
Med popotovanjem po Italiji, obšla sem nešteto bazilik, katedral, kapel ...
Od takšnih, vkopanih v skalovje v Materi,
(Seveda, najlepše dele niso dovolili snemati!)
do čudovite in mogočne bazilike v Loretu.



(V takšnih predverjih verniki na ekranih spremljajo mašo, ki se odvija v glavnem prostoru cerkeve)
Videla sem tudi gromozansko velikih, s skormno notranjšino in takšne, ki jih od zunaj sploh ne bi opazili, znotraj pa so bile pravi umetniški biseri.

Maozoleje Galla Placidie v Raveni


Čutila sem in premišljevala...
Sve one v resnici ne slavijo boga!
Ne smemo nikoli pozabiti, da so one samo spomini na ošabne mogočneže, ki so se samo izgovarjali na boga, da bi poveličevali sebe.
Ampak one resnično POVELIČUJEJO ČLOVEKA, ki je bil v stanju nareditii takšne čudovite in za preprostega opazovalca neverjetne kreacije.
V njih slavim tiste tisoče in tisoče brezimenih, v resnici zaničevanih umetnikov, ki so vse to bili v stanju ustvariti.
Zame najlepšslavijo boga so gozdovi, mogočna drevesa,

Ob Biogradskem jezeru v Črni gori je pragozd. Tam raste tudi to mogočno drevo.
.

hribi, .


vode...
Alipašini izviri
Gusinje, Črna Gora
Vodopadi reke Rajne pri Schafhausenu (Švica)
V njih in ob njih mi srce zatreperi od sreče.
Comments