Bila ste dva bos..ca! En je znal voziti avto, bil pa je slep. Drugi je videl, vendar ni znal voziti avta.
Tako sta se zmenila, da bo vozil slepec a ta drugi mu bo narekoval pot.
In tako ste se uspešno peljala nekaj časa.
Vendar tisti, ki je narekoval kam in kako voziti, je tudi jecljal.
Na enkrat pa zakriči »Ffff..—fff—ffff«
Slepi, ki pa je bil za volanom je mislil, da hoče povedati »Furaj*!« Zato je stopil na pedalo za gas in s polno močjo --- treščil v tovornjak.
Namreč, ko je zagledal tovornjaka pred sabo, se ta, ki je moral narekovati kam peljati se ustrašil in hotel zakričati »Fap **«
· * fúrati -am nedov. (ȗ) pog. voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego: fural je in s tem precej zaslužil
** FAP- je »Fabrika automobila Priboj" Posledično temu smo vse tovornjake imenovali »fap«
Ta vic izraža najbolj razširjen problem človeštva, ki pa je tudi najbolj usodna napaka, ki sem jo opisala v brezplačni e-knjigici o Karcinozi .
Gre za našo predpostavko o tem kaj naj bi bilo prav, oziroma predpostavko o tem kar nam je nekdo hotel povedati, ne glede ali je ta »nekdo« človek ali pa vaše pametnejše bitje (intuicija, božji JAZ..)
Nemogoče vam je pomagati, ko pa pri prvih besedah prekinete sogovornika s tem da vi to že veste in v mislih ali pa tudi konkretno greste stran. Tako doživljam jaz, ko razlagam. Vem da to doživljajo tudi moji teksti kljub temu, da poudarjam naj bi pri branju bili pozorni na melenkosti, ker razlika je v malenkostih, ki so USODNE čeprav komaj opazne, kot je komaj opazno da smo se na »Y« križišču zapeljali po napačni cesti. Dolgo traja da sploh posumimo, da smo mogoče le na napačni cesti. In, lahko da smo šele med padanjem v prepad sprejeli, da smo res na napačni poti vendar takrat je že prepozno.
Tako je tudi pri notranjih sporočilih. Veliko je takšnih, ki zaznajo svoje notranje vodstvo pa mu ne dajo pomena ali pa odklonijo, ker mislijo, da že vedo za kaj gre.
In tako največkrat slepo vozimo skozi življejnje in mislimo, da je »furaj«, ko pa je bil »FAP«.
Comments