PO LEPI NAŠI - NEKDANJI
15.
Na začetek TUKAJ

Kar naprej sem se spraševala zakaj sem to poletje (2021) takorekoč proti svoji volji bila prisiljena na to pot po nekdanji Jugi. Ne za sedaj, ne za bodoče in praktično za nikoli več nisem imela v načrtu takšno pot.
Šele sedaj, ko mi je izplaval na površje ta naslov, mi je na enkrat postalo jasno za kaj pravzaprav gre.
To pa je tudi priložnost, da na svojem konkretnem primeru razložim razliko med „srčno željo“ in „PRAVO srčno željo“.
Zamislimo si prepad. Vsebine na ena strani so zrcalna slika vsebin sa druge strani. Na obeh straneh so enake svatbe, z obeh straneh vidiš enako pokrajino … vse je popolnoma enako.
Ti si na eni strani. Imaš probleme — pač normalno -- misliš ti.
In se ti dogajajo te in druge nevšečnosti. Prepričan si, da je vse to normalno, samoumevno in niti zamisliti ne moreš, da bi lahko bilo bistveno drugače ali da je sploh možno, da je drugače.
Jaz ti rečem, da je to tvoje pekel a na drugi strani paradiž.
Vendar, na drugi strani ti se zdi da je vse enako kot na tej.
Vprašaš me, naj ti razložim zakaj bi moral na ono stran.
Jaz ti povem. Vendar po mojih napotkih, bi se moral najprej spustiti dol v prepad a na drugi strain splezati ven.
Na to ti pridejo predstavniki popularne miselnosti in ti ponudijo isto, kot sem ti jaz, samo kar je njihovo instant in dosegljivo s čarobno palčko.
Seveda, boš izbral lažjo pot.
Res, da je sedaj že tudi most na drugo stran, vendar tudi za to se je potrebno potruditi: delati neke lekcije. Zakaj bi se sploh trudil z mostom, ko je z obe strani enako?!
Ni enako! Eno je pekel, in propast, drugo pa je paradiž in zveličanje.
Lahko je to reči – praviš ti.
Naj ti dokažem – terjaš od mene.
Sedaj je to ideala, verjetno tudi edina priložnost, da vam pokažem v praksi, na mojem primeru, ob mojem potovanju, kaj je razlika med pravim (božjim) in lažnim.
SLEDITE MI:
Načrt za potovanje po Prekmurju in Dolomitih sem pripravila že po zimi.
Izkazalo se je – kot sem to opisovala , da sta v mojem avtodomarstvu obe poti imeli specifični vlogi in namena.
Po tem pa je obtičalo.
Obtičalo je pa samo zato, ker sem jaz gledala v krivo smer. Seveda, to takrat nisem vedela.
Potem sem pa mislila, da sem vodena proti moji volji in v napačno smer. V resnici je bilo obratno! Vodena sem bila k uresničitvi moje volje in mojih želja, čeprav to nisem takoj zaznala.
Vsega tega se zavedam šele sedaj, ko gledam za nazaj in razmišljam.
Moja želja po Dolomitih je bila, da se odpravim v neke „atraktivne“ in nove kraje.
Ex-Juga ni sodila v to. Jugo sem poznavala. Zakaj bi zapravljala življenje s ponavljanjem, ko pa je veliko tega, kar še nisem videla. Čakala sem vodenje pa ni prišlo – ne v to smer za katero sem mislila, da bo uresničilo moje želje. Nobene misli, nobene ideje! V glavi popolna praznina in zmedenost.
Želela sem sproščeno in spontano potovati!
Pa sem šele na tej poti skozi Jugu lahko ugotovila da sem zmazek. Zato niti ne vem kaj hočem. Torej, moje želje so nazanesljive.
Morala sem ugotoviti tudi to, kako ne znam spontano potovati in da me čakajo lekcije, da bi dosegla spontanost.
Želela sem uživati –
pa sem morala ugotoviti kako niti slučajno ne znam uživati.
Hotela sem se naužiti sveta —
morala sem pa ugotoviti, da niti to obalo, ki jo poznam že od prej, ne obvladam ker ni več takšna kot sem je jaz imela v svojih spominih in fantazijah na podlagi prastarih izkušenj.
Mogla sem ugotoviti, da sem čisto v šoku ko sem potovala samo do Firenc ker sem doživela kako je to ogromna država in kako je ogromen promet jaz pa sem navajena na Slovenske razmere.
Želela sem obilaziti znamenite gradove ter muzeje in galerije …
Ko sem bolje pogledala, tudi najbolj preprosta vas v Italiji ima več prebivalcev kot Ljubljana.
Ni vse laž, kar vam ponuja popularna miselnost. In ni vse brez veze, kar vi želite doseči.
Lažne so vaše predstave o vsemu temu in lažna je pot, po kateri mislite, da boste prišli do ciljev in rešitvi problemov.
Tudi metode, ki vam ponujajo niso v popolnosti lažne. Samo niso primerne za večino vas!
Vzemimo za primer računalnik. Vam, ki ste že v maminem trbuhu imeli računalnik, je vse samoumevno. In če nekaj ne znate, znate vprašati. In boste razumeli, ko vam strokovnjak, z nekaj strokovnih okrajšav in v nekaj sekundah razloži kaj in kako ravnati naprej.
Meni pa je vse „špansa vas“, ko pa niti to ne vem kako je treba vklopti računalnika. Za mene (zaradi mojega stanja) je razlaga strokovnjaka bedasto nakladanje a njegove obljube pa iz trte zvite neumosti in laži.
Lahko da imam super sposobne možgane, ki vse hitro dojemajo, če pa mi ne povedo kako vklopiti računalnik in mi na tabelo ne napišejo pomen okrajšav, bom ostala bedasta in odrinjena.
Naslednji problem je razlika med znanjem in zavedanjem.
Gledam televizijo. Videla sem kako izgleda promet na nabito polnih cestah. Videla sem tudi velike gradove. Je pa popolnoma nekaj drugo, ko se jaz, novopečeni avtodomar, z avtodomom najdem v sred te gneče in se moram znajti.
Jaz sem imela predstave na podlagi televizije.
Šele sedaj, z svojim primerom imam možnost, da vam dočaram vsaj okvirno predstavo o tem, za kar menim, da je rešitev tudi za vas in zakaj je narobe vse ostalo.
In ko sem mislila da sem videla in se zavedala …, ko bi morala zaviti v mesto Split, sem dojela, da mi še marsikaj manjka, da bi se znajdla a nimam niti kurjaže iti v njega z avtodomom. Ja, s Fičotom sem se peljala skozi njega pred 40-50 leti!!!
Tukaj pa smo pri abstraktnih pojmih in procesih. Jaz vem na čem ste vi, saj sem maloprej še jaz bila v tem. In sem tvegala namatrala sem se, da bi prišla v čisto novi svet. Zato vem razliko! Sedaj vam jo lahko tudi prikažem. Vem pa tudi pot in sem pripravljena pokazati, da ga vi z lahkoto naredite. Morate samo slediti napotkom. Saj je sedaj že „most“, ki ga pa ne bo teško prečkati.
Torej, to so bile moje ŽELJE.
Celo nekaj izkušenj sem nabavila pri potovanju v Prekmurje in v Dolomite.
Ali verjamete, da bi uspešno zadovoljila vse svoje srčne želje, če bi mi nekdo dal kompletno izdelan potni načrt, s cestami vred, z navigacijo, z koordinatami za prenočišča, z načrti mest, s odpiralnim časi muzejev in glarij … po tem, ko je vsa moja izkušnja 2 dni v Prekmurju in 4-5 dni v Dolomitih, a edino večje mesto v katerem sem bila z AD-om pa Maribor (do parkirališča na železniški postaji in ljubljanska obvoznica? Ali je dovolj za moje želje to, da sem, po principu slepe kure, uspela motati volan in priti živa domov?
In jaz bi se, na podlagi tega že napotila v širni svet…
Ker sem „bentila“ ker mi bog nič ne pokaže, nisem takoj opazila iz globine na površino prihajajoče hrepenenje, ki ga najlepši prikazuje ta scena iz Titanika: potovati—dejansko leteti, stopljena z naravo in nič drugega.

Čutila sem, se pa tega nisem v popolnosti zavedala.
Ker sem jaz gledala v drugo smer.
Za srčne želje sem imela tiste atraktivne in sem iskala na podlagi glave.
A prava želja za TISTI TRENUTEK je bilo to, kar se je nežno in neopazno dvigala v meni..
Pa je ta želja imela tudi bolj konkretno obliko. To pa je bilo POTOVATI ob morski obali. Ta želja me je v resnici spremljala že nekaj let.
No ja, na tihooceansko obmorsko pot v ZDA ne bom nikoli mogla iti, imam pa v bližini miniaturni vendar vreden substitut - Jadran.
Tako so se vsiljevale misli o potovanju po nekdanji Jugi.
Še vedno sem se pa upirala! Še vedno mi ni bilo jasno. Sem pa zastonj poskušala misliti na druge možnosti. Nič koristnega mi ni prišlo na misel a to potovanje je, z vse večjo močjo postajala realnost.
Torej, obtičalo je pa ne zato, da me bog ne bi hotel voditi ali pa ker bi mi ovirali uresničtitev mojih srčnih želja.
Moja prava in sedaj v takšnem stanju najbolj aktuelna srčna želja in celo hrepenenje je bilo pravzaprav potovanje ob vodi.
In ravno takšno potovanje sem potrebovala- in zaradi duše in pa tudi zato, da bi postala sposobna uresničiti tudi takšne atraktivne želje, ki sem jih imela.
Ker se je šele na tej poti pokazalo kako je v meni nešteto problemov zaradi česa moje srčne želje, NA SRČEN NAČIN, nikakor ne bi se mogle uresničiti če bi mi takrat uspelo izsiliti neko „atraktivno“ potovnje.
Na tej poti po Jugi sem imela tudi varnost. Saj je to bil domač teren, kjer se znam pomenti in kjer z lahkoto priletim domov če se kaj hudo zatakne. Čeprav je po kilometrih enaka oddaljenost do konca italijanskega škornja, tamo bi se veliko težje znašla in rešila, če bi se mi tam nekaj zgodilo.
Na podlagi mojih dogodovščin poskusite razumeti, poskusite uživiti se in naučiti svoje lekcije. Če nekaj ne gre gladko, ne iščite čudotvorca, ki bo umaknil blokade niti mantre, da si dopovedujete da ste sposobni. Raj se zamislite in poiščite, da mogoče z vašo „srčno željo“ nekaj le ni v redu. Mogoče je samo implantirana v vas, pa niti ne pride v poštev za uresničitev. Mogoče je treba korigirati. Mogoče pa je potrebno narediti neko „predpripravo” da bi se ona lahko uresničila. A mogoče je pa samo nekje neka “vejica” na napačnem mestu in zato ne steče kot bi moralo.
Če tako pristopite in se zavedate, pot se bo zagotovo pokazala in to vedno PRAVOČASNO in ne glede na to kakšni so problemi in na katerem področju svoje egsistence želite “potovati”.
Bilo je že pozno popoldan, ko sem prišla do Biogradske gore. Hotela sem do jezera. Sem pa že pravočasno začela ogledovati okolje, kjer bi bilo možno prenočiti. Tukaj sem že iskala kamp. Namreč, v gorah je že bilo sveže, po noči pa izrazito mrzlo.
Največji problem je v tem, da moj dan ponavadi začne že okoli 3-4 ure zjutraj. Mizo potrebujem tudi če hočem pisati. Ker gretja nisem imela, sedenja za mizo v tem mrazu ni prišlo v poštev.
Imam klimo, ki naj bi tudi grela, vendar dela samo na eletkriko. Tudi bojlerček greje samo na 220V. In tudi wifi bi mi prav prišel.
Dokler nisem prišla v gore, sem se tuširala z mrzlo vodo—kot v starih časih v študentskem domu, ker je tople vode v kopalnici bilo samo za vikend.
V hribih je pa bilo preveč mrzlo za prhanje z mrzlo vodo.
Tudi vreme je bilo slabo. Po noči so bile nevihte, ki so trajale skoraj do podneva.
Kampa pa ni bilo! Sezona je že končala.
Marsikdaj se mi je zdelo, da je nadpisov »AVOKAMP« bil samo za okras.
Enega sem le videla, ki je MOGOČE delal vendar tega sem videla na začetku dneva in je bil najmanj 50 km oddaljen od moje destinacije—Biogradskih jezer.
Tako sem šla naprej proti svojem cilju.
Ko sem krenila po hribu navzgor (do jezer), že na začetku me je počakala naplatna rampa. Ja, NACIONALNI PARK.
Pisalo je, da je zgoraj avtokamp in tudi wifi.
Sem pa še posebej vprašala gospo ki je prodajala vstopnice za nacionalni park in je pritrdila.
Sem se razveselila. Mislila sem, da se bom udobno namestila, drugi dan pa se bom na miru sprehajala ob jezeru in uživala.
In pridem na konec ceste ...
Zaradi moje »optične pomanjkljivosti« je možno, da je bila tabla z informacijami in oznakami o avtokampu, pa je jaz nisem opazila.
Videla sem samo gozd z neravno podlago in številne avte razmetane med drevesi.
Moji problemi z vidom pa so spet močno prišli do izraza.
Našla sem en dovolj širok prostor za parkiranje vendar nisem znala kako priti not.

Zaradi avtov nasproti, ne bi mogla narediti takšen krog, da bi v njega uspela priti.
Desno je bila stena od stavbe. Za njo so bili parkirani avti. Po tem pa tudi okoli med drevesjem, kar se pa na moji skici ne vidi. AD sem narisala rdeče. In rdeče sem narisala, kako sem jaz mislila priti not v parkirani prostor.
Za mano pa se je že postavil en avto, ki je tudi na tam območju hotel parkirati. Hotela sem prositi mladeniča v avtu, da mi pomaga opazovati, da ne bi zadela parkirane avte, ko bi se postavljala v parkirni prostor. Ljubeznivo in z malo nagajivim nasmehom me je vprašal če mu dovolim da mi on parkira.
Na to je on sedel za volan in v minuti je moj AD že bil parkiran. Šel je po zeleni črti najprej naravnost, po tem vzvratno not v prostor.
Jaz pa to možnost nisem zaznala, čeprav mi je vse bilo pred nosem. Če bi mi povedal, bi mi takoj bilo jasno vse in bi se tudi jaz znala not sparkirati vendar NISEM VIDELA TE MOŽNOSTI.
In to je moj osnovni problem.
Šele na drugem mestu je ali bi res bila sposobna not priti. Bi! Zagotovo pa ne tako enostavno kot je ta mladenič. Tudi za takšno parkiranje bi potrebovala boljše vidno zaznavanje vendar tudi vadbo in vsaj malo več sposobnosti :)
Po tem, ko sem bila tako super parkirana, sem šla iskati gostilno zaradi wifija. Bila je samo ena gostilna.
Da bi se kulturno obnašala, nisem navalila terjati geslo za wifi temveč sem celo naročila neko sladico. Ob tem vprašam za geslo za wifi. Konobar pa me čudno gleda in se smeji in mu ni jasno kaj hočem.
Poskušam mu ponovno razložiti—saj se pogovarjava v srbohravščini! A spodaj je pisalo na tabli, da je. Na to mi zaničevalno odgovori da tudi na avtobusih piše »Lasta« (v prevodu: lastovka. »Lasta« je veliko avtobusno podjetje od vekomaj, Očitno še vedno deluje) – pa kljub temu ne letijo.
To je bil tako idiotska »obrazložitev« ki me je blokirala. Morala bi takoj ustati in iti stran. Jaz pa sem kulturno ostala in pojedla to grzno slabo a zelo drago sladico.
Na to grem v neki urad od čuvajev in nadzornikov parka. Vprašam za Wifi. Tudi oni me čudno gledajo. Pa jaz njih čudno gledam.
Na koncu se sporazumemo. Razložijo mi, da nadpis wifi v Črni Gori nič ne pomeni. Pišejo ga vsepovsod kar tako. Pač moderno je, da je to napisano. Wifija pa NIKJER ni. Tudi drugod po Črni Gori ga večinoma ni, čeprav vsepovsod piše.
Še nič slabega sluteč sem se le odločila obhoditi jezero. Ker je bilo že precej pozno, sem mislila to preložiti na naslednji dan ampak nekaj me je gnalo da le pogledam sedaj.
In vsa sreča, da sem to naredila!
Namreč, ko sem se pa pozneje spravila na spanje—oz. v pižamo in v posteljo, mi trkajo. Pokukam ven: dve ženski v uniformi mi lepo povedo da je to KEMPING nacionalnega parka in da moram plačati. V kampu na obali sem plačala 14 €/noč in sem imela čisto vse. Tukaj pa bi morala nekih 30-40 €, pa takšne in drugačne takse. Zagotavljali so mi da seveda, imajo vse potrebno za kamp. Kazale so mi nekam daleč v gozd a jaz nisem videla nobene infrastruture, potrebne za kamp.
Bilo je že pozno. V gozdu takšna tema, da so se že prižgale luči. Če bi hotela elektriko, bi se morala preparkirati -niti ne vem kam. Manevrirati med drevesi, v temi in na popolnoma neravnem, gozdnem kamnitem terenu, po tem v temi iskati kam naj priključim elektriko?
Ne pride v poštev!
Da ostanem tam, kjer sem bila, pa da toliko palačam za nič....TO PA NA LAŠČ NE.
Nisem čitila emocijo jeze. Lahko bi se zaklela, da sem popolnma mirna in da je moja reakcija bila popolnoma opravičena...
Pa to ni bilo res.
ČUTILA NISEM nobenih negativnih emocij, čeprav je moje obnašanje in ostro postavljanje izražalo jezno kljubovanje in maščevalnost. Da »nisem čutila« je samo bil manjak zavedanja tega, kar je bilo izraženo v mojem obnašanju in mojih besedah.
Edino kaj sem čutila je bila OPRAVIČENOST takšnega mojega obnašanja, brez pripravljenosti takšno svoje obnašanje sprejeti za hudobijo.
Je pa le hudobija, tudi če bi se ta drugi resnično neprimerno obnašal. Večinoma pa ne gre za neprimerno obnašanje nekoga drugoga do nas. Samo naš ego čuti, da nam nekdo nekaj hoče prikrajšati, za kar sami mislimo, da imamo pravice, čeprav niti nimamo.
Namreč: vsaki v svoji hiši določa pravila kot to njemu paše. Moje je samo ali sprejemam ali ne. Če ne sprejemam, moram iti.
Zato moje obnašanje ni bila samo kljubovanje temveč komandovalnost, vsiljevanje in maščevalnost, ker se mi nekdo ni hotel podrediti da moje obveljavi.
Pa vse to nisem čutila. In navzven ni bilo ničesar hudega. Vendar, če hočem rezultata od Transformne osebnostne terapije (TOT) , po tem ne smem lagati sebi. Seveda, se ne zavedam. Ozaveščanje je pot zavedanja tega, česar se ne zavedamo. In, pozabljamo na preprosto zadevo: vsi drugi vidijo pri nas, samo mi ne (ker nočemo).
In, kot vedno, hudobci so neumni. Tako se ne maščujemo temu drugemu temveč škode delamo sami sebi.
Če široko gledam, lahko vidim evolucijo (pot) mojega celotnega stanja: na Mljetu
nisem ravnala božje mirno temveč sem ravnala kot ovca. Med tem se pa je v meni nekaj vse bolj sesuvalo. Jezno se postaviti zase pomeni, da se pobiram in da sem prenehala biti ovca in se na neki način že borim zase.
Vendar to je samo dvodimenzionalnost – plus-minus. Zame je boljše, če se postavim vendar niti slučajno to ni ta pravo. In če bom preveč rogovilila s svojimi »pravicami«, me bodo po nosu.
Božje je NEKAJ TRETJEGA. To je ne eno-ne drugo, vendar in eno in drugo. To TRETJE je multidimenzionalno in frekvenco višje. Možno ga je doseči samo s pomočjo »barantanja z bogom«.
Ta problem tudi lahko vidimo na tem mojem primeru. Namreč, na vprašanje kaj je hudobija: biti ovca ali postaviti se zase, je odgovor da ne eno ne drugo.
Lekcija, ki jo je potrebno narediti je da predelam komandovalca, ki se domišlja, da bo reda delal v »tuji hiši«.
Kakšno bo po tem to božje obnašanje v tej situaciji?
Takšno vprašanje je neumno. Zato, ker naša butasta glava nikoli ne ve kaj bo rezultat narejene lekcije. In ne ve, ker ni stvar da ga nekdo zaigra temveč da gre v transformacijo kjer se njegovo celotno bitje preobraža. In po narejeni lekciji NIKOLI NE BO PRIŠEL V TAKŠNO SITUACIJO kot je bila ta sedaj. Temveč bo vse gladko potekalo. Kako? Ne vem! Vem pa, da pa bo v redu.
Kaj pa sem naredila?
Hitro sem se zavedala svoje hudobije vendar proces transformacije še ni stekel. Zatlačevanje te jeznorite osebnosti bi samo škodovalo. Sicer pa je to moja osebnost in jo moram sprejeti. Zato sem morala speljati to, kar je ta moja oseba hotel od mene. Jaz sem samo opazovala sebe, zaznavala in barantala.
Vedno je prisotno vprašanje kaj dobim, če naredim lekcijo in ali kaj in kaj zgubim, če ne naredim.
To kaj dobimo, sem zgoraj opisala. Ni vam treba verjeti.
Poglejmo pa kaj zgubimo, kje smo na škodi če ne predalmo.
Zaradi jeznoritosti, sem mogla odpeljati čeprav sploh ne vozim več v temi (niti Fieste), ker ne vidim. Sedaj pa sem se po serpentinah morala spuščati do glavne ceste. Na tej poti sploh ni bilo mesta za ustaviti se. Pa tudi sicer, to je bil Nacionalni park.
Glavna cesta je pa tudi bila slaba lokalna cesta.
V temi je bilo težko najti kakšno mesto za ustaviti se.
V Črni gori je prepovedano divje kampiranje.
Če me zalotiijo (a mene bi zagotovo), se ne morem izgovarjati , da kampa ni bilo ...
»Slišim vas« kako se smejite, da saj to ni problem in za vas ni problem lagati in znajti se.
Ja, verjamem. Po tem, ko pa vas nekej hudega doleti, pa ste presenečeni, zakaj vas je doletelo, pa »iz čista mira«, ko ste nedolžen, ko ste angelček ...
Pa tudi na podlagi učinka metulja: vseka manipulacija samo dodatno zavozlava naše življenje in v nas ustvarja nove vozle in kratke stike tako, da na koncu spodrežemo sami sebe.
Pa še nekaj: jaz hočem doseči nekaj, za kar so številni poznavalci trdili, da je zame nemogoče. In se hočem rešiti prirojenih napak, kar pa tudi šteje za nemogoče. Zato imam težkih lekcij. Če bi sedela doma, teh lekcij ne bi imela.
Velja tudi za vas. Če hočete doseči nekaj več in višje od tega na čem ste, po tem bo tudi šolanje bolj strogo.
PRIPOMBA: To so bile moje lekcije, ne pa vaše. Vi boste dobili za vas primerne. Zato ne razmišljati o tem, da če hočete ozdravete, se morate odpovedatii divjega parkiranja, pa svetniško živeti.
Vse je popolnoma individualno. Zato ni tako enostavno najti kaj je vaša lekcija oz. kaj je v določenem momentu vaša hudobija, ki jo morate predelati.
Sicer, ko si v tej šoli ozaveščanja, si kot v internatu ali na vadbenem poligonu: daš zlikovce ven, dovoliš si, da narediš nekaj kaj je neprimerno, - ti se pa nič slabega ne zgodi če se jih zaveš in jih že spotoma obdeluješ.
Zato sem kmalu naletela na parkirišče ene gostilne/prenočišča pred katerim je bilo parkirano še veliko drugi avtov in tovornjakov.
Tam sem se tudi jaz sparkirala in prespala brez problemov.
"Božje vodstvo" je bilo, ki me je prejšnji dan le potegnilo v obilazaek Biogradskega jezera – tega čudovite ustvarite narave. Če bi ravnala po načrtu in programu moje glave, bi ostala prikrajšana te lepote in doživetja, ki mi ga je ponudil ta sprehod-


Bala sem se kako bom ga uspela peš obhoditi jezero. Tukaj so se pokazale koristi od uničenega skiroja. Saj sem lahko ugotovila da sem v veliko boljši formi, kot sem bila prejšnje leto in da spet lahko hodim veliko več kot prej. Imam celo dovolj sapa pa me tudi križ ni več bolel tako hudo že po nekaj metrih hoje, kot me je prej boleo (moram povdariti da ne uporabljamm nobenih medikamentov že 40 let—pa tudi takrat je bilo zaradi carskega reza. Že 30 let pa nimam doma niti Aspirina).
Nalednja postaja je bila Tara in RAFTING
Comments