
Najbolj pomembna knjiga mojega življenja je knjiga »Zavedanje« od Anthony de Mella. Njo priporočam vsakemu, ki me vpraša, kaj bi bilo primerno branje.
Bilo je tudi drugih zadev, ki so gradile moj mozaik. Saj, vsaki mimoidoči ti nosi sporočilo. In tako se je Ozaveščanje začelo rojevati. Jaz pa sem samo hodila naprej po tej poti, ne da bi se zavedala pravega pomena niti kam me bo odpeljala. Samo sem sledila. Vrata v nova spoznanja pa so se odpirala druga za drugo.
Pot je bila zelo težka. Vendar, kot znam reči, kljub vsemu je bilo bolj zanimovo kot romani Agathe Christie in Conan Doyle-a. Saj nikoli ne veš, kaj tiči za naslednjim vogalom. In na koncu si srečen, ne samo zato, ker si našel »hudobca« v sebi temveč tudi zaradi rezultatov, ki ti jih prinese vsaka narejena lekcija, tudi če je čisto majhna.
Zato toplo priporočam vsakemu branje knjig Anthony de Mella.


Od njegovih zgod sem najbolj zapomnila tisto, ki sem jo spodaj prepisala za vas. Ta je pogosto prav prišla in se mi zdi, da je mogoče najbolj pomembna pri ozaveščanju. To je ena od pravljic iz knjige
ŽABJA MOLITEV
PREVIDNOST V TREH REŠILNIH ČOLNIH
Neki duhovnik je sedel pri mizi ob oknu in pripravljal pridigo o božji previdnosti, ko je nenadoma slišal eksplozijo. Kmalu je zagledal ljudi, ki so panično tekali sem in tja in izvedel, da je popustil jez in da evakuirajo ljudi.
Duhovnik je videl, kako se voda na cesti dviga. Bilo mu je težko potlačiti paniko v sebi, toda rekel si je: »Ravno sedaj pišem pridigo o božji previdnosti, imam torej priložnost, da prakticiram to, kar pridigam. Ne bom zbežal. Ostal bom tu in zaupal v božjo previdnost, da me bo rešila«.
Ko se je voda dvignila do njegovga okna, je mimo pripeljal čoln in ljudje v njem so mu klicali: »Vstopite, gospod župnik!«. »Ah, ne, otroci«, je rekel duhovnik, poln zaupanja, »jaz zaupam v božjo previdnost. Bog me bo rešil«. Vendar pa je splezal na streho in ko se je voda dvignila tudi do tja, je zopt prišel mimo čoln poln ljudi in ti so župnika silili, naj vstopi. Zopet je odklonil.
Tokret se je povzpel do zvonika. Ko mu je voda segala do kolena, so poslali plicijski motroni čoln, da bi ga rešili. »Ne, hvala,« je rekel duhovnik in se mirno smehljal. »Vidite, zaupam v Boga. On me ne bo pustil na cedilu«.
Ko je duhovnik utonil in prišel v nebesa, se je takoj pritožl pri Bogu: »Zaupal sem ti! Zakaj nisi storil ničesar, da bi me rešil?«
»No ja«, je odvrnil Bog, »saj sem vendar posla tri čolne«.
Comments