščanju, ni brezčutnost, temveč ravno obratno. To so globoki občutki nekega miru in sreče, pa tudi hvaležnosti tudi v odnosu do te osebe, ki je šla ven iz našega življenja.
Seveda, tisti, ki so “naravni talenti” to doživljajo spontano. Mi ostali pa to lahko dosežemo samo z ozaveščanjem.
Ta proces, ki sem ga opisala, velja za vse oblike medsebojnih odnosev.
OPOZPRILO
To, kar sem napisala ni program niti scenarij, ki bi se ga morali učiti na pamet in mu slediti z glavo. Vse boste razumeli, če si boste dovolili dveh ključnih zadev:
- da se prepustite čustvom—tudi jeze in prizadtosti do nekogar in
- OBVEZNO POIŠČETE vašo hudobijo (pustite, da se vam jo prikaže), zaradi katere se vam je to in to pripetilo od te določene osebe.
Po tem pa se samo prepustite procesu: ostanite v občutkih in spremljajte kaj vam misli govorijo in pustite, da se proces spontano odvija brez da se na kateri koli način vmešavate v njega.

Comentários