PO LEPI NAŠI - NEKDANJI
13.
Na začetek TUKAJ

Ali pašini izviri in Vodopad Grlja so resnično čudoviti.
Moram pe še nekaj omeniti.
Kot sem o tem že pisala rodom, sem iz Vojvodine. Tam pa je resnično vse popolnoma ravno. Največji hrib je krtina.
Pri Batini (ob Donavi na Hrvaški strani) je hribček, vendar tudi to je samo malo večja krtina.
Nižje, pri Novom Sadu je Fruška gora z nadmorsko višino od 539 m. Njo sem prvič videla sedaj na tej poti po lepi naši.
Še nižje, pri Beogradu je Avala z 511 metri. Njega sem prvič in zadnjih videla v petem razredu, ko smo bili na izletu v Beogradu.
Pravo gorovje sem prvič videla v osmem razredu, na šolskem izletu v Kranjsko Goro, po tem pa nikoli več, vse dokler se nismo preselili v Slovenijo leta 1971..
In sem se zaljubila v hribe.
Na morju sem bila prvič, ko sem končala prvi razred osnovne šole. To je bilo leta 1959.
Moj oče je svoj vojaški rok služil na Sušaku (pri Rijeki). Ker je moja babica imela težko astmo, so se tudi mama in babica preselili v Rijeko za – mislim 2-3 leti- nekjer med 1949-1951. Tamo se je babica sprijateljila z eno domačinko. Meni so pa obljubili, če bom pridna, bom šla z babico v Rijeko na obisk tej gospe.
Morje sem ponovno videla, ko smo v Gimnaziji šli na eno ekskurzijo.
V Vojvodini še danes ne potujejo ravno veliko. Saj je na sred kontinenta in vse je daleč od nje. Prej pa potovanje sploh ni bilo v navadi.
Po tem smo (mama, oče, jaz, pa še babica in muca) prepotovali obalo s Fičkotom ko so nas znanci iz Madžarske poklicali, da se jim pridružimo saj oni so bili izkušeni popotniki in tudi našo obalo so dobro poznali. To pa je bilo nekjer 1971 leta.
Torej, jaz nisem imela v programu ugrajeno naklonjenost do morja.
Tudi sicer ne maram poležavati na plaži in pražiti se cele dneve na Soncu.
Morje me pa le vleče!
Moje afinitete so v resnici zbrčkane. Verjetno tudi to sodi v »stanje bele svetlobe«, ko človek nima pojma, kaj bi rad; oziroma, kaj mu v določenem mometnu odgovarja. Če je v hribih, pa mu je žal, da ni šel na morja. Če pa je na morju, pa mu je prevroče in bi rad bil v hribih.
O vsemu temu nisem premišljevala, ko sem od Ulcinja zavila navzgor v kontinent.
Zato me je presenetilo moje notranje stanje neke blaženosti in sreče, ki sem ga začutila, ko sem stopila med zelene hribe. Kot da sem takrat prišla v svoj pravi element.
In voda!!! Gibajoča se voda. Na sploh takšni čudoviti potočki, ki sem jih lahko doživljala na Ali pašinih izvirih.

Vodopad Grlja pa me je potegnil v novo lekcijo.
Pot do njega je bila KRIMINALNA: ozka in zelo slaba. Pa še ni bilo jasno kam prazaprav vodi in kaj bo na koncu.
Sa slabe ceste sem prišla do še slabšega dela, po kateri naj bi se spustila nekam dol.
Nisem bila prepričana ali je to res prava pot do vodopada. Na sploh pa ni bilo zagotovila ali bom uspela priti nazaj. Tako sem se najprej ustavila na enem večjem prostoru, na katerem je stajalo nekaj avtov. Ta prostor je bil pravzaprav veliko dvorišče, ne pa pravi parkirni prostor. Morala sem se pa nekje ustaviti, da bi preučila od prej naložene navigacijske karte in se orijentierala. Na podlagi njih se mi je zdelo da je pot prava je pa še precej do vodopada in bi bilo predaleč za hoditi.
Nisem se pa znala izvleči iz dvorišča.
Izhod s tega prostora je bil širok, vendar ga jaz nikakor nisem mogla pravilno zadeti, pa da bi lahko takoj zavila na levo po tej zelo ozki stezi.
Sploh nisem imela orientacijo kako in v katero smer zavijati in kako pristopiti izhodu, da bi pravilno prišla na stezo. Grozno sem se počutila. Še vedno sem pa imela dober izgovor za svojo nerodnost, ker je steza, na katero sem morala priti, res bila preozka.
Ja, če bi ostala doma, bi lahko živela v iluziji kako vse vem in obvladam. Lahko bi potlačila moje globoke srčne želje in potrebe in bi se izgovarjala da mene to le ne zanima, pa zato se ne spustim v avanturo.
Ker sem sprejela izziv v želji da si le omogočim novo vsebino in kvaliteto življenja, sem morala priti v takšne situacije, kjer so se pokazale moje pomanjkljivosti. Ja, to je udarac za ego vendar ravno zaradi tega imam možnosti narediti lekcije in s tem dobiti nove kvalitete in stopiti naprej.
Šele naknadno je postalo jasno zakaj se takrat nisem smela zavedati svoje nesposobnosti in zakaj sem morala imela zatlačena čustva (paniko in občutek ujetosti).
V oni situaciji, ki je v resnici bila nevarna, moj nesposobnež ni smel priti do konca na površino. Če bi prišel, bi me zajel neobvladljiv napad panike, v katerem bi znala samo tuliti.
In? Kdo in kako bi me rešil?
Ker moramo navzven nemoteno funkcionirati, zato v zavest pridejo samo minimalni delčki naših nepridipravov. Če ravnamo po principih Transformne osebnostne terapije (TOT), jih opazimo (ne pa potlačimo niti ignoriramo). Z zavedanjem teh, pa smo omogočili njihovo TRANSFORMACIJO.
Rezultate takoj opazimo. Opazili bomo npr. da neko malenkost, ki jo včeraj še nismo obvladali, danes spontano in super obvladamo.
Ko se stanje stabilizira, bo prišel na vrsto naslednji košček za predelati.
To se je zgodilo tudi meni. Nekaj sem le zaznala, ostalo je pa ostalo potlačeno. S tem je volan ostal v rokah hladnokrvnega razumneža, ki je, čeprav ne ravno idealno, vendar le obvladal situacijo.
Šele naknadno, ko ni več bilo nevarnosti, je vse to lahko prišlo na površino in šele takrat sem se do konca zavedala teh svojih problemov in občutila strahove. Transformacija pa postopoma teče naprej, saj gre za kompleksne probleme.
Torej, odpeljem se naprej v globino.
Po kratki vožnji navzdol, pred sabo, še nižje, zagledam velki prostor za parkiranje, na njem pa tudi nekaj avtodomov vendar stojijo razmetano. Šele dol mi je postalo jasno, da zato stojijo razmetano, ker je teren hudo zgrbančan z izboklinami in vdolbinami tako da je bilo težko najti neki, relativno ravni del.
Lepo bi bilo, če bi lahko šla v pohod. Narava je bila čudovita, na informacijski tabli pa so bile označene sprehajalne poti.
Vodopad je bil samo par metri od prakirišča, vendar pristop njem je bil težek. Voda se je zlivala v ogromno luknjo, obkroženo in tudi prekrito z velikimi skalami.

Ko sem hotela odpeljati, nisem vedela na katero stran naj zavijem in kako naj manevriram, da se le izvlečem. Nasedla sem celo na en takšen »hribček« in podrajsala po spodnjem delu avta. Pozneje, ko sem prišla na asfalt, sem počepnila da pogledam za kaj gre, na sploh ker sem videla da spodaj nekaj kapa iz avta na cesto. V tem so se ustavili še neki domačini, saj cesta je bila tako ozka, da se zraven mene ni mogel prevleči noben avto tudi če bi se postavila bolj na stran. Povedala sem kaj gledam pa so mi pomagali. Eden se je celo zavlekel pod avto, da bolj vidi kaj kapa. Ugotovil je, da je samo voda (verjetno iz luže, v katero sem zašla) Šele pozneje sem videla, da sem poškodovala stopnico za »stanovanje« in se jo ni dalo več izvleči.
Grozan teren parkirnega prostora mi je spet bilo dobro opravičilo za nerodnost.
Začela sem sumiti, da samo iščem izgovore za svojo hudo nerodnost.
Očitno je tudi bogu spet prekipelo zaradi mojega izmikanja zavedanju. Zato sem pozneje dobila takšno situacijo, kjer več res nisem mogla najti nobenega izgovora.
Ko sem potrebovala malo počitka, sem naletala na ogromni, šljunčen vendar popolnoma ravan prostor. Na njem ni bilo nobenga. Niti je bilo kakršne-koli druge ovire.
Jaz se pa nisem znala orientirati. Nisem znala kako da se postavim. In nisem znala na katero stran naj se obrnem da bi po tem prišla nazaj na cesto.
Tukaj pa več ni bilo izgovora ... !
Ne gre za sámo vožnjo.
Na podlagi problemov, ki so se začeli odpirati pri nesreči, sem ponovno ugotavljala, da z mojo orientacijo in percepcijo nekaj le ni v redu.
Neverjetno in prismojeno zveni. In ne znam definirati.
Sicer deformitete v nas tudi imenujem za »hudobce«. S tem imenom označujem vse, kar je narobe pri nas samih.
Deformitet lahko v red spravi samo »bog«, oziroma narava. Na telesni ravni je to naša fiziologija.
Predelati pa je treba našo konkretno hudobijo ali »hudobijo«, zaradi katere smo prišli v stanje, da smo postali deformirani. Če se ne zavedamo, s čem smo zašuštrali sebe in svoje stanje, nam zastonj nekdo popravi stanje, bomo ga takoj spet uničili.
Predelati je treba tudi našo potrebo po pametovanju. Lotimo se popravljanju problemov zaradi iluzije, da mi že vemo boljše kot bog/narava. S tem pa samo oviramo naravi da naredi svoje delo kot je treba.
Šele ko te naše hudobce predelamo tako, kot je treba, smo omogočili naravi, da nas restituira.
Kot sem to že večkrat omenila, nimam dokazila, ali bom uspela z metodo TOT popraviti tudi takšne svoje prirojene napake, kot je moja dislekcija in ta problem pri zaznavanju. Imam pa tehtne razloge verjeti, da ta metoda tudi pri takšnih problemih uspešno deluje.
Sicer izven tega mesteca a na poti proti vodopadu se tudi na veliko gradi. Z ene strani gradijo ogromne privatne hiše, očitno namenjene tudi za turiste. Gradijo se glampingi, majhni hoteli, restorani ... – cela turistina naselja. Vidi se da računajo dobro izkoristiti ti atrkaciji. Zagotovo ne samo slap in izvire, temveč tudi cele Prokletije, saj so že sedaj označene številne planinarske in sprehajlane poti.
Pot me je naprej vodila zraven Plavskega jezera.

Zraven te hiše je bilaj gostilna. Tukaj sem se najbolj približala jezeru.


Od te gostilne je vodila brv skozi močvirsko rastlinje tega jezera. Bila sem zelo vesela ko sem to zagledala, sem pa se kmalu morala vrniti. Namreč, brv je bila strohnela vodila pa je desetke metri stran od obale, do »žive« vode odprtega jezera. Če bom propadla, nihče ne bo zaznal da sem izginila, nihče ne bi slišal mojega kričanja. Ob tem pa sem še neplavalec.
Verjetno, da voda ni globoko. Pa vse eno se mi ni dalo tvegati, da se namočim v blatni vodi.
Tudi tukaj sem drvela. Takrat tega nisem opazila. Sedaj pa sem se zavedala in mi je žal, da nisem zavila v mesto, ki je bilo na drugi strani tega, sicer akumulacijskega jezera. Šla sem naprej proti Biogradskem jezeru, najprej pa še do manastira Morača.
Comments