top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Kako sem (do zdaj še) uspela preživeti inkvizicijo - prvi del

Writer's picture: Kornelija TothKornelija Toth

Updated: Oct 25, 2024

7. del iz serije: SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM

Povezava do prvega dela je TUKAJ


Pisanje o inkviziciji in linču proti kolegam Darji in Tomažu, je logično vleklo za sabo vprašanje kaj je pa bilo z mano? Ali je meni bilo vse z rožicami postlano? Če pa je tudi proti meni bil linč, kako to, da mi ga je (vsaj zaenkrat) uspelo preživeti?

Ker je moje življenje neločljivo od homeopatije, se odpirajo nova in nova vprašanja. Zato ne morem pisati o homopatiji, ne da bi ob tem govorila tudi o sebi in svojih izkušnjah. In ne morem govoriti o sebi, brez da bi govorila tudi o homeopatiji.


Vse to pa vleče nadaljnja vprašanja!

Če mi je življenje tako močno vezano s homeopatijo, zakaj sem jo napustila in postavila Transformno osebnostno terapijo (TOT) In kakve veze ima TOT s homeopatijo?


Zakaj sem jaz še živa?

Nikakor ne zaradi tega, ker bi jaz bila izvzeta iz inkvizicije in linča!

Ogromo tega mi je bilo nastavljeno in s tem še vedno ni končano.

Kako mi je uspelo iti čez in skozi vse to in (za enkrat!) preživeti?

Z ene strani bi lahko rekla, da pojma nimam.

Resnica pa je, da čeprav z glavo ne vem, slutim, čutim in zaznavam, da je to tako, ker sem postajala vse bolj pripravljena slediti VODENJU.

Človek pa pride do vodenja s tem, da sledi pravilom igre poimenovane: »Transformna osebnostna terapija«.

Ta pravila igre so nič drugega, kot »na konkretno raven poglobljena homeopatija« - -- implementacija na konkretni ravni tega, kar je Ravi postavil ...

... ki pa je nadaljevanje tega, kar je Milan, na podlagi svojega učitelja povedal ...

... ki pa so nadaljevanje nekih prejšnjih avtorjev, ki so raziskovalii miazme.

Njihovo delo je pa bilo nadaljevanje ravno tega, kar je Hahnemann postavil s svojo teorijo miazem in opisal v 6. izdanju svojega Organona.

A to kar je Hahnemann postavil je samo drugo in drugačno ime in nadaljevanje kozmičnih pravil igre, ki jih, z različnimi besedami v različnih kontekstih in z razne strani in z raznih nivojih izražajo VSE modrosti na tem svetu in vse »religije« (od animističnih, preko egipčanske »Knjige mrtvih«, indijskih Vedah, pa do Svetega pisma in Kurana ...

Izražajo jo tudi filozofije in psihologije...

O tem govori in tudi dokazuje Einstein.

Dokazuje ga tudi nevroznanost (in ga marketing zlorablja)...

O tem govori tudi fiziologija pa tudi te najnovejše raziskave in dokazila o memoriji vode – kot sem pred kratkem slišala v enem intervjuju.

Pred 30 letih sem že brala o tem, da delovanje homeopatije razlagajo z memorijo vode. Od tega pa, do današnjih dneh velike »pametne« glave ki vodijo svet delajo burko, da še to obliko božje pomoči uničijo, kot sicer razbijajo svet že v gradnikih.


 

Inkvizicija in linč proti meni, se je dejansko začel že v mojem zgodnjem otroštvu, oziroma že od začeča s tem, da so me z vsemi silami hoteli splaviti.

Bom pa izpustila ta del, katerega se sama ne spominjam.


Spomine pa imam verjetno od starosti 4-5 let. Spominjam se silne želje in upanja, da ko se bom naslednje jutro zbudila, moji starši bodo takšni, kot bi morali biti. Ne morem se pa spomniti, kaj je moglo biti narobe z mojimi starši takrat.

Tudi v šoli je bilo nekaj hudega pa ne vem kaj. Vem pa, da sem vsaki dan prihajala domov jokajoč. Učitelji so me vedno rad imeli, saj sem bila pridna. Drugo pa le ni bilo v redu, pa ne vem ne kaj ne zakaj.


Potem se je, pred 20 leti zgodila katastrofa.

Šele katastrofa me je uspela zbuditi iz hipnoze in takrat mi je začelo postajati jasno kaj vse hudega so mi starši naredili.

10 let je trajalo, da se izvlečem iz te katastrofe.

To pot reševanja sebe je bilo tako, kot če dobiš v roke debeli učbenik, ki se ga je potrebno naučiti.

Na hitro ga preletiš, da dobiš prvi utis o tem, za kaj gre.

Po tem natančno prebereš eno poglavlje. Po tem greš ponovno na to poglavlje in se ga učiš tako, da prebiraš odstavek za odstavkom. Na naslednji odstavek greš po tem, ko se ti je ta obdelani resnčno »sedel«.

Na enak način obdelaš naslednje odstavke, po tem pa naslednja poglavlja ... in tako do konca knjige.


Zbujanje iz hipnoze je omogočilo, da zaznam, da sem do tega momenta bila v hipnozi.

Dobila sem preblisk tudi o tem, kakšni so resnično moji starši in kakšen je bil njihov odnos do mene.

Že zaznavanje, da so me imeli v hipnozi je bilo katastrofalno. Vendar tudi to spoznaje o hipnozi svoj pravi in končni epilog dobiva šele sedaj, ko to pišem.


Po zaznavanju o hipnozi je postopoma prišel na plan neko »poglavlje« kjer sem z razumom vedela, dojela, skup spravila številna DEJSTVA—ker je šlo vedno za konkretna dejstva!

Tekšno, v glavo nabrano znanja je omogočilo sklep o starših in »definicijo« njihovega obnašanja do mene.

To pa je še vedno bilo samo znanje v glavi, kar pa je samo nivo teoretiziranja, ne pa zavedanja. Kljub temu je tudi to že bilo katastrfalno.

Po tem pa se moraš, delček za delčkom tudi ZAVEDATI vsega tega. Zavedanje pa je, ko s celim svojim bitjem doživiš vse to, kar si z glavo že vedel. To pa je šele katastrofalno. Znanje v glavite ne more ubiti, zavedanje pa.

Lahko te čisto sesuje tudi če ti v zavedanje pride nekaj lepega. Ko pa gre za to, kaj vse grdega so ti tvoji lastni starši naredili in kako so te načrtno programirali od začetka tvojega življenja, načrtno izkoriščali, sedaj te pa načrtno ubijajo ...


Hitro mi je postalo jasno, da mi takšna spoznanja res lahko prihaja samo po kapljicah. Jasno sem čutila, če bi mi na enkrat dovolili da mi pride v zavedanja vse to, kar sem že videla in vedela, bi me raztrgalo na koščke. Ali pa bi znorela in ubila in starše in sebe.

To se pa nikakor ni smelo zgoditi, ker tudi to bi bila njihova zmaga nad mano. Ker na koncu njihov cilj je bil mene uničiti po vsako ceno, tudi če bi pri tem tudi sami nastradali.


Vse to kar pišem ni moja teorija ali preganjavica. Vse to mi je oče v obraz metal in tudi konkretno deloval, da bi to izpeljal.


Osnovno delovanje mojih staršev je šlo v dve smeri: programiranje mene in zavajanje zunanjih.

Osnovna mantra očeta do mene je bila: »Dober otrok, ki hoče, da ga staraši rad imajo....« naredi to in to, ne išče nič zase,... ne poje čokolade temveč jih špara od Božiča do Velike noči, pa naprej do naseldnjega božiča...

Po enakem principu so mi dopovedovali in obrazlagali, da so me, zaradi njihove neskončne dobrote in ljubezni do mene izolirali od sveta, a drugi otroci so zato zunaj (in se veselo igrajo!) ker njih njihovi starši ne marajao pa so jih vrgli ven.


Razen tega, od mene so »pričakovali« takšno obnašanje do drugih, za katerega sem tudi takrat že čudila, da le ni v redu. Nisem pa mogla nič narediti proti temu.

In tako so naklepno od mene delali osebo, ki je v očeh drugih čudak.


Njihova mantra do drugih ljudi je bila in do konca ostala: »Mi tako rad imava najinega otroka NEGLEDE KAKŠNA JE« In pri tem so tako »silno ljubeče« pripomnili ljudem to in ono. Npr. kako sem čudaška od vedno, saj nikolii nisem hotela iti v družbo... Mojim pacientom je mama s tako sočutnim in žalotnimi očmi gorovila: »Veste, naša hči je pa res groba....je res draga....«. Na CSD, policiji, sodišču pa: »zlomila se je...ker ji je mož umrl...ker je zafurala svojo službo... ker... pa sedaj svoj bes/obup izživlja/izvaja nad nami...«


Živeli smo v skupnem gospodinjstu, v hiši v katerega niso dali niti ficka, tretino so pa napisali nase. Za tekoče stroške niso davali nič, raspolagali so pa z vsem mojim denarjem ... Njihovo življenje z ničemer ni bilo ločeno od našega.

Usilili so nam svoje usluge, ki jih niti nismo potrebovali ali svoje delo, s katerim so v resnici ovirali druge pri delu. Pa so nas blatili, kako jih izkoriščamo. Poveličevali so pa sebe, kako se »žrtvujejo«. Še bolj pa so napadali in tudi navzven blatili, ko sem jih hotela še tega malega dela razbremeniti čeprav bi ob tem njim ostale vse privilegije in pravice, kot so to prej imeli.


Vse sem jim ustregla vendar je prišlo do meje, ko se nisem več mogla umakniti niti jim ustreči. Nisem mogla referirati mami o pacientih kot je ona to hotela.

Tudi to nisem mogla sprejeti, da mi ni hotela dati denarja (ker je gotovina od mojega dela bil v njenem predalu) ko sem hotela hitro po novo lestev, po tem, ko sem skoraj padla sa stare in zlomljene.

Takšnih zadev je bilo nešteto.

Ko pa sem mami odklonila takšne njene »terjatve« in komande, ona je jokaje priletela do očeta v sobo, da bi me on, na njegov prefinjenii ubijjalski način "SASECKAL" obdolžojoč me za nehvaležnost.

Sveda, navzven so naprej znali igradi blage in ljubeče starše, ki vse to mirno prenašajo od svojega hudobnega otroka in mu (ONI MENI !) omogočajo vse privilegije.

Imeli so pa čudovite taktike, kako druge prepričati o njihovi dobroti in ljubečnosti in dati vtis, kako me oni še naprej potrpežljivo prenašajo in me ščitijo, čeprav sem tako grozna in hudobna do njih.

Nisem jim mogla ustreči tudi zato ne, ker enostavno ni bilo jasno kaj sploh hočejo. Na ta vprašanja niso dali odgovor niti takrat, ko so (končno) prišli s Centra za socialno delo (CSD) da bi rešili spor.

Niso prišli zato, ker bi meni verjeli in meni hoteli pomagati, čeprav sem jih moledovala za pomoč. Prišli so ker so verjeli njim. Izpostavilo se je, da jih je moj oče že leta prej začel obdelovati v to smer s pritožbami proti meni.

Jaz sem jim že prej ponudila razne rešitve, pa niso hoteli. Moj sin jim je ponudil rešitve, pa so tudi to odklonili. In CSD jim je ponujala, pa tudi to niso hoteli. Sami pa niso znali odgovoriti na vprašanje kaj sploh hočejo.

Čeprav CSD ni nič dosegel, meni so veliko pomagali, saj sem v njih imela pričo, ker mi nihče ni verjel, da je možno, da bi moji – ti »tako ljubeči in super ljudje« bili tako hudobni. Ker so moji starši znali preparirali vsakogar, a da nihče ni videl kako jih vse manipulirajo in programirajo. Tako so vsi verjeli, da je vse njihovo, da so oni vse izgradili, naredili in da tudi nas preživljajo, ki pa nič ne počnemo samo lenarimo ...

V resnici tudi jaz nisem verjela sebi. Ko več nisem mogla a da ne opazim, da je postalo hudo, sem še vedno mislila, da se samo ne zavedajo in sem jim poskušala razložiti. To pa je izzvalo samo nove spore, ki so jih moji starši znali obrnili meni v škodo.

Po tem jim je samo bilo potrebnoje svoji paroli o ljubečnosti dodati, da sem se zlomila in sedaj jih celo pretepam. Že to je bilo dovolj, da so ljudje videli policaje, ki so jih oni klicali s tem da jih pretepam. Ali poslušati, ko je oče skozi okno kričal na pomoč, ker najj bi jih zaklenila. Ko pa sem hotela k oknu, da pokažem, da niso zaprti in sami, pa me je mama z vso silo vlekla stran od okna in me z vso močjo pretepala, da bi mi onemogočila da se prikažem in s tem dokažem da oče laže.


Ljudje so me na ulici napadali ker pač trpinčim starše.


Po tem je bilo treba na fin način proširiti, da sem znorela....

Pa dodati, da sem ubila moža ...

In če se mama ne bi spozabila in me hotela klofniti v prisotnosti policajev, ko smo se v biti mirno pogovarjali, mi nikoli ne bi verjeli da so oni mene pretepali, ne pa jaz njih.

Tudi na sodušču mi je pomagal njihov odvetnik saj mu je očitno prekipelo da me moj odvetnik s svojo tihoto dejansko tunka, a oni me cefrajo. Zato je mojim staršem postavil trikasto vprašanje, ki ga oče ni prepoznal. In tako je, nevedoč, sam demantiral to, s čem so me obdolžili in spravili na sodišče.

Tako je takrat, kot že velikokrat, ko sem že z eno nogo visela nad prepadom, prišla od nekogar neka ključna beseda, ki me je rešila v zadnji hip.

To pa ni bilo vse.

To je bil samo neki lajtmotiv, ki se je raztezal celo moje življenje.

To je bila neka osnovna melodija v nekem specifičnem C-duru na kar se lepijo nadaljne varijacije in džezovske -udarne- improivizacije, ki odzvanjajo in povzročajo specifične eho-reakcije, ki sekajo nazaj ...


Nadaljevanje sledi.



59 ogledov0 komentarjev

Related Posts

Ogled vseh

Epilog

Kommentarer


bottom of page