2. del iz serije: SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM
Povezava do prvega dela je TUKAJ
Da bi razumeli zakaj pride do določenega mnenja, na sploh odklonilnega, kot se to zgodilo s homeopatijo, moramo razumeti ves proces. Ker to je tudi proces. Ta ni načrtovan kot prodajne kampanje, ki trajajo več let preden se lansira en izdelek od katerega je po tem ogromni zaslužek. Tukaj so takšne drobne napakice, ki se ne opazijo ali se pa zdijo nepomembne. Ko pa je situacija »DOZORELA« takrat je potreben samo majhen poseg, da se nekaj do konca uniči ali povzdvigne - odvisno od tega kaj je bolj profitabilno! Kaj je za ljudi potrebno pa za predatorje sploh ni pomembno.
Zato bom začela od znanosti in od moje profesorice v Zagrebu, ki mi je bila mentor na doktoratu. Ona me je sicer rada imela, jaz pa njo tudi. Bila mi je kot druga mama.
Na moja razmišljanja in pripovedovanja o homeopatiji, je govorila kako ona v homeopatijo nič ne verjame. Naj ji prinesem znanstvene radove o tem, pa bo verjela.
Na to ji prinesem knjigo, ki mi jo je dal moj učitelj homeopatije. V njej so bili zbrani sežetki številnih raziskovalnih/znanstvenih del, ki so dokazovali njeno delovanje.
Na to je moja profesorica mahnila z roko, da to nič ne pove, saj je vprašanje kako so ti radovi narejeni in kako so nekritični časopisi, ki so jih objavili. Ampak – je povedala- naj ji prinesem znanstvena dela, ki so objavljeni v uradnih in priznanih medicinskih časopisih.
Na to sem našla 3 raziskovalna dela, ki so bila objavljena v uradnih medicinskih časopisih. Dve od teh časopisov sem našla v knjižnici Medicinske fakultete v Zagrebu, enega pa v knjižnici Medicinske fakultete v Ljubljani.
To pomeni, da so to bili takšni medicinski časopisi, za katere so najbolj uradne in odgovorne osebe medicinskega sveta menile, da so dovolj znanstveno-medicinski in primerni, da bi se z njimi smeli posluživati zdravniki cele države.
Vendar moja profesorica je spet mahnila z roko s pripombo: »Jaz že vem kako moj kolega dela svoja znanstvena dela«.
Ta njen kolega je delal na istem institutu za biologijo na isti medicinski fakulteti in od nje ga je delila samo ena stena! Tudi ta njen kolega je veljal za znanstvenika in je obvladal pisanje znanstvenih tekstov (ker za objavo v medicinskem časopisu je osnovni pogoj to, da je tekst napisana po določenih pravilih in predpisih. Lahko vsebuje zlata vredeno znanje, če ni napisan po teh pravilih, se ga ne bodo niti dotaknili. Zagotovo ne pride do urednika in recenzenta. Ko je pravilno napisano, gre naprej in po tem je odvisno od tega kako oskogled ali kako korumpiran je urednik in recenzent. Danes pa, kot je videti, najbolj pomembno je, kdo je lastnik časopisa in kaj on dovoli, da recenzent sme o tem meniti, da je primerno!).
Torej, moja profesorica temu svojemu kolegi ni verjala!!
Sicer moja profesorica je sodila med mednarodno priznane znanstvenike. Nekaj let je živela v ZDA-ju in delala v skupini znanstvenikov na skupnem projektu. In s tem je nadaljevala tudi v Zagrebu. Tudi to, na čem sem jaz delala, je bil del tega projekta.
Tudi sicer je bila dobra profesorica, poštena in visoko cenjena. Pri njej se tudi ocene niso dale kar kupiti – kot je povedal ta profesor biologije, ki je meni bil predavatelj.
Za magisterij mi je bila mentor njena asistentka. Ko sem to naredila, me je profesorica prepričala, naj nadaljujem na doktorat ker da imam dovolj podatkov tudi za to. Ko pa sva obdelovali moje podatke, je ona selekcionirala kaj pride v poštev in kaj ne. In tako je izbacila določene podatke, ki so pač odstopali pa tudi izmisila nekaj, kar bi potrebovali, pa nismo imeli
Hm ... ! Nekako mi je vse to postalo zelo čudno in najraj bi vse pustila...
Očitno je moja profesorica zaznala mojo nejevoljo, čeprav sem bila tiho, ker mi je razložila, da je takšno selekcioniranje in »korigiranje« (prilagajanje!!!) dovoljeno v znanstvenem svetu in da nič nenormalnega ne delamo.
(DIGRESIJA: Če temu dodam malo znanja iz psihologije in povem z bolj grobimi besedami, po tem smo prišli do naseldnjega: Znanstvenik si je zadal nalogo dokazati nekaj. Tudi če se tega ne zaveda in tudi če je najbolj pošten, ta smer deluje v njem in bo podatke - tudi nezavestno in nevede- prilagodil svojim ciljem.
To je navadna psihologija in velja VSEPOVSOD IN PRI VSAKEMU. Zaradi tega, če čloek na ta ali drugi način zatlači ali odmisli ali prekrije svoje hudobije in "hudobije", one še naprej delujejo v njem. In se nič ne spremeni dokler to z ozaveščanjem ne predela - tako, kot je treba. Znanstvenik je tudi človek. Če ima samo titulo a ne tudi zrelost in modrost, njeegove odločitve so lahko fatalne za ves svet.
Ono so bili še časi, ko nisi mogel pridobiti magisterij ne doktorat kar tako lahko, kot je to danes – kot nadaljevanje študija in celo brez dneva konkretne prakse. Celo to je bil problem, da so moji radovi bili iz bazične medicine, ko pa sem jaz bila specialist splošne medicine.
Zakaj sem vse to šla delati in po tem tudi speljala do konca?
Najprej je bila ambicija (in ego). Po tem, čeprav takrat še nisem vedela kaj bo moja bodočnost, sem čutila, da to moram narediti, da mi ne bi kdo mahal pred nosem da je on pač »znanstvenik« jaz pa nihče in nič in ne vem kako se znanost dela.
Vendar sem se motila. Akademski nazivi me niso obvarovali temveč celo potunkali.
Niso mi pred nosem mahali z znanostjo. Enostavno so me proglasili za noro in neprištevno. Vendar o tem bom pisala pozneje.
V komisiji za doktorat pa je bila tudi profesorica šolske medicine. V nekem klepetu sta se onidve »skregali«. Moja profesorica je, namreč, trdila o nekih podatkih da opisujejo nekaj popolnoma novega, dok je profesorica šolske medicine trdila, da to ni novo in da je vsem znano.
Jaz sem bila tiho. Vedela sem da profesorica šolske medicine ima prav. Moja profesorica, ki se je ukvarjala z bazično znanostjo, tega ni vedela, ker ni sodilo direktno v njeno ozko območje..
Ta problem vidim kar naprej!
Berem knjige, ki so jih napisali priznani znanstveniki in profesorji na priznanih univerzah. Vsak je ozko omejen na svoje področje, a brez osnovnega znanja iz kateregakoli drugega področja. Po tem pa gre teoretizirati. To pomeni, da za izhodišče jemlje to, kar mu je dobro znano in kar je tudi dokazal iz svojega področa. Na to hoče dokazati in prikazati pomembnost svojega odkritja. Pogosto želi prepričati druge, da je to njegovo center sveta in stvarstva. Da bi to naredil, on v resnici dela hipoteze in teoretizira o področjih o katerih v biti nima pojma, niti ve, kaj so drugi znanstveniki, enaki njemu, odkrili o teh drugih področjih. Dejansko niti na kraj pameti mu ni, da je on samo ena majhna drobtina tudi v svetu znanosti. Zato ne vidi, da so in kaj so drugi dokazali na teh drugih področjih o katerih on teoretizira. A največkrat so dokazali zadeve, ki se niti slučajno ne ujemajo s tem, kar on TRDI. Dokazane resnice pa znajo biti tudi diamertralno nasprotni temu, kar ta prvi v svojih teoretiziranjih meni.
Najhujše pa je, ko pa na podlagi takšnih svojih hipotez, za kater misli, da so znanost, ponuja rešitve. Te rešitve (ki ne vpoštevajo dokazana dejstva iz drugih področij) NITI SLUČAJNO ne morejo biti adekvatne.
Pokrene se pa sled dogodkov, ki pripeljejo do katastrofe.
Namreč: Najprej je on sam prepričan, da je zananstvenik, in da po tem le ve vse.
Po tem, pa oni, ki morajo živeti in mogoče celo graditi svetovno bodočnost ga imajo za znanstvenika in so prepričani, da on vse to o čem govori najboljše ve, saj je znanstvenik. Zato ukrepajo na podlagi teh prepričanj a na podlagi trditve znanstvenika, ki pa ne vidi, da je veliki del njegovih trditvi v resnici hipoteza, celo nasprotna z dokazanimi dejstvi.
In tako zašuštrajo ves svet in tudi sprožijo vojne z drugimi, ko so na enaki način kot ovi prvi prebrali NEKEGA DRUGEGA ZNANSTVENIKA, ki razmišlja in ravna po enakih principih kot ta prvi.
V to področje NEZNANSTVENE ZNANOSTI sodijo tudi primeri in situacije, ki so jih nam povedali že na podiplomskem. Namreč, Zagreška šola je imela zalo dobro »politiko«, na podlagi česa so postavili principe specializacije splošne medicine. Oni so trdili naslednje:
Praktično vse specilaizacije, so takšne, da za delo potrebujejo bolnice. Hudo razsipništvo je, če 3-4-5 let šolaš strokovnjaka za te usmeritve, po tem pa jih porabiš samo za delo v ambulanti, kjer pa tako in tako nič ne more narediti, oz praktično nič od tega, za kar se je šolal. Zato so v specializacijo splošne medicine vključili vse to, kar sodi v določene specialnosti, vendar ga je možno izvajati v ambulanti. Tako je specializacija splošne vsebovala vse, od male kirurgije, preko vsega ostalega, pa do ginekologije in porodništva.
Vse to je potrebovalo sposobnega človeka, od katerega bi naredili strokovnjaka za vsa področja, ki pa bi sočasno bil tudi »družinski član« na svojem terenu. Na podlagi tako širokega vidnega polja bi najbolj vedel kako ukrepati v določeni situaciji za določenega pacienta. Vedel pa bi tudi to, kdaj njegov pacient res potrebuje strokovnjaka določene specialnosti.
S tem bi hišni zdravnik dobil nazaj svoj ugled in ne bi bil več samo »skretničar«, ki samo piše napotnice. Razen tega, takšna organizacija bi bila najbolj rentabilna.
Sicer ta princip razlaga tudi Robert Kiyosaki. Razlagal je, da se uspešen poslovnež mora razumeti v vse. Za primer je povedal, da on ne zna knjigovordstvo. Zna pa brati rezultate, ve za kaj gre in ve, kar potrebuje. Zato ve kaj naročiti od knjigovdje, ki bo znal njegove potrebe tudi izpeljati.
Ne vem, zakaj nekaj kar je znano in priznano pri investitorjih, v resnici pa velja tudi v vseh poklicih, je tako neznano in nesprejemljivo, ko gre za človeka in njegovo zdravje.
No ja, problem je da se klinična medicina močno omejuje izključno na matereialno raven in ne prizna več niti uradne psihologijie. Vendar tudi uradna psihologija izlazi iz mode, saj ga se je prilastil nevromarkekting. Za njih je boljše da o psihologiji nihče nič ne ve. Kot v mračnem srednjem veku. Manj, ko ljudi vedo, lažje je z njimi manipulirati in jih zlorabljati.
Zato ni bila tendenca širiti vidno polje ljudi temveč zoževati.
Ljudem se pa je napredek prikazoval kot pravica terjati od svojega zdravnika napotnice za vse mogoče in nemogoče. Po tem se pa jamra, da so dolge čakalne vrste... Večina preizkav in tudi specialističnihi pregledov pa so POPOLNOMA NEPOTREBNE IN BREZSMISELNE.
Ne preseneča, da danes, kot berem, nihče noče več biti družinski zdravnik.
Celo v bolnicah bi moral obstajati specijalist splošne medicine, da bi se izognili takšnim neumnostmi, o katerih sem najprej slišala na podiplomskem, po tem pa tudi sama doživela.
Gre za ODPUSNICE in predloge za nadaljnje zdravljenje pacienta.
Ko je pacient v bolnici, ga pregleda več specialistov in vak napiše svoje mnenje in določi terapijo. Na odpusnici je vse to izpisano. Pri predlogu za nadaljnjo terapijo pa so navedena VSA ZDRAVILA, KI SO JIH SPECIALISTI NAPISALI.
Na podlagi tega, da tudi danes ljudi istočasno jemljejo zdravila iz nešteto stekleničk, sklepam, da splošni zdravnik tudi sedaj (oz. pogosto) ne opravlja vlogo, ki bi jo moral.
Namreč, vsaka tovarna zdravil daje zdravilom svoja imena. Zato se na trgu ena in ista zdravilna snov javlja pod veliko različnih tovarniških imen. Vsaki zdravnik (tudi če ni podkupljen!) je navajen pisati določena imena. Zato bo določeno snov prepisal pod tem imenom, kot je navajen. Drugi specialist hoče dati enako snov, kot je dal prvi, ne ve pa, da je prej nekdo že to snov predpisal pod drugim imenom, kot kar je on nameraval napisati. Mislim, da konzultanti niso obveščeni o tem, kakšno zdravilo je prejšnji konzultant napisal. Zato on napiše svoje ime za to isto snov. Lahko da tudi nekdo tretji spet predpiše isto snov pod nekim tretjim imenom.
Zato bi na koncu moral biti nekdo, ki bi širše gledal na zadeve in iz predloga za nadaljnjo terapijo izljuščil paralele. Če pa ne v bolnici, bi splošni zdravnik moral imeti toliki ugled, in takšno znanje, da pri zdravilih gleda generična imena ne pa tovarniška. Tako bi videl, da v resnici pacient potrebuje mogoče 2 ali 3 zdravila. Če pa slepo vse prepiše, po tem pacient dobi desetak stekleničk z različnimi imeni in jemlje dvojne, celo trojne doze ene in iste snovi. Tako je zagarantirano obolevanje in zastrpljanje - in je zagarantiran profit tistim, ki se bogatijo na račun bolezni.
Res, da je medicina preveč omejena na materialno raven in tudi zato neučinkovita. Vendar takšen kaos in NEZNANSTVENA ZANOST onemogoča tudi to učinkovitost, koliko bi lahko imela.
In tega je ogromno v medicini. Zato se vlaže veliko dela, še več denarja a BREZ VEZE. Izgubi se tudi to, kar bi bilo koristno in kar bi lahko delovalo.
No ja, kot je v tem kapitalizmu vidno, tudi v zdravstvu se MORA POVEČATI PROIZVODNJA. Torej, potrebno je ustvariti vse več bolnikov ne pa obratno. In v tem so na ta način super uspešni!
In vi trdite o sebi, kako verjamete samo znanosti in egzaktnosti in da se vas ne da nategniti in ne sprejemate nobene hokuspokuse. In niste tako nori, da verjamete, da bo nekajpostotna raztopina alkohola ali mlečni sladkor v homeopatskih zdravili lahko ozdravel VAS--BOGA NAD BOGOVI! Ker vi pa hočete PRAVO ZNANOST.
A "prava znanost" je to, kar vam opisujem. In niti slučajno ni znanstvena niti egzaktna, niti dokazana...
Še vedno menim, da je generacija mojih profesorjev takrat bila zadnja ta prava, ki so še imeli boga v sebi. Pa tudi takrat se je, zaradi takšnih problemih izginlo tudi to, kar je bilo vredno in kar naj bi bila znanost.
Izstopila sem iz medicine, čeprav sem jo oboževala, ker sem nekako čutila, da je vse začelo postajati »črno«. Moji občutki so bili pravilni, In danes je vse res črno in veliko huje, kot je bio takrat. Na sploh, ko se je v igro vpletla še politika in takšni in drugačni interesi. Zato imamo katastrofo, kot je bila pri tem kovidu, a sedaj se še nadaljuje.
Človek pa ne ve, ali naj se smeji ali joka ob tej vojni, v kateri pol sveta znanstvenikov uporno hoče degradirati drugo polovico, sebi enakih znanstvenikov in jih proglasiti za butlje in nore, ker imajo drugačno mnenje kot oni. In, kot smo videli, če je zraven še politika in denar, po tem pa imamo popolno katastrofo v kateri nihče več ne ve kaj je dejansko resnica.
Dejansko vemo kaj je resnica!
Resnica je KAOS ZARADI KATEREGA VSE SKUP NIČ NE VELJA. Kot sestavljanka, ki v škatli ni nič. In v tem kaosu lahko da je več kosov skup zlepljenih/skupaj stisnjenih in je videti, da je ta del v redu. Malo je verjetno, da bi resnično bili takšni kosi skupaj ki tudi resnično sodijo skupaj. Lahko jih spravimo na stran pa jih pozneje razdremo, če se izkažejo za napačne. V vskem primeru se je potrebno lotiti onega kaosa, ki je v škatli in ki ga ne znamo v red spraviti, namesto, da uporno tičimo pri teh nekaj, za kar smo prepričani da so v redu.
Sedaj še moram povedati EPILOG te moje diskusije s profesorico.
Torej, ona je trdila, da niti svojemu kolegi ne verjame in da vse to, kar sem ji prinesla kot dokazilo o delovanju homeopatije, ničvredno.
To diskusimo smo takrat končali in začeli blebetati o raznih drugih zadevah.
In tako ona izrazi kako pa v horoskop verjame...!!!
Mogla sem se ugrizniti za jezik, da ji ne zabrusim nazasj vprašanje: ali je videla znanstvene radvoe, za njo primerne kvalitete,ki bi dokazovale resničnost horoskopa?!
E! To je znanost!
Znanost in resnica, ki sploh ni resnia čeprav tukaj še ni »črna«. Tudi danes se z ljubeznijo in spoštovanjem spominjam svoje profesorice in večiine ostalih profesorjev. In še danes se spominjam užitkov, ko sem študirala biokemične procese v telesu in sledila kako se en proces pretara v drugega, ali pa sledenju fiziloškim proesom v telesu.
In še danes imam rada to pravo medicino. Saj tudi pri tem "alternativnem" razmišljanju mi je pomembni pokazatelj.
Moram povdariti, da je to največja neumnost, da nekdo misli, da lahko zdravi brez poznavanja medicine. Vendar o tem bom kdaj drugič pisala.
Spoštujem tudi to, kar je ta strokovnjak, katerega sem zgoraj kritizirala, naredil na svojem področju. To me pa ne ovira, da vidim vso pomanjkljivost, neumnost, nelogičnost ... ki vodi v propast.
Commenti