Od Antholzerjevega jezera do doma
Na Začetek
Naslednje je bilo Jezero Brales (Pragser Wildsee)
Na navigaciji je kazalo, da imam še 2 minuta do cilja, ko smo se vsi na cesti ustavili. Namreč, do jezera je bila dolga kolona. Kot se je vzpostavilo: čakalo se je, da en pride iz parkirišča, da bi tisti, ki je na vrsti iz kolone, šel notri in parkiral.
Torej, obtičala sem v koloni za več kot uro, na cesti, ki se rahlo dviguje.
Imela sem prilike vaditi zagon in titrirati koliko gasa moram dati, da stojim s pomočjo sklopke, pa da krenem, brez da zadušim motor, brez da poskočim naprej in brez da se začnem kotaliti nazaj. V začetku me je bilo strah, saj če bi se samo malo zakotalila nazaj, bi zadela avto za mano. Če pa bi nepravilno startala, bi se že zaletela v avto pred mano.
Iz te strnjene kolone, na ozki cesti nisem mogla ubežati nikamor. Obračanje ni prišlo v poštev, čeprav sem že slutila, da bo rezultat ta, da se bom na koncu kolone samo obrnila in šla nazaj.
Bilo je več parkirališč, vendar vsa prepolna. Človek bi pričakoval, da imajo kakšne senzorje, ki kažejo zasedenost, pa jih ni bilo. Morala bi speljati noter na parkirišče in po tem iskati mesto. Pa tudi sicer, avti so bili tako na milimeter parkirani drug do drugega, da jaz, neizkušena z avtodomom, niti slučajno nisem smela niti misliti na to, da bi si poskušala najti prostor.
Bilo pa je vsaj možnosti da se obrnem.
In tako, brez da vidim jezero, sem se obrnila nazaj.
Vreme se je že začelo slabšati, pa še ta gneča ... In me je sesulo. Mislila sem, da le nimam kaj, kot se odpraviti domov.
Bilo je samo vprašanje ali naj poskušam skozi Avstrijo ali pa se obrnem nazaj in preko Italije pridem nazaj domov.
Spet me je bilo strah kako bo na meji in ali bodo sprejeli, da sem v tranzitu. Pa tudi to je bilo vprašanje ali bom lahko v eni sapi vozila do doma ali se bom morala ustaviti za počitek, celo prenočitev. Takrat mi ne bi verjeli, da sem bila samo v tranzitu.
Brez da bi se zavedala, sem vse globlje in globlje lezla v depresijo. Zdelo se mi je moje stanje normalnim.
Zdelo se je, da sem samo utrujena, pa da je slabo razpoloženje le objektivno (zaradi vremena in gneče) in da je samoumevno, da grem domov, ko pa nimam kaj drugega več v načrtu.
Ja, imela sem v načrtu še eno noč preživeti ob jezeru Misurina in opazovati Tri Cine, vendar mi se je zdelo samoumevno, da ga spustim za kdaj drugič, saj Tri Cine bi bilo treba obhoditi peš, kar pa tako in tako ne morem. Torej, popolnoma normalno je, da se odpravim domov. ...
Na to pa KLIK – kot bi se zbudila v neki drugi svet. Na enkrat sem se vrnila v eno normalno (dobro) stanje. Takrat sem se zavedala, da sem prej pogreznila v depresijo. Dejansko ravno to pogrezanje je bilo potrebno, da bi se »prebila na drugo stran«. Kot neki reset, po katerem je vse postalo popolnoma v redu. Vsi nakopičeni problemi so izzveneli in sem se počutila močna in sposobna in je bilo normalno in samoumevno, da lahko nadaljujem svojo pot po načrtu.
V tej točki še ni bilo jasno ali naj grem proti domu ali naj poiščem Tri Cine in jezero Misurina.
To več ni bilo stanje obupa in nemogočnost nadaljevanja poti.
Tukaj sem že bila v naslednjih dveh lekcijah. Prva je bila: znati se odločati, ko imaš odprte možnosti. Druga pa: znati tudi uresničiti svojo odločitev.
S temi misli sem vozila proti Avstrijski meji in razmišljala, kaj mi je za početi.
Moja človeška glava je bila prepočasna in mojemu » božjemu centralnemu računalniku« je "počil film" in je prevzel volan v svoje roke.
Preden bi se zavedala moje roke so na križišču že obrnile volan na desno. Z nekaj sekund zamude sem dojela, da se vozim proti Tobliachovem jezeru.
To ker sem zgoraj opisala ni neki hokuspokus ali ezoterični šrot. Dokazala je nevroznanost (a zlorablja ga nevromerketing). Dokazali so namreč, da se mi zavedamo komaj 20% od tega, kar naša čutila zaznavajo. Vendar zlorabljeni nevroznanosti ni v interesu da se zavedamo temveč, da nam (s pomočjo NLP-ja) dopove da ni res niti to, česa se zavedamo ali pa delno zavedamo.. Ravno na tem so zasnovane marketinške metode (pa ne samo za prodaj blaga temveč tudi za politične namene) da nihče ne opazi, da gre za oglas ali za programiranje ljudi v nekogaršnjem interesu.
Ta fenomen sicer poznamo na materialni ravni kot refleks: trgnemo roko stran predeno bi se zavedali, da je predmet, ki smo se ga dotaknili, bil vroč.
Isto to velja tudi v povezavi naših senzornih organov in mentala z refleksnim dejanjem.
Moje doživetje je bilo ravno to.
Z glavo bi še nadaljevala s cincanjem. Ko pa je to božje v nas (fiziologija na mentalni ravni!) dobilo proste poti, je prevzela vodenje. In tako sem jaz, brez, da bi se tega zavedala, zaznala, da smer kaže proti še enem, sicer nenačrtovanem jezeru in refleksno zavila v to smer. Po tem sem videla, da je to dejasnko pot, ki vodi tudi do Misurine, ki pa je zelo blizu,.
Tako sem dobila kompenzacijo za prejšnje jezero, do katerega nisem mogla priti.
To jezero je bilo čudovito. Nastajajoče slbo vreme je pregnalo ljudi, pa ni bilo hude gneče. Bilo je dovolj mesta za parkiranje in je bilo možnost, da s skirojem obkrožim to čudovito jezerce. Pa tudi dež je počakal. Bilo je super.
Po tem pa naprej proti Misurini.
Parkirišče na obali jezera Misurina je tik ob vodi.
Tam se je spet pokazal moj stari problem: nesposobnost oceniti velikost mojega avta. Računam s tem, da je moj AD večji kot navadni avto, vendar še vedno se nisem dovolj zavedala KOLIKO večji je od navadnega avta. In ko mislim, da bo dovolj prostora, pa le ni bilo dovolj prostora.
Tako sem rogovilila nekaj časa brez veze, dokler sem se končno uvlekla na primerno mesto.
Moram priznati, da sem goljfala.
Na začetku ni bilo na lašč in ni bilo zavestno. Tam, kje sem zapeljala na ta parkirni prostor ob jezeru ni bilo table. Mogoče je bila, samo je nisam opazila, saj sem opazovala kako so parkirani avti in kako se bom jaz lahko smestila.
Še dolgo po tem nisem niti opazila, da so tudi drugi izhodi s parkirnega prostora, saj sem se ves čas gibala ob obali. Tudi tokrat, ko sem s skirojem obkrožila jezero, ali pa ko sem posedela na klopici pred avtodomom.
Dež, ki je začel s polno močjo, me je pregnal. Šele, ko sem se obrnila in vsmerila proti AD, da bi se v njega zvlekla in se pripravila k počitku, sem se zavedala, da so tudi drugi izhodi in da je tam neka tabla. Na njem je pisalo, da se parkiranje plača do 20 ure. Plačati bi bilo treba nekjer v hišah na drugi strani ceste.
Ko sem to videla, zastonj del dneva je bil že bil blizu, pa sem se naredila, da tudi naprej ne vem, za to tablo.
Tako sem spala ob jezeru, z razgledom na Tri Cine (saj so tako rekli. V resnici pa pojma nimam kakšen vrh sem gledala. Pomembno je, da je bil lep).
Ko se je zdanilo, sem se odpravila proti Cinam - pač tam, kam je vodila pot navzgor.
Na cesti še ni bilo nobenga.
Videla sem, da so na poti navzgor bila številna parkirana mesta, ker so množično bili parkirani avtodomi.
Čeprav je to nepomembni podatek, za mene je bilo »razodetje« saj sem ves čas še bila v skrbeh kako najti mesto za prenočišče, na sploh, ko ne bi šla v plačljive kampe ali parkirišča.
Videla sem, da je tudi cesta navzgor plačljiva ampak, ker sem šla zgodaj, bilo je še vse odprto.
Zgoraj sem pa dočakala vzhod sonca, po tem sem se odpravila nazaj v dolino in obrnila proti domu.
Največji problem sem imela spet z novovgrajeno navigacijo. Uporno mi je kazala smer skozi Avstrijo. Tako sem jo nastavaila za vmesna mesta. Seveda, za varnosti sem še vedno imela Googlovu navigacijo na telefonu.
Pa mi je spet uspelo enkrat skreniti v napačno smer. In namesto da se obrnem, sem sledila »ponovnemu izračunu poti«. Ja, igračkala sem se – da vidim kam me pelje in da mi pride do živega kako vse to funkcionira.
Sedaj vam: navigacija te ne vodi do prvega mesta, kje se lahko obrneš temveč okrog - naokrog, pa po ozkih uličicah neke vasi, celo po poljskih poteh, da bi te napeljala nazaj na pravo cesto. Tako namesto prvega mesta za obrniti se, narediš dodatnih 20 Km.
Ves čas, na sploh pa na tem zadnjem delu poti mi je glavni problem bilo vprašanje ali sem jaz slab voznik ali pa sem kupila razklumpan avto.
Vožnja z avtom je izvrsten način meditacije in spoznavanje.
Ko tuhtamo, ne moremo dobiti pravega odgovora od našega »centralnega računalnika«. Pri tuhtanju je koncentracija največjii omejevalniki, ki omejujejo naše razmišljanje v določene okvirje in nobeni novi informaciji ne dovolijo da pride v našo zavest. Zato nikakor ne
moremo najti prave odgovore na svoje vparšanje ali dobiti prava spoznanja. Za dobiti prava spoznanja so najboljša takšna stanje, ko je naša zavest le zasedena z zunanjim svetom ne pa premočno.. Takrat se pravo spoznanje uspe PRITIHOTAPITI in nastane ta fenomen EUREKE - "lučke".
Eno od takšnih stanj, ki omogočajo spoznanju, da se pritihotapi je ravno vožnja avta.
Na poti domov sem bila v stanju opuščenosti po narejeni nalogi. Vožnja ni več terjala od mene tako močne koncentracije, in praktično nič novega me ni pričakovalo. Saj sem kmalu prišla na glavno cesto po katei sem skozi Italijo peljala proti domu.
Tako imajo možgani čas in možnost procesirati še te podatke, ki jih prej niso utegnili. Mi (naša zavest) pa ima možnosti OPAZOVATI kar možgani procesirajo, brez, da bi se vmešalo naše tuhtanje).
Tako sem lahko opazovala (ne da bi to zavestno hotela ali se programirala), kako moj mental analizira avto pa mene in moje rekacije. Zato se mi je začelo dozdevati, kakšen »značaj« ima ta avto in pri čem delam napake, oz. v kakšnem stanju je moje bitje, ko dela napačno.
Na enkrat sem zaznala, da več nisem imela probleme z vzvratnimi ogledali.
Jasno sem videla svoja stanja in reakcije. Zaznala sem kako in zakaj prej nisem bila sposobna spontano opazovati dogajanja v zunanjih vzvratnih ogledalih.
Zaznala sem, da je moj obup ob spoznanju tega (in zavedanju možnih nesreč) nekaj odprlo in omogočilo, da se v meni nekaj preoblikuje (da deluje fiziologija na mentalni ravni, ki jo sicer imenujemo bog) in tako sem postala sposobna—brez da bi se trudila spontano in samoumevno s krajičkom očes ves čas spremljati zunanja dogajana skozi ta zrcala. To pa je, skozi refleksne mehanizme uporavljalo z mojimi rokami, ki so primerno korigirale vožnjo.
To je bila zanimiva izkušnja, ko sem na enkrat ugotovila da sedaj vidim tudi to, kar pa prej nisem.
Tako sem na tej poti domov, dobila občutek tudi za motor, ki ga prej ni bilo v meni. Začela sem čutiti kako dela in kdaj je primerno zamenajm hitrost pa da bi vse teklo gladko. Šele PO TEM sem zaznala, da je to nekjer okoi 2000 obratov. Prej niti tega kazalnika nisem zaznavala a še manj sem se zavedala številk, ki jih kaže. Ko sem pa na enkrat dobila občutek za to, sem tudi tehnične podatke zaznala.
Ne samo da sem čutila kako je. Vse bolj jasno sem čutila tudi to, kaj vse mi še manjka, da bi bila v redu. Dobila sem neki občutek o tem kakšna bi morala biti, kako bi morala doživeti zadeve, da bi lahko bila dober voznik.
Ko sem to uspela dojeti in zaznati te spremembe pri sebi, sem že bila skoraj doma.
Moja spoznanja so bila še vedno kot hipoteze. Ker sem jih želela preveriti, sem se, takoj spotoma ustavila na AMZS v Lescah, da mi pogledajo ali sem jaz slab voznika ali pa sem kupila razklumpan avto.
Gospod mehanik je bil zelo ljubezniv, Po kratkem pregledu je prijazno povedal, da je avto čisto soliden...
V pogovoru z njim sem dobila dokazila, da so moja zaznavanja resnično pravilna. To pomeni, da to, kar ti tvoj cenralni računalnik sporoča (tudi kritizira in te krega in zmerja) le resnica.
Po tem sem se še ustavila na PZA na Bledu, da »olajšam« svoj AD od umazanije. Upala sem, da bom v domačem okolju našla koga, da mi pri tem pomaga, pa ni bilo nobenga. Enega tujega avtodomarja sem mogla vprašati za dodatne napotke. Saj to je bilo prvič da sem izpuščala umazano vodo in čistila stranišče.
Vodo pa sem dotočila na bencinski črpalki.
Te etape mojega avtodomarskega šolanja je konec.
Comments