Dodtna razlaga za 3. lekcijo sonaravne prehrane
Odprla sem svoj Guyton--moj najljubši učbenik sa fakultete. Gre za fiziologijo. Hotela sem preverite neke podatke, pa sem se zgrozila.
V prvi vrsti mi ni bilo jasno, kako sem svojčas vse to bila v stanju obvladati - ker sem obvladala!
Sedaj pa mi je samo prišla jasna slika o tem, kako je človek silno neumen in neskončno ošaben, ko si drzne misliti da bo (s svojo dvodimenzionalno glavo) vse te procese, ki se istočasno dogajajo v našem multidimenzionalnem (kvantnem) bitju, vedel in obvladal v vsej njihovi komplesnosti in interakcijeh. In to tako dobro vedel in obvladal, da si drizne hoteti to "izboljšati" in s svojimi računalniki nadomestiti fiziologijo.
Če uporabim Liptonovo razlago in poimenovanje (knjiga: "Biologija prepričanj"), to je tako, kot bi nekdo, ki pozna samo Newtonovo linearno fiziko (in nič drugega) trdil, da bo izboljšal stroje, ki so narejeni na bazi kvanntne mehanike in nanotehnologije.
To, kar je napisano v Guytonu zagotovo ni nič več, kot en kamenček v univerzumu, med neskončnimi števili stukrtur, funkcij in možnih interakcij.
Temu pa moramo dodati nekaj, kar se je, če se dobro spominajm, imenovalo za "dinamično delovanje". To pa je pomenilo, da rezultanta ni seštevek posamičnih komponent, temveč neko veliko močnejše skupno delovanje vsega na vse.
Drugače povedano: Tudi če bi dojeli vsako posamično sestavino neke npr. rastline in v količinah, kot so zastopane v rastlini vse to skup zmešali, učinek te mešanice ne bo niti približno enak učinku, ki nastane z zaužitjem cele, "žive" rastline.
Samo okvirno bom navrgla neka dejstva, ki jih v resnici vsi poznamo:
Od vitaminov, mineralov in mikorelementov potrebujemo toliko majhne količine, da jih naša, tudi še tako "nezdrava" prehrana vseboje v zadostnih količinah. Edino C-vitamina ne more telo hraniti v večijh količinah vendar je dovolj čez zimo pojesti nekaj obrokov kislega zelja, in potrebe so že zadovoljene.
Če zaužijemo več vitaminov, kot jih potrebujemo, po tem se lahko zastrupimo.Tudi od
vodotopnih ker telo ne dohaja z urinom izločiti vse to, kar mi namečemo v sebe.
Osnonva hrana za naše celice je glukoza.
Vendar enostavne sladkorje ni pripročljivo uporabljati (pa ne vem več zaradi česa).
Torej, vse kar pojemo, se v prvi vrsti pretvarja v glukozo. Če jo je preveč, se kopiči v
obliki maščob.
Torej če uporabljate preveč aminokiseln ali bolj kompleksne belajkovie, tudi one se bodo pretvorile z ene strani v glukozo, z druge pa v mast in napačno je misiti, da se bodo one vse kar zalepile na naše miščice in jih gradile.
Iz masti pa je zelo težko vrniti hrano v aktivno stanje.
Celuloze ne moremo prebaviti.Oziroma, v naših črevesih imamo bakterije, ki jih prebavljajo. Vendar mi terjamo STERILNOST ...ki ubija tudi te bakterije.
Če pojemo preveč balasta, bo se samo naše telo matralo da ga umakne ker nas vse to samo obremenjuje..
Če pe ne smemo jesti ne ogljikove hidrate in ne mesa, po tem nam ne ostane nič za preživeti.
itn itn itn...
Kompleksno in nerazumljivo! Mar ne?!
Seveda! Že iz tega bi nam moralo biti jasno, da
kar tako določiti "pravilno prehrano" je nemogoče,
oz. je popolnoma BREZ SMISLA IN SKRAJNJE NEUMNO.
Saj zato imamo fiziologijo, ki je najbolj idealni računalniški sistem
ki ga človek NIKOLI ne bo mogel nadomestiti.
A zakaj naj bi???
To je pa najbolj pereče vprašanje:
zakaj nedomestiti nekaj, kar DOKAZANO idealno funkcionira?
Kakšen podatek sem pa iskala v Guytonu?
Podatek o glikogenu.
Namreč marsikateri pacient mi je pred leti povedal, da ko je naklepno prenehali jesti mesa, so na enkrat dobili potebo po več sladkarij.
Seveda! Meso vsebujejo glikogen. To pa je kompleksni - ZDRAV- polisaharid. S pomočjo metabolizma se neporabljene količine glukoze pretvarjajo v glikogen. Meso pa je, zraven jeter, največje odlagališče, s tem pa tudi največji rezarvoar glikogena. Iz glikogena, pa telo z lahoto pridobi nazaj glukozo.
To pomeni, da so beljakovine mesa najbolj podobne človeškim in zato telo porabi malo energije, da jih pretovi v nam primerne, za izgradnjo porabljenih struktur. Glikogen pa je zdravi OGLJIKOHIDRAT, KI GA TELO Z LAHKOTO PREOBLIKUJE v takšnega, ki je nam potreben za normalno funkcioniranje.
Pred leti smo se učili, da za intenzivno učenje potrebujemo toliko kalorij, kot je potrebno za težko fizično delo (to je takrat bilo delo rudarja).
Danes, težkega fizičnega dela nimamo. Mentalno delo se pa enormno povečalo. A možgani so v stanju uporabiti izključno glukozo.
Sedaj pa pomislite: telesu ne dodajate nič koristnega. Vse so nadomestki sve je odišavljeni šrot. Istočano pa od njega terjate intenzivno mentalno delo. A mozak pa nima hrane. Zastonj dodajate aminokoselnie. Mozak jih ne more pretvoriti v sladkor saj one niti priti ne morejo v možgansko cirkulacijo.
Navromarketing pa je dokazal , da tako izgladneli možgani zakrnijo. Najhujše je pa, da ne boste čutili da vam je glava utrujene temveč boste čutili za NEPRIJATELJA vse, kar od vas terja možgansko aktivnost in za neprijatelja tudi tega, ki vam takšno delo nalaga.
Vas so prepričali, da je intuicija to, kar pa je samo emocija. In tako odreagirate kot je meni ena zabrusila na fb-u, da ona ČUTI kako sva in jaz in moja metoda (za kaj pa je potrebno razmišljanje!) negativni in njej neprijatelji. In, ker se ona zanaša na svojo "intuicijo", zato --seveda, niti na kraj pemati ji ne pada, ukvarjati se s tem kar jaz ponujam.
To bi še bil najmanjši problem. Najhujši problem je, da zato človek otklanja čisto vse, kar od njega terja možganski napor. In zato niti ne opazite, kako postopoma pogrezate v
Komplicirano?
Res je!
Mislim, da je danes v gimnaziji za pozitivno oceno iz biologije potrebno vedeti več, kot kar sem jaz tukaj navrgla. Na fakulteti pa zagotovo ne bi dobila prelazne ocene.
Ja, je hudo komplicirano tudi to znanje iz Guytona , ki pa je samo nepomembni delček celotne univarzalne resnice same fiziologije, ki upravlja našim bitjem.
Kje pa je še vse ostalo, ki ga človek še ni odkril in še vse to, kar nikoli ne bo odkril?
In kje so psihološki, mentalni, energetski in razni ezoterični vplivi, ki vsi vplivajo na dogajanja???!!!
Seveda je komplicirano! In ni moja napaka, da vse to kar je SILNO KOMPLICIRANO ne znam preprosto povedati.
Ampak, zakaj bi s tem belili glave, ko pa imamo za to svojo fiziologijo, ki zna perfektno obaviti svoje delo, ča jo pri tem ne oviramo.
A danes jo ne samo oviramo, temveč jo ubijamo.
Torej, tisti, ki nasilno odneha z mesom čeprav mu to njegovo telo še potrebuje, bo imel povečano potrebo po sladkem. Vendar tudi sladkor si ne boste dali temveč umetne zadeve. Po tem pa študirate elaborate na embalažah o sestavi hrane, ko pa v resnici pojma nimate kaj sploh iščete. Zato ne vidite, kako v resnici MEČETE V SEBE KEMIKALIJE - STRUPE, svoje bitje pa silite da uspešno opravi vse to, kar od njega pričakujete.
Hoteti na enkrat biti vegetarijanc, celo veganc, je tako neumno, kot če bi na svoj avto kar tako "našvasali" kabel ki ga utaknete v elektriko in mislite, da bo s tem vaš avto postal električni.
Lahko postanete vegetarianec! Izginotje potrebe po mesu nastanje kot posledica transformacije vas. Ko se boste navezali na božji daljnovod in se transformirali v ta pravo osebnost, ter tudi prenehali delati neumnosti, takrat vaše bitje ne bo več potrebovalo mesa, seveda, tudi nadomestke mesa ne!!!
Za to pa je potrebno veliko lekcij narediti. In je možno, da to niti ni vaša naloga za to življenje. Zatlačiti potrebo po mesu je ne samo neumno temveč tudi škodljivo.
O tem govorijo tudi izjave s te internetne strani.
Sicer je vse zelo preprosto: samo je potrebno telesu dati OPTIMALNO HRANO. Tisto, kar trenutno potrebuje-- a čutite kot apetit. Za ostalo pa bo preskrbela vaša fiziologija.
Ti "vegetarijanci na silo", niso čutili potrebu po mesu temveč po sladkarijah.
Potreba po mesu ni gušt po mesu temveč globoka potreba. Zato pogosto sploh ne zaznamo da potrebujemo mesa. Poterba se lahko kaže v obliki neke "neurotične potrebe po grizenju". Grizli bi nekaj, pa ne veste kaj. Pa poskušate z jabolko pa ni prav. Pa v sebe mečete to ali ono pa nič pravo ne zaleže.
Poskusite z mesom v obliki, ki vam bo prva padla na pamet. Če izgine ta potreba po grizenju, pomeni, da še kako potrebujete mesa - pač takrat, ko boste spet čutili to svojo "nevrotično" potrebo po grizenju.
Potreba po mesu se lahko pokaže tudi v drugih čudnih oblikah. Lahko se pa pokaže s tem, da na enkrat ne prenesete več hrano, ki ste jo dosedaj jedli.
Sedaj je silno moderno biti "intoleranten" na vse mogoče. Prepričana sem, da se marsikdo zmišljuje. Lahko pa da je tudi ta "intoleranca" v resnici potebe po mesu.
Namreč: ko naše telo pride v stanje, ko potrebuje izključno meso, se za sprejem mesa naravna celo njegovor bitje. (To sicer velja pri vseh zadevah, ne glede kaj je to, do česa čutimo "gušt" ali potrebo). Ta hrana, za katero čutimo potrebo, je v tem momentu za nas OPTIMALNA hrana. Zato, vse kar drugo zmečete v sebi, tokrat ne more biti prebavljeno. Posledica je: slabo počutje, napenjanje, in druge prebavne motnje.
Če si boste dovolili pojesti to, do česa čutite potrebo - sedaj govorimo o mesu -, boste ugotovili, da se super počutite in nimate nobenih težav. Lahko po tem več dni niti na pamet vam ne pride, da bi jedli mesa, nimate pa več nobeniih težav od nobene druge NORMALNE hrane, ki ste jo pojedli z guštom. Ko pa na lepem spet opazite, da ste postali npr. napeti po nekem obroku, pomislite, da mogoče spet potrebujete meso, ne pa to, kar ste takrat pojedli. .
OPOZORILO: nisem trdila, da je to, kar sem napisala absolutna, vedno veljavna resnica. Je pa velika možnost na kar ne pomislimo. Ali pri vam gre za to, najlažje boste ugotovili s tem, da preizkusite.
PRIPOMBA: Mogoče ste opazili, da nisem govorila o guštu za mesom. Tam je normalno, da ga morate jesti.
Pri tem, o čem sem na zadnje govorila so takšna stanja, ki jih ne prepoznamo, kot potrebo po mesu.
Pa spet primerjajmo: skuhali ste kompletno kosilo iz veliko hodov. Praktično je vse gotovo, sadaj pe še obilazite in preverjate v kakšnom je stanju pripravljena hrana. Pa pri eni dodate še malo soli, pri drugem dolijete nekaj, pri tretjem dodate še nekaj prepraženih dobrot, ali na torto dodate še malo smetane...
Takšna je ta potreba po mesu, ki je niti ne čutimo kot potrebo po mesu: neka majhna korekcija, na sicer že skoraj kompletiranem našem bitju. Zato jo niti ne zaznamo, saj več nima toliko moči, da se jasno pokaže in zato je ni težko spregledati ali zatlačiti.
Vendar, to je kot eno kratko poglavlje v nekem velikem šolskem predmetu. In če ga ne znate, ker ste ga spregledali, boste padli na ispitu čeprav vse ostalo v popolnosti obvladate.
Zato tudi to TREBA PREDELATI. Za transformacijo te osebnosti v vas pa potrebujete MESA!
Torej: najbolj idealna je OPTIMALNA hrana. To je hrana, za katero v momentu lakote čutite, da bi vam najbolj teknila.
Naše potrebe so vedno odvisne od tega kakšni ste sicer in kako porabljate svoje bitje in kakšne lekcije stojijo pred vami, na sploh, če ste v procesu ozaveščanja po metodi Transformne osebnostne terapije (TOT).
Če ni nekih ekstremov, pa tudi sicer nimate nekih težav, pomeni, da je z vam verjetno vse v redu. Ukrepati je treba, ko bi opazili karkoli, kar ne sodi v neko splošno normalno stanje. Tudi če je samo neka napetost ali zgubljenost ali nekaj, čem ponavadi ne pridajete pozornost. V red treba spraviti z metodami zajetim v TOT ( na razpolago so vam zastonj), da bi spet prišli v stabilno stanje.
Naj vas ne skrbi niti to, če boste nekaj dni hoteli živeti na torticah, ali pa slanini, ali na čemerkoli drugemu - nenavadnemu/ ekstremnemu. Ali pa da vam mesece in mesece paše jesti ena in ista hrana.
Vse je to normalno. Specialne potrebe izzvenijo v nekaj dneh a sicer ista hrana dlje časa pa tudi ni nič narobe. Na sploh otroci znajo imeti več mesečne faze, ko hočejo jesti isto hrano. Po tem na enkrat prešaltajo na nekaj drugega, in ta faza lahko spet traja nekaj meseci.
Vse je to v redu, če se človek ob tem dobro počuti.
Če pa imate probleme in pri tem je večjega odstopanja v prehrani, se NE UTIKAJTE V PREHRANO temveč predelajte problem. Zapomnite:
poremetena prehrana ni uzrok za veše težave temveč posledica teh težav.
Problem pa najprej morate definirati.
Iz sprememb pri prehrani praktično je nemogoče sklepati in najti kakšni "hudobci" so v ozadju.
Če pa nič ne izstopa, pa ostajamo na tem, da zadovoljimo svoje potrebe in se spremljamo.
IZRAZITE POTREBE PO DOLOČENI HRANI.
Jaz sem doživela dve takšni epizodi. Obe sta bili veliko let nazaj. Enkrat je bila huda potreba po majonezi, drugič pa huda potreba po kečapu.
Potreba po kečapu je bila takšna, da sem ga pila iz onih velikih, literskih plastenk, kot da bi pila jogurt ali vodo. V največ dveh dneh sem izpraznila celo.
Nekej dni je trajalo pa je izginilo in se nikoli več ni ponovilo. Paše mi ga jesti na določeno hrano. Na primer na topli sendvič ali pa na avokado.
Bolj zanimivo je bilo z majonezo.
Tudi pri tem je nastala takšne potreba, da sem jo z veliko žlico jedla iz velike, "litrske" steklenice. Nisem mogla prenehati dok se nisem pošteno nabasala. Jedla sem jo brez ičesa. Tudi brez kruha.
Po tem mi je bilo slabo.
Bi rekli: nič čudnega, ko sem toliko tega nametala v sebe.
Vendar, kot da bi mi nekdo prišepnil, da sprejmem in se prepustim tej slabosti. Tako sem naredila. Pogreznila sem se v to mučnino in je hitro izginila.
Naslednji dan, spet silna potreba po majonezi. Jaz sem tudi mislila da je sedaj le ne smem jesti. Spet sem pa dobila napotek, da naj ga jem in to toliko, kot mi bo potrebno.
In sem se spet napokala. In spet mi je bilo slabo...
Tako je to trajalo več dni. Hitro sem pa opazila, da je vsaki naslednji dan potreba po majonezi postajala manjša a tudi slabost po tem je bila vse manjša.
Po tem je bila potreba. Se je nabašem, vendar nobene slabosti ni več bilo.
Naseldnji dan pa ni več bilo potrebe po majonezi.
Ni se mi zgravžala!
Naprej sem je normalno jedla, ko sem jo poželela. A poželela sem jo v normalnih količinah. Čez poletje, na sploh dokler sem še imela vrt in domači, ta pravi paradižnik, moja najljubša hrana je bila kruh, debelo namazan z majonezo in veliko paradižnika zraven.
Tako nekaj, kot je to bilo s kečapom in majonoezo nikoli prej a tudi nikoli pozneje nisem doživela. Bilo mi je jasno, da je bila neka pomambna lekcija, ne vem pa kakšna.
Vedno sem jedla veliko zelene solate. Zadnjih 2-3 let niti pomisliti nisem mogla na solato. Sedaj me je spet začela mikati.
Paradižnik sem vedno oboževala. Eno celo leto pa ga sploh nisem mogla jesti (sedaj ga ne morem, ker se za normalno ceno dobi samo plastičnega (vrta pa nimam več). Pa tudi ta dragi ni vreden tega denarja.
Jabolka in hruške nikoli niso bile moje priljubljeno, nisem jih pa zavračala. Za mano pa je zagotovo 10 letno obdobje, ko jih SPLOH NISEM mogla jesti. Sedaj pa mi spet dišijo.
Sicer je sadje (sveže ali kot kompot) edina takšna jed, ki mi vedno paše v velikih količinah.
Jesti je treba to, kar ravno želite, tudi, če vam je slabo po tem. ČE SPREJMETE TRPLJENJE ki nastane zaradi zaužite hrane, ono bo hitro izginilo. Samo takrat ne izgine hitro, ko se borimo proti temu in potrebo uporno hočemo zatreti.
PRIPOMBA: Ko gre za človeka in njegovo zdravje, nikoli nič ni absolutno.
Nič ne tvegate, če sledite mojim napotkom. Če pa se zadeve ne odvijajo tako, kot sem omenila, po tem pomeni, da je potrebno globlje pobrskati v vas.
Jaz bom, seveda, predlagala terapijo s TOT. To, kar tukaj, na svoji spletni strani podajam vam, je samo minimalni delček od tega, kar zmore Transformna osebnostna terapija. Vem pa, da bo večina ljudi uredila svoje probleme že s tim, da bodo sledili mojim, tukaj in na ta način podanimi napotki in da ne potrebujejo bolj konkretne terapije.
Z dieto tudi imam svoje zanimive izkušnje.
Zgodilo se je pred skoraj 30 leti.
Srečala sem sosede, ki so povedali, da enkrat na teden ne kuhajo in so samo na oreščkih. Občudovala sem jih kako zdržijo. Namreč, jaz sem morala imeti kuhano hrano enkrat na dan.
Sem še razmišljala, da bi umrla od lakote, če bi me nekdo prisilil, da bi bila en dan samo na oreščkih in sadju.
Nekaj dni po tem srečanju mi je prišlo "sporočilo" naj od naslednjega dne grem na samo sadje in oreščke.
Ni mi jasno, kako se je sploh zgodilo da sem to sprejela kot samoumevno in brez odpora.
Zavedala sem se in presenečena tuhtala, kako sem pred nekaj denvi doživela grozo ob pomisli, da bi ostala brez kuhane hrane. Sedaj pa to kar sprejmem.
In NISEM IMELA NOBENIH TEŽAV. Pol leta sem jedla samo sadeje in oreščke.
Šest nas je sedelo za mizo vsaki dan. Vsi so jedli vse kar pač je mama skuhala. Jaz pa samo sadje in oreščke. Ko so mi starši čez poletje odšli na morje, sem jaz kuhala možu in otrokoma. Sploh mi ni bilo težko ne jesti drugo kot sadje in oreščke.
In tako je to šlo pol leta.
Na to dobim spet sporočilo da naj tega dneva (kot mi je bilo določeno) spet začnem normalno jesti.
Nisem hotela ubogati. Ego se mi je napihnil! Bila sem prepričana, kako sem duhovno že tako napredna da nič drugega za prehrano ne potrebujem več.
Bilo je poletje in petek. Mož je peljal otroka na morje mojim staršem. Izpraznila sem hladilnik s tem, da jaz tako in tatko vse to ne bom jedla, pa naj odnese dol.
Naslednji dan naj bi začela z normalno hrano. Jaz pa sem še ekstra izpraznila hladilnik.
Popoldan me je zagrabila tako huda lakota, da mi je bilo za umreti. Nobena trgovina pa ni več delala. Jaz pa sem potrebovala hrano TAKOJ. Nobeno sadje ne oreščki niso bili dovolj, Kar slabo mi je bilo od njih, hrane pa ni od koder. Imela sem samo suhe rezine kruha, ki jih je mama dala sušiti za drobtine. Te sem pobrala in jedla ker je lakota bila nevzdržna.
V naslednjih dneh sem pa z grozo razmišljala kako sem sploh zdržala pol leta brez ičesa.- In sem doživljala paniko pri pomisli, da bi spet morala iti na takšno dieto.
Po nekaj dneh pa je spet prišla ta notranja zapoved, da naj spet grem na sadje.
In je spet bilo neverjetno, da sem vse to sprejela - brez panike in kot nekaj najbolj samoumevnega. In spet sem bila silno presenečena, saj še prejšnje dan in dejansko vsaki dan ko sem spet začela jesti sem se zavedala in paniko dobijala na pomisli na možnost ponovne takšne dijete. Ni mi bilo jasno kako sem mogla to spet sprejeti.
In brez problema je šlo naprej.
Po enem tednu je spet prišel nalog, naj se vrnem na normalno prehrano. Pa spet sem bila v stanju mojega ošabnega ega, ki misli, da je le prerastel potrebe po "normalni" hrani.
Ko pa je prišel dan, da bi morala začeti norlano jesti spet nisem hotela.
Ne spominjam se kako je natančno bilo takrat. Ni več bilo tako drastično sem pa le naredila lekcijo.
Šele pozneje sem zaznala, da je vse v zvezi z dieto bila lekcija.
Morala sem srečati te sosede, da bi mi do globine duše postalo jasno (da podoživim) svojo nezmožnost pridržavati se takšni dijeti. To sem naredila.
Nadaljnjo lekcijo nisem pravo naredila. Prepričana sem, da je tisti dodatni teden dijete bil samo za "popravni ispit" da se do konca zavem kako to gre, in tudi svojih hudobij.
Namreč, ko je potrebna neka posebna obremenitev, kot je zame tekrat bila ta dijeta, ti naročijo, dobiš pa takšno podporo, da to lahko tudi zdržiš, ČEPRAV SAM ŠE NISI TEMU DORASEL. Ko je ta faza mim, te enostavno vrnejo v tvoje prvotno stanje, da nadaljuješ svoj učni proces. Se važiš? Ni problem! Samo ti odtegnejo pomoč! Če še takrat nočeš narediti lekcije, pa te pustijo v tvojem dreku. Takoj te pa "poberejo" čim si dojel in naredil lekcijo.
PRIPOMBA: nismo vsi enaki. Nekima ni problem ne jesti kuhano ali pa en dan zdržati samo na sadju. Meni pa je bilo NEMOGOČE. Vam pa je lahko nemogoče nekaj drugega, kar pa meni ni problem.
Torej: ne samo zaradi učinka diete sem potrebovala to lekcijo temveč tudi da vidim kako ta "drugi nivo" obstaja in kako pomaga.
To pomeni, če je potrebna "čistilna dijeta" ali karkoli drugega zaradi česarkoli, če si na poti TOT, ti to konkretno in z napotki naročijo in dobiš primerno pomoč, da to zdržiš. Če pa se človek sam zmišljuje, s tem si več škodi kot koristi.
ZA PRIMERJAVO: Otrok se zelo zanima za košarko. Pa tudi vidiš, da ima talenta za to. Veš tudi to, ča hoče nekaj doseči, potrebno je da to vadi že od otroških dni --saj on tega tudi želi.
Ni pa še tako veliki, da doseže koš.
Kaj mu boš naredil?
Ali ga boš dvignil, da bi dosegel koš ali pa mu znižaš koš.
Če mu ne pomagaš, bi prej ali slej izgubil zanimanje za vse to. Tudi takrat ne bi dosegel pravega uspeha, če bi z vajami moral počakati, da poraste. Bolj verjetno pa je, da bi zavil v druge smeri in bil razočaran celo življenje, a niti vedel ne bi več zakaj je razočaran.
Tako deluje tudi ta "božja pomoč" nam.
Veliko nesmiselnih diskusij je tudi o tem katera hrana je zdrava in zdravilna in katera ne.
Pred nekaj časa je bil dokumentarec o nekih amazonskih papigah, ki so na določenem mestu jedli glino. In na to je sledilo tudi modrovanje, da morajo raziskati kaj koristnega je v tej glini, pa da uporabijo za zdravljenje ljudi.
Z malo zdravega razume je možno ugotoviti da papige niso imele ne famra industrijo ne dietetičara, ki bi jim, na podlagi raziskav določil jesti to glino.
Vodile so jih njihove potrebe. Te potrebe so jih vodile do mesta, kjer so te potrebe lahko zadovoljili.
Zakaj sploh mislite, da v svem svetu že milijarde let vse to dobro funkcionira samo človek naj ne bi imel te sposobnosti? Oz da je on zgrajen od specialno neumnih celic, ki potrebujejo dietetičara in pametne aplikacije, da jim pove, kaj naj jedo?
Če pa ne vemo, kaj nam je optimalno za jesti, to je samo zaradi tega, ker smo si sami uničili teh sposobnosti.
Skrajnji čas je, da se prenehamo uničevati in da omogočimo, da vodstvo spet prevzame naš ta pravi - božji računalnik -fiziologija.
Zato ne iščite idelano hrano temveč OPTIMALNO.
Apetit (gušt) pa nam najbolj kaže, kar je za nas v tem momentu najbolj optimalno.
Ker smo od sebe naredili spake in robote, lahko da bomo poželeli "motorno olje" ali kakšni izdelek poln kemije. Tudi to je treba zadovoljiti - zavedajoč se in podoživljejoč užitek, ki ga povzroča zaužitje takšne jedi.
Tako je lahko prekajena klobasa (kot sem o tem že pisala) bila zdravilo za mojega očete v otroštvu in ga rešila od smrti. Tudi zame je zdravilo bil pršut ali prekajena klobasa.
Mojega sina pa je od njegove vročine, bruhanja in driske pozdravila kremna rezina.
Comments