8. del iz serije: SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM
Povezava do prvega dela je TUKAJ

Ozadje napadov name je vedno bilo tako idiotsko, tako neumno, da ti – kot pravijo- »stane mozak«. Na primer: hotela sem, a bila sem tudi obvezna, objaviti kot znanstveni članak vse to, kar sem imela v magisteriju in doktoratu. Imela sem napisana 4 članka. Zataknilo se je, ker se je vmes profesorica pokregala s svojo asistentko. Zato mi ni dovolila, da asistentko (ki je vmes tudi sama postala profesor) stavim kot soavtorja a asistenka pa je s pravom terjala, da jo stavim. Poskušala sem jih spametovati. Želela sem doseči tudi to, da se ne koljejo med sebo, na sploh pa ne preko mene. To pa jih je hudo užalilo, pa so se res ZDRUŽILE, da bi, s skupnimi močmi sekale proti MENI. Moje prošnje, razlage, dopovedovanja so samo poslabšale situacijo. Zato sem vse pustila. Članki pa niso bili objavljeni—vsaj ne pod mojim imenom.
In tako neumni so bili tudi ostali napadi, ki jih pa je bilo OGROMNO. Postajali so pa vse bolj strupeni, vse bolj ogrožajoči, dobesedno ubijalski in nemogoči.
Bila sem zelo srečna, ko sem dobila teren Kostanjevice in Podboča.
Zagotovo nihče ni hotel tam delati. Zato sem ga jaz dobila. Verjetno mi tudi takrat ne bi dali, če bi vedeli, kako me je ta teren usrečil. Zato so pa kmalu začeli rovariti.
Proti meni so stopili tudi ti in takšni kolegi, ki sem jih rada imela, spoštovala, ki so mi služili za vzor.
Ne tem terenu sem bila pravi družinski zdravnik. Imela sem v obskrbi celotno populacijo.
Razbijanje so začeli s tem, da so proširili, da nimam pravice delati z otroki, ker nisem pediater. Zato naj bi otroke vozili v pediatrčino ambulatno v Krško.
Kot sem to že omenila, specializacia splošne te usposobi (saj takrat je) da bi iz vseh področij medicine lahko delal vse, kar se ambulantno da opraviti.
V Krškem pa je v otroškem dispanzerju, razen pediatrinje delal kolega, za katerega so vsi mislili, da je pediater. Bil pa je svež s faksa, brez kakršne-koli specializacije in brez izkušnje.
Tako so tudi šole prepričali da ker nisem specijalist šolske medicine, naj vozijo otroke na sistematske preglede v dispanzer šolske medicine v Krškem.
PO TEM SO PA MENE POŠILJALI V KRŠKO DA NADOMEŠČAM PEDIATRINJO ALI PA JI POMAGAM, KO NI DOHAJALA IN SEM MORALA V SENOVO, DA DELAM SISTEMATIKO ŠOLARJEV!
Za pregledati en razred, potrebuješ maksimalno 2 uri.
V Kostanjevici sem po tem delala ostale paciente. V Senovem pa sem brez dela posedala do konca šihta. So mi pa v resnici naredili uslogo. Saj v tem času, ko nisem imela kaj početi, sem lahko študirala homeopatijo!
Kot sem o tem že pisala, preden bi se dala v študij homeopatije, sem še konzultirala dr. Pirca, ki je bil priljubljen in spoštovan zdravnik v Krškem. Tudi jaz sem ga rada imela in spoštovala. On je takrat že več let hodil na izobraševanje iz akupunkture (oz. Kitajske medicine) in jo tudi izvajal, celo v svoji ambulanti, ki pa ni bila njegova privatna ordinacija, saj takrat zdravnikom še ni bilo dovoljeno delati privat. Hodil pa je tudi npr. na seminarje Transcendentalne meditacije in podobno. Zato sem ga znala spraševati o teh »drugačnih« zadevah. Na moje vprašnja ali naj grem študirati homeopatijo je povedal: naj grem. Tudi on bi, če bi bil mlajšji - je dodal.
Njegovo mnenje mi je veliko pomenilo pri moji odločitvi, da nadaljujem v to smer.
Dr.Pirc je prijateljeval z ing. Ermanom, ki pa je bil takrat inspektor varstva pri delu a ukvarjal se je z radioestezijom. Tudi za javnost je delal svojo alternativo pri čem je z nihalom iskal homeopatska zdravila.
Erman se je družil z ing. Medveškom čeprav to ni bil ravno bliski prijateljski odnos. Verjatno tudi zato ne, ker je Medvešček bil za bolj resni pristop homeopatiji.
A družili so se tudi z dr. Nemethom, ki je sicer bil nevropsihijater vendar pol delovnika je delal v Kostanjevici kot splošni zdravnik.
Erman mi ni mogel verjeti, da Nemeth poganja linč proti meni zaradi stekleničke homeopatskega zdravila ki jo je našel pri enih pacientih (žena je bila moja pacientka, a mož pa njegov).
Z Ermanom sem bila v dobrih odnosih (saj sem jaz tako mislila). Pogovori z njim so mi veliko pomenili. Ko pa sem naročala nove stekleničke, sem vedno tudi njem odstopila kakšno pakungo v darilo (saj majhne količine stekleničk ni bilo možno kupiti). Po tem sem pa izvedela, da paciente potrebne terapije ni poslal meni. Mene je celo odsvetoval a pošiljal jih je v Zagreb.
Ne vem zakaj se je obrnil proti meni.
Ker sem ga imela za prijatelja in svetovalca (a on je to vedel), bi pričakovala, da bi me poklical, opozoril, vprašal če je ugotovil/slišal, da sem nekaj zaribala, da sem nekaj narobe naredila. Lahko bi mi dal nasvet ter mi omogočil, da zadeve spravim v red. Saj zato so prijatelji in svetovalci, da te opozorijo če kaj opazijo kar sam nisi.
Pa nič od tega! Obrnil se je proti meni.
(MIMOGREDE: Iz Ljubljane tudi dr. Pircu niso dali dovolenje za akupunkturo. Dovolenje bi dobil, če bi opravil ispit pri nekemu, na uradni položaj prilezenemu kratkohlačniku).
Sicer pa, kot sem o tem v prejšnjem tekstu pisala, dokončni udarec mi je dala moja lastna družina.
Po smrti mojega moža leta 1999 so moji starši pokrenili proti meni »vojno za dokončno rešitev« kot Hitler proti judom. Začeli so s tem, da sta se onadva med sabo, vendar tako, da bi jaz to slišala, zaskrbljeno pogovarjali o tem, da zaradi tega in onega sumijo, da se mi je zmešalo. Pa so sledile sabotaže tukaj, izzivanje tam... »štrikanje« tukaj, maniupulacije tam... Prišli so do meja, kjer človek pač mora reagirati. Vendar vse kar sem storila so obrnili proti meni.
Na sodišču sem morala opomniti sodnika, da preden me obdolži za žalitev staršev, bi moral vprašati kaj je za mojo milo mater bila žalitev! Za njo pa je bila žalitev, če sem rekla: »Mama, pojdite počivati, danes bom jaz kuhala!«, ali ko ji nisem referirala o tem kaj so mi pacienti o sebi govorili.
Nič konkretnega, nič dokazljivega ni bilo, vendar ti že, iz njihovega pogleda, intonacije in mimike veš kam ciljajo, kaj imajo v ozadju in—z grozo ugotoviš kam to pelje. In to traja in gre zate v pogubno smer, ti pa ne moreš tega ustaviti.
Nekaj časa zdržiš, vendar njihov cilj je, da eksplodiraš, pa da bi te do konca zatolkli. Zato ne odnehajo temveč stopnjujejo do momenta, ko ne zdržiš več pa eksplodiraš ali pa enostavno ni možnosti, da bi se še bolj potegnil nazaj.
Sam pa vidiš, da si nemočen in ne veš kaj bi. Saj če te ne uspejo sprovocirati da jih tepeš po tem te oni začno pretepati. Če pa niso dosegli, da bi jih udarila nazaj, po tem pa so lagali in delali scene: klicali so policijo, kričijo čez okno, da jih zapiram, celo me lažno ovadili na sodišču.
Oče je bil zelo prizadet ker njegove besede policiji in sodišču niso obrodile takšne sadove, kot je pričakoval. Pričakoval pa je, da bo dovolj, da pokaže prstom name in me bo policija takoj uklenila in me spravila v zapor. Ali pa da me bo sodišče takoj obsodilo na zapor, ali vsaj na pogojno, kar bi mu le omogočilo, da me le spravi v dokončni zapor.
Pred nekaj leti mi je slučajno prišla v roke ena uradna razlaga o dedovanjih. Takrat sem šele razumela, zaradi čese se je moj oče tako silno trudil mene spraviti v zapor. Namreč, če me obsodiijo, da sem pretepala starše, pri dedovanju nimam pravice niti do nujnega deleža.
Oni so pred leti, ko so nam »tako silno pomagali«, poskrbeli, da so del parcele napisali na sebe. Sedaj pa so – kot je bilo videti - imeli v načrtu vse obrniti tako, da bi izpadlo, kot da so mi oni, zaradi njihove »dobrote in ljubezni« podarili to tretino, ki je bila name napisana. Pa bi, ker jih »zlostavljam«, preklicali to njihovo »darilo«.
Resnica pa je bila, da so moji starši zlorabili moževo in mojo mladost, neizkušenost in naivnost, pa so ukradli ne samo to tretino parcele, ki je bila zapisana na mamo temveč v resnici celo hišo, za čigar gradnjo niso dali niti ficka.
Dejtsto je bilo, da očetova penzija ne bi zadiščala niti za najemnino za stanovanje, ki so ga imeli. Vendar oni so prikazovali, da je čisto vse njihovo in da oni nas preživljejo, ker smo lenuhi in nič ne počnemo. Istočasno pa je jemal, za mojo obveznsot, da njih v popolnosti preživljam ker je to moja obveznost, tudi v slučaju da oni imajo, jaz pa ne. In to obveznost moramm izpolniti tudi naprej, tudi če bi na stara leta morala delati kot snažilka, pa tudi takrat, če bi bila v zaporu in tudi takrat, ko sama več ne bi imela za golo preživetje. Ker niso dali prodati hiše a izgovarjali so se na svojo starost in bolezen, tudi to bi morala jaz oskrbovati, renoviratai,plačati vse obveznosti in vse, kar prinese obratovanje ene velike bajte.
Njim ni šlo za dobrine temveč izključno za moč in nadmoč. Zato vse to, kar sva jima z možem prostovoljno omogočila jim ni odgovarjalo. Zato so me hoteli popolnoma uničiti, da več ne bi imela od česa dajati za njih, pa de me takrat zakonski PRISILE da MORAM jim dati in jim moram omogočiti – vse to, kar smo jim prej prostovoljno omogočili.
Že prej so poskrbeli, da izgubim paciente. Blatili so me na vse mogoče načine: Obdelovali so Center za socialno delo. Obdelovali so vse odvetnike v okolici. Cele dneve so se sprehajali npr. v Sparu in lovili ljudi, katerim so, na svoj manipulativni način jamrali o tem kako me oni rad imajo, ko pa jih jaz pretepam. Širili so, da sem jaz ubila svojega moža, pa da mi se »zmešalo« ker sem se »zlomila«...
Ljudje so me na ulici ustavljali da bi me napadali in zmerjali da se tako grdo obnašam do svojih staršev.
Nekje takrat je prišli na plan tudi Marjan O. ki mi je ukradel paciente. Pa je bilo tudi drugih – verjetno v povezavi z Marjanom (čeprav to ne vem zagotovo). Načrtovali so kako me bodo uničili, niso pa vedeli, da jih sliši oseba, ki je bila moja pacientka, ki mi je to povedala.
In tudi Ravija, so uspeli prepričati da jaz nisem v redu. On pa je njim verjel ne pa meni. Tako so moji pacienti, pri katerih bi on moral nekaj ključnega narediti za dobro vseh nas, so bili puščeni na cedilu. S njimi pa tudi jaz.
To pa je dogajalo še pred sodišči.
Takrat sem še imela dva študenta. Za svojo penzijo še nisem bila dovolj stara, a na zavodu tudi več nisem mogla dobiti denarne pomoči za nezaposlenost. Imela sem pa samo 300 € vdovske penzije od česa naj bi preživela, in naj bi še vse omogočila mojim staršem in hiši kot so to oni terjali.
Iz hiše sem pa morala ubežati.
Nezamisljivo in nepsrejemljivo mi je bilo, da bi s straši obračunavala prek sodišča. (pozneje mi je postalo jastno, da bi sodišče bila najslabša rešitev, saj bi se vse razvleklo v neskončnost in bi mi pobral ves privarčevan denar). Zato sem hotela ubežati – čim dlje od tukaj.
V medicino nisem hotela nazaj vendar, prisiljena sem bila tudi v to smer poskušati. Morala bi dobiti službo saj je vedno bilo pomanjkanja splošnih zdravnikov! Celo so mi povedali, da ni problem, da mi je že potekla licenca in da nisem šla na nobeno izboraževanje. Takoj so me pa odrezali, ko so izvedeli, da sem se ukvarjala s homeopatijo in—nisem izrazila močno kesanje zaradi tega.
Hotela sem v Avstijo, vendar Hrvaška takrat ni sodila v EU in zato moje fakultete niso priznavali. Morala bi na ispit, so me pa opozorili, da je težek.
Prijavila sem se za negovalko ko so jih iskali za v Anglijo. Niso me uzeli, ker sem bile »preveč educirana«. Hotela sem iti v Novo Zelandijo ali Avstralijo — ko so tudi za tam pobirala ljudi. Pa nisem prišla v poštev ker za to je bila starostna meja, jaz pa sem to mejo že prešla. A nisem imela dovolj denarja da ga tam investiram.
Na koncu sem poskušala ubežati na Filipine, ki so bili edini, ki so sprejemali upokojence a oglaševali so, da je pri njih življenje poceni. Ono so pa bila mafijska posla (resnično!) in komaj sem se uspela živa vrniti s povrnjenim denarjem, ki sem ga jim vplačala kot depozit. Veliko mi je pomagal Slovenski počasni kozul, ki pa je bil Filipinec.
Tako sem bila prisiljena vrniti se domov- v še hujše konflikte.
Po tem so pa moji starši začeli klicati policije s tem, da jih pretepam. Ker me oče s tem ni mogel takoj spraviti za zapahe, kot je mislil da bo, so nadaljevali s tožbo na sodišče.
Na sodišču je pa oče izjavil, da sem jaz takšna (hudobna) ker me niso dovolj pretepali. Da me niso pretepali tudi še takrat, je imel za njihovo silno dobroto do mene. Videti je bilo,da je od sodišča pričakoval strinjanje in s tem dovolenje, da bi me še vedno pretepal, ko sem bila stara že čez 50. In ker sem jaz njihov otrok, to za njih pomeni da moje ni nič ampak vse je njihovo, njihov zaslužek, njihova pravica in vse pripada njim. Tudi moja diploma in moje znanje, ki ga imam v glavi pripada njim ker sem jaz njihova last, ker so me oni naredili.
Po tem so demonstartivno odšli v dom in že po enem mesecu hoteli, da uradni organi od mene izterjejo plačilo domskih stroškov. Iz doma upokojencev so me opozorili na vse to, saj so ljudje začeli uvidevati, da gre za linč mojih staršev proti meni.
Tudi direktorica CSD-ja me je opozorila, da sem v nevarnosti, ker bi bilo možno, da me oče ubije.
Jaz sem se pa bala, da bo ali prepričal mamo »da se žrtvuje za skupni interes« pa da se vrže dol s terase ali pa bi jo bo on porinil, po tem bi obdolžil mene, da sem jo jaz ubila.
Čeprav mi je psihologija vedno bila domača, šele nedolgo nazaj sem, na podlagi ene knjige, spregledala. V knjigi so bile opise metode s katerim so načrtno psihično mučili ljudi, tudi s ciljem, da jih s tem ubijejo ali pa jih poženejo v samomor.
Pri tem opisu metod sem dojela, da so to bile takšne metode, kot so bile uporabljene do mene od ljudi, ki so mi bili najblj bliski in kom bi tudi na stara leta rada ubežala v naročje za malo ljubezni in tolažbe.
Vem, da oče teh tehnik ni študiral iz knjig. On je bil naravni talent za to.
Vse to pa je imelo tudi eno dobro stran: Dobila sem najboljše dokazilo, da ta "moja" metoda ozaveščanja (TOT) res deluje, tudi v takšnih katastrofalnih pogojih, kot so bili moji.
Jaz sem imela nekaj malo iskustva s pacienti, ki so morali na bolniško, ker psihični stres, ki je bil samo drobtina tega, čez kar sem morala iti, jih je čisto sesuti. A iz teh knjigah sem prebrala, da so že veliko manjše obrementive pognali ljudi v smrt. Torej, niti za veliko manjšo psihično obremenitev nihče se ne bi upal tvegati nekoga izložiti nedokazani terapeutski metodi a brez uradne medicine. Na sploh, ker je že metoda, kjer pri sebi moraš iskati svoje ""hudobije" ko te sesuva hudobija drugih, je obremenilno.
Pri meni je psihični stres (razočarenje v starše, na sploh v mater) bil samo en del problema. Drugi je bil čisto objektiven: ostati brez dela, brez ssredstev za preživetje, brez strene in ti še preti zapor. Pomagajo ti pa ne, tudi zato, ker se ukvarjaš s homeopatijo.
Torej, nisem imela nič in nikogar da bi mi pomagal. Na sedative niti pomislila nisem. Edino kar pa sem imela, je bila ta »moja« metoda ozaveščanja (TOT). Dokazala je svoje delovanje pri terapiji bolezni. Sedaj sem silom prilika, morala videti ali mi bo pomagala v takšnem stanju, v kar so me vsa ta preganjanja spravila.
Vedela sem da moram predelati vsaki, še kako mejhen atom vse te hudobije, ki sem jih videla in doživela od drugih, na sploh pa tiste od mojih staršev.
Četudi nisem nikoli bila takšna kot oni, vedela sem da sem vse to podedovati že pri koncepciji. To pomeni, da so nekjere globoko potlačeni v meni.
Sedaj med pisanjem sem se zavedala svoje prave lekcije, ki pa je lekcija za rešitev tudi za vas. O tem bom pisala takoj, ko ta tekst končam.
Niti opazila nisem, da je v tej vojni za preživetje minilo 10 let. Pa ni šlo samo za materialno preživetje temveč tudi za mojo psihično integriteto: da mi se ne utrga ali da ne umrem zaradi hudega stresa in emocionalnega trpljenja.
Toliko sem potrebovala, da dam lekcije skozi in da postanem spremna ponovno zaživeti
Morala sem si urediti zadeve in poskušati ponovno stopiti v življenje, začev od nakupa, po tem pa še renovacije stanovanja ...
Hišo je dobesedno gradil moj mož in je poskrbel za čisto vse v in okoli hiše.
Sedaj pa sem bila sama za vse. Ženska, a stara! Idelana žrtev za natege!
Vse sem mogla obvladati. In gojufivost mojstrov in kreganja. Da bi se lahko kregala sem mogla vsaj teorestko hitro obvladati vse – oz zidarskih del, polaganja laminata, napeljave elektrike ...Vse to, v tem čudnem, umazanem, kapitalističnem svetu v katerega sem kar vpadla in katerega nisem prepoznala. To ni bil ta moj svet v katerem sem se prej nahajala.
Brez ozaveščanje ne bi išlo.
Ko mi je uspelo urediti stanovanjce, sem želela ponovo se lotiti dela.
Teh 10 let pa je bilo usodno obdobje saj v tem času so začeli in močno razširili socialni mediji, digitalne zadeve pa tudi ta kapitalistični marketing, potrebe investicij, biznis in še veliko tega, zame bistveno novega in tujega. Saj prej, kot naivni socialistični zdravnik, ki mu je samo do tega, da pomaga ljudem, marsikaj od tega ni bilo potrebno. Niti me ni zanimalo, niti sem imela afinitete do tega niti sem imela pojma o takšnih zadevah.
Misim, da je to srbski izrek: »Padeš kot šljiva u govno«.
Točno tako sem se počutila v tem svetu v katerega sem se »zbudila«.
Vsepovsod so me nategnili in vsepovsod so mi kratkohlačniki hoteli soliti pamet s svojimi idiotijami, ki jih naj bi jaz jemala kot npr. »strokovno tehnično pomoč«.
Če sem bila teleban za marsikaj novega, še ne pomeni da sem bila idiot.
Vse to me je tako razjezilo, da sem se lotila učenja. No ja! Očitno je moralo biti tako, da bi me zbrcalo v življenje.
Vsega tega na enkrat se naučiti s 60 in plus let, pa ni več bilo enostavno. In dobro vem, brez TOT mi tudi tega ne bi uspelo.
In, ko sem mislila da sem obvladala potrebno in se končno lahko posvetim svojemu strokovnemu delu, sem morala ugotoviti, da tudi to več ne gre tako kot je šlo prej.
Popularna miselnost, skupaj s številnimi »marjani« so že mojo generacijo potegnila v napačno smer, oprali jim možgane z neumnostmi in postavili sebe za bogove vsem ostalim.
Otroci moje generacije, tudi če so bili pri meni na terapiji, so to že zdavnaj pozabili. Vnuki moje generacije pa več niti slutiti ne morej, da je bilo nekdar nekaj drugačnega in da je možno pa tudi nojno potrebno pristopiti zadevem drugače, kot kar ti lažni bogovi in marketing sedaj dopovedujejo.
Poskušala, trudila se z vso močjo — pa je bilo vse zastonj.
Minilo je 10 let, ki jih ne morem zavrteti nazaj!
V tem času je moja generacija postala ne samo stara temveč tudi okamenela na tej napačni cesti v katero se je pognala pred 30 leti, da za takšen obrat razmišljanja, ki ga terja TOT več ni bila sposobna.
Za mlaše, ki so izgubili vse »moralne« norme, ki so v pripadnikih moje generaije še bile prisotne, so moje besede bile »marsovščina« --nekaj, kar se sploh ne da razumeti.
Jaz pa sem za vse bila nova, ki sem se hotela vriniti na sceno, ki je že bila zasedena s dvemi milijoni »strokovnjakov« in »modrecev«, ko so vsi hoteli postati milijonarji s prodajo neumnosti. Stara, pa še ženska, pa brez denarja da bi se oglaševala na velika zvona in skozi atraktivne infulencerje. In sama proti množici vas, ki vas plačujejo samo da bi provocirali in sesuvali vse in vsakega, ki bi upal kar koli govoriti v drugo smer, kot je to dovoljeno. Zato v onem »diktaroskem« socializmu sem lahko objavila še kar precej člankov. V tej »demokraciji« pa nobenega, Niti plačanega oglasa mi niso dovolili. Nič, niti za milimetar ni smelo izstopati iz nekih določenih okvirjih.
Jaz sem pa prekršila osnovno marketinško pravilo ki glasi, da ljudem smeš ponuditi samo to, kar oni hočejo slišati (ali pa za kaj so jih neopazno programirali določeni). In ni pomembno kaj je za njih koristno. Pomembno je samo to, kar tebi (in onim nad tabo) prinese denar.
V takšnem svetu celo TOT več ne more tako delovati, kot je to bilo možno pred 30 leti. Celo ne tako kot je lahko pred to epidemijo, ker stanje ni več enako temu kar je prej bilo. Vse je postalo hitreje a katastrofa je hitro napredovala.
To, kar sem tukaj opisala je bil samo delček tega, kar se je dogajali in kar sem doživljala.
Rezultat mojih narejenih lekcij je ne samo da sem uspela ostati živa po vseh teh stresih tevmeč veliko več. Dosegla sem mir. In vse to, kar sem doživela ne boli več in se tudi spomin na vse to že razkraja (pa ne zaradi demence!:)).
To pisanje je, kot je videti, moje razčiščevanje ostankov. Saj skozi pisanje se poglabljam v sebe, kot arheolog, ki išče če bo našel še kakšne artefakte preteklosti.
Smeti gredo v božjo reciklažo, očiščene vrednote pa pridobijo svoje pravo mesto. Kaos se urejuje. Izginja jeza, ni več prizadetosti niti zamere. Vse kar je bilo hudo se enostavno razkroji. Pozabiš. Pa ne tako, kot če potlačiš, niti tako, kot dementni pozabi zadeve. Spomini pa niso brazgotinel Tisto, kar ostane je kot spomin na včerajšnji dež katerega je sonce do danes že posušilo in ga ni več.
Hoditi skozi lekcije ni ravno prijetno in se jih izogibaš na splohh če te ne preganja besen medved. Ampak, lekcije so tudi zabava, kjer, kot v neki detektivnki s strepnjo vendar z osrečujčo radovednostjo čakaš, kaj boš odkril za naseldnjim vogalom.
Lekcije ozaveščanje so tudi izzivi, ki se ti pokažejo na tvoji poti vsaki dan. Izziv je moje avdotomarstvo, pa tudi to, da urednim spletne strani in da postanem sposobna iskristalizirati misli za tekst, ki ga pišem. Saj butastost in kaos sta tudi »hudobiji«. (obrazložitev: TUKAJ).
Ko se poglabljam v probleme, ki mi jih prinesejo izzivi, vse bolj vidim kaj mi v tem trenutku še ne gre, kot bi bilo treba. Ko to predelam, se zadeve v red spravijo. Po tem stopim v naslednjo nalogo – naslednji sloja. Tam spet nekaj obtiči, kar je treba predelati. In tako vse bolj globoko, vse bolj naprej, dokler ni vse tako urejeno kot bi moralo biti. To pa prinaša harmonijo in srečo. Zato je TOT pot in stil življenja. Ona je zaznavanje ceste po kateri hodimo in pravilni način reševanja problema, ki ga srečemo na naši poti.
Ni moja lekcija, da ustvarim npr. idelano spletno stran. Moja naloga je NAUČITI SE HODITI PO PRAVI POTI USTVARJANJA DOBRE npr. spletne strani.
Moja naloga je naučiti se kako se uči!
Zaradi predelanih lekcij nimam več prisile, da bi vam pomagala.
Počasi se učim sprejemati vašo volji. Prenehuje me boleti trpljenja drugih kot me je to vedno hudo bolelo. Zato ne čutim več potrebe z vsemi silami vam vsiljevati svojo pomoč in znanje če vi to odklanjate.
Preprosto povedano:
Jaz sem naučila »peči določen čudoviti kolač«.
In sem ga spekla.
Postavila sem vam na pladnju (spletna stran) in bom še naprej dodajala vsebine.
Tudi to vam kažem kako jaz jem isti kolač (npr v seriji Avdotamar na stara leta). In lahko vidite, da nisem nič tvegala, ker sem ga jedla. Celo nasprotno: tvegala bi, če ga ne bi »jedla« a veliko sem pridobila, če sem ga zaužila.
Zato ne bom razlagala kakšen okus ima ta kolač.
Pred vam je.
Na vam je da odločite ali ga boste poskusili ali pa ne.
Recepti so vam tudi na razpolagi (v e-knjigici: "Transformna osebnostna terapija" in "Logika")
Če pa bo kdo potreboval moje pomoči, bom z veseljem pomagala. Sicer pa bom potovala. Saj toliko tega lepega je še za videti kar dosedaj nisem, ker sem zapravila življenje, ko sem se trudila pomagati tistim, ki so me pravzaprav pokončali. Namreč, v tej seriji o zgodovini ostaja mi še ena tema: to pa je kako ste vi uničili to čudovito berglo, ki se inmenujej homeopatija.
In vas bom vprašala, zakaj ste to naredili. Rada bi končno dobila nekoga, ki bi bil pripravljen premisliti, zakaj se je tako zelo trudil uničitii in mene in homeopatijo in vso to pomoč, ki vam je bila na razpolago, da namesto apokalipse dosežete zveličanje in suverenost v tem življenju. , Vem pa, da odgovora ne bom dobila.
Tudi tokrat bi se rada zahvalila svojim neprijateljem. Če njih ne bi bilo, me ne bi mogli prisiliti da naredim vso to pot.
Comentários