

Lekcije na temo pravilne prehrane
Idealne ali optimalna prehrana
NAJBOLJ IDEALNA HRANA JE TISTA, KI JE OPTIMALNA
To pa je tista hrana, ki jo v danem trenutku potrebujete.
To je hrana, ki jo potrebuje tista osebnost v vas, ki prihaja v ospredje v tem določenem obdobju vašega življenja.
Če ji ne omogočimo ustrezne prehrane, ne more opravljati funkcij in nalog, ki bi jih morala. Kadar pa zaradi pomanjkanja primerne hrane hira, hirate tudi vi.
OPOZORILO: Nadomestki, prehranska dopolnila, umatna sladila namesto sladkorja in podobno, NE ŠETEJEJO za hrano, katero vaše telo potrebuje. Če želite npr sojino mleko-- ga pijte. Ne smete ga pa piti, ko želite pravo mleko. In ne smete piti pravo mleko, ko vaše telo sploh ne želi mleka.
Enako velja tudi za čaje. Če RES želite ta in ta čaj, ga pijte. Ne smete ga pa piti, če ga pijete samo zato, ker mislite, da vam bo koristilo.
Bolj ko se je človek razvijal, bolj je želel spreminjati sebe in svoje okolje. Vsak ukrep je bil nov zamah metuljevih kril, kar je življenje na vseh področjih in nivojih še dodatno zapletalo. Bolj ko se je človek oddaljeval od svojega notranjega bistva (božjega JAZ-a), drznejši je postajal in več napak je delal.
Na koncu je posegel celo v svojo fiziologijo in uničil lastno prehrano. Tako je nastal popoln kaos na vseh področjih. V tem kaosu, kjer se nič več ne odvija, kot bi se moralo, si nalagamo vse več obveznosti, medtem ko svojemu bitju omogočamo vse manj. Zato se je vse zmešalo. Ne znamo več čutiti svojega telesa, prav tako pa telo ne ve več, kaj potrebuje. Zaradi številnih in pogosto nasprotujočih si zahtev telo preprosto ne prepozna svojih resničnih potreb.
1. Poslušajte svoje telo
Najprej bi morali sprejeti, da telesu ponudimo tisto, kar čutimo, da bi nam odgovarjalo jesti. Pri tem se pogosto pojavijo pomisleki, saj smo programirani s številnimi prepovedmi in zapovedmi.
Zato je treba zbarantati (prediskutirati v sebi, s svojim nevidnim sogovornikom). (Opis barantanja je dan v brezplačni e-knjigi: Transformna osebnostna terapija").
Zbarantajte na primer : "ali si lahko dovolimo to-in-to, (sicer "prepovedano") hrano, če začutimo potrebo po njej?" "Ali res ne bomo s takšno (škodljivo) hrano sebi škodovali?" "Kakšne bodo posledice, če si vse dovolimo kar si poželimo?"
Včasih se zgodi, da sploh ne vemo, kaj bi jedli. Takrat se zna zgoditi, da nam notranji glas sporoči, kaj naj si pripravimo.
Če ste pri meni v terapiji, vam lahko, glede na vaše specifične pomisleke, podam usmeritve za lekcijo. Nikoli pa ne dajem konkretnih nasvetov, kaj jesti in kaj ne. Tudi če omenim kakšno hrano, je to zgolj izhodišče za barantanje, da sami preverite in odkrijete, kaj je za vas primerno.
2. Komunikacija s svojim notranjim bistvom
Na vsak naš pomislek vedno dobimo odgovor. Le naučiti se moramo komunicirati s tem notranjim nivojem in zaznati odgovore. Če ste pri meni v terapiji, lahko med vašim spontanim pripovedovanjem prepoznam odgovore na vaše barantanje, ki jih sami niste zaznali. Opozorim vas na to, razložim in obrazložim pomen odgovora.
Na ta način ne le dobimo prave odgovore, temveč se tudi naučite prepoznavati vodstvo in se navadili na takšne pogovore s svojim nevidnim sogovornikom. Odgovori so pogosto konkretni napotki, včasih pa pridejo v drugačni obliki. Ne prinašajo le znanja, temveč tudi zavedanje, ki globoko prodre v našo zavest.
Barantamo, pogajamo se in se prerekamo, dokler imamo pomisleke in dokler nam ni zagotovljena varnost na tej poti. S tem postanemo pripravljeni vsaj eno stvar zaužiti tako, kot nam pride iz srca. Potem pa vidimo rezultat ...
OPOZORILO: Med snovi za zaužitje ne sodijo droge, cigarete in alkohol.
Pri prenajedanju se pogosto skriva globlji problem, ki ga bo treba obravnava
3. Opazujte svoje prehranjevalne navade
Opazujte, kako izbirate svoje jedi in kakšne jedi izbirate. Nato se vprašajte, ali vam ta jed resnično ustreza in ali vam ustreza prav v trenutku, ko ste lačni.
Morda obožujete pico, vendar je ključno vprašanje, ali vam v tistem trenutku resnično ustreza. Nasprotno pa se lahko zgodi, da ne marate npr. brokolija, a zaradi določene potrebe v nekem trenutku prav ta jed ustreza vašim potrebam.
OPOZORILO: Pogosto mislimo, da smo nervozni, in si zato gremo grizljat jabolko. V resnici pa je možno, da naše telo potrebuje nekaj povsem drugega — morda meso.
Preberite PRIMER 1. Mojo izkušnjo v zvezi z mesom.
1. Moja zgodba z mesom Sem Madžarka iz Vojvodine. To poudarjam zato, ker je naša osnovna hrana meso, zlasti prekajeno meso – večkrat na dan in vsak dan. Meso, kruh in čebula v neizmernih količinah. Pri nas doma se je vedno jedlo relativno veliko sadja in zelenjave. Sama sem potrebovala veliko tega. Vendar je moralo biti prisotno vsaj malo mesa, sicer sem ostala lačna in imela občutek izgladnelosti. Nisem imela nobenih razvad niti nisem pretiravala v čemerkoli. Nekje okoli 35. leta se mi je začela spontano zmanjševati potreba po mesu, dokler nisem povsem prenehala z njegovim uživanjem – brez kakršnih koli težav in brez potrebe, da bi ga nadomeščala s čimer koli drugim. Bila sem prepričana, da sem potrebo po mesu popolnoma prerasla. Nas je bilo šest v družini. Moja mama je kuhala in kosili smo vedno skupaj. Vsi so jedli meso, le jaz ne. Kljub temu nisem imela nobenih težav zaradi tega. Nekaj časa sem že bila na brezmesni prehrani, ko sem začela študij homeopatije. Ob eni priložnosti mi je moj učitelj rekel, da bi še vedno morala jesti meso, ker ga moje telo še potrebuje. Bilo mi je neverjetno, saj nisem čutila nikakršne potrebe po mesu. Vendar sem mislila, da morda moj učitelj ve bolje. Kot sicer, nisem slepo sledila njegovim besedam. Hotela sem preveriti, ali v sebi morda res skrivam potlačeno željo po mesu. Začela sem natančneje opazovati svoje reakcije ob pogledu na mesne izdelke in jedi ter opazovati druge, ko so uživali v mesnih jedeh. Sama pa nisem čutila nikakršne želje po tem. Nato sem nekega dne v hladilniku zagledala šunko (pršut). V meni se je nenadoma prebudila močna želja po tem. Pravo stanje se mi je pokazalo šele, ko sem ugriznila vanjo. Takrat se je v meni sprožilo divje poželenje. Kot bi se v meni prebudilo izgladnelo bitje, ki je končno prišlo do hrane in zdaj pohlepno grabi za njo. To ni bil le "gušt" ali užitek v okusu, temveč globoka in neizmerno velika potreba, kot pri silno izstradanem človeku. Nobena druga vrsta mesa me ni privlačila, niti nisem čutila potrebe po njem, še manj pa poželenja. Le šunka. Potreba ni bila prisotna vsak dan, temveč je prihajala nepričakovano in popolnoma neodvisno od moje siceršnje lakote. Postopoma je ta silni pohlep izginil, potreba pa se ni več kazala na klasičen način. Namesto tega se je v moji glavi nenadoma pojavila misel na šunko – sredi povsem nepovezanih opravil, kot je ukvarjanje s pacienti ali študiranje terapije. Brez kakršnega koli razloga se mi je v mislih pojavila le beseda "šunka". Najprej nisem vedela, kaj to pomeni. Hitro sem preanalizirala svoje stanje in ugotovila, da nisem lačna in da nimam želje po hrani. A misel ni izginila. Postalo mi je jasno, da je to znak, da moram pojesti šunko. Ko sem to storila – čeprav sem prvi grižljaj naredila takorekoč na silo – se je v meni znova prebudila tista neizmerna potreba, in spet sem pohlepno goltala kot divja zver. Kasneje se je potreba po šunki začela izražati le kot nenaden občutek, da mi nekaj manjka. Verjetno je to občutek, ki ga pozna vsak človek – nekaj ti manjka in nekaj bi jedel, a ne veš točno, kaj. V takih trenutkih običajno posežemo po jabolku ali skušamo odmisliti problem. A jaz sem se naučila prepoznati, da je ta občutek v resnici znak, da potrebujem šunko. Ko sem ugriznila vanjo, se je v meni spet odprlo tisto lačno, pohlepno bitje, ki je divje goltalo. Nobena druga vrsta mesa ni mogla nadomestiti šunke. Sedaj nadaljujem s svojimi lekcijami, zaradi česar se spreminja tudi moja prehrana. Vedno sem oboževala solato – zdaj je že dve leti nisem mogla niti gledati. Obožujem tudi paradižnik, vendar se je zgodilo, da sen eno leto imela hud odpor do njega. Potreba po mesu se – odvisno od lekcij – občasno vrača. Najpogosteje gre za šunko, včasih suho salamo, občasno pa kakšne polpete. O tem, da se povečana potreba po sladkarijah lahko pojavi kot kompenzacija potrebe po mesu, sem slišala od drugih in nekaj tudi prebrala o tem.
Če je za vašo nadaljnjo pot osebnostne in duhovne rasti potrebna kakšna posebna dieta, dobimo skozi proces ozaveščanja po metodi TOT napotke in vodstvo.
PRIMER 2.: Moja dieta na sadju in oreščkih.
2. Pol leta na sadju Na surovi hrani nisem mogla zdržati. Vsak dan sem morala pojesti vsaj nekaj kuhanega. Zato sem občudovala sosede, ki so povedali, da so se odločili, da bodo enkrat na teden jedli samo sadje. Še poudarila sem jim, da bi jaz umrla od lakote, če bi morala to prestati. Nekaj dni po srečanju s sosedi sem prejela notranje "sporočilo", naj od naslednjega dne jem samo sadje in oreščke. Spomnila sem se svojega stanja in navad do tega trenutka, zato sem bila zelo presenečena, da ob tej zapovedi nisem imela nobenih pomislekov ali odporov. Nasprotno, zame je bilo popolnoma samoumevno, da to sprejmem. Šele pozneje mi je postalo jasno, da ko res moramo zaradi nečesa iti na dieto (to velja tudi za druge oblike obremenitev, ki jih moramo zaradi lekcij ali uradnih dolžnosti prestati), dobimo tako močno podporo – kot nekakšen "božji kredit" – da te obremenitve zmoremo prenesti. Ko pa je lekcija ali obveznost opravljena, se vrnemo v svoje običajno stanje in "kondicijo". Tako sem pol leta jedla samo sadje in oreščke, medtem ko je moja družina okoli mene še naprej uživala svojo običajno hrano. To me ni oviralo, niti mi ni bilo težko kuhati za svojo družino, ko poleti ni bilo mame doma, ki je sicer kuhala. To obdobje se je končalo s ponovnim "sporočilom", v katerem mi je bil določen dan, kdaj naj preidem nazaj na normalno prehrano. A jaz sem se pred seboj važila, da ni nobenega razloga, da bi se vrnila k prejšnji prehrani – saj sem očitno že dosegla tako visoko duhovno raven, da klasične prehrane sploh ne potrebujem več. Tako sem pobrala vso hrano iz hladilnika in jo dala možu, ki je peljal otroke na morje, saj sem bila prepričana, da jaz te hrane ne potrebujem več. Bila je sobota popoldan, ko so bile vse trgovine že zaprte. Nenadoma pa me je zajela takšna lakota, da je bilo za znoreti. Doma nisem imela nič drugega kot nekaj posušenih rezin kruha... Komaj sem uspela priti do hrane. Ko sem se najedla in premišljevala o dogodku, mi ni bilo jasno, kako sem lahko zdržala pol leta brez normalne hrane. Pri tem me je preplavil neizmeren panični strah že ob sami misli, da mi morda spet ne bi dovolili jesti. Takrat sem čutila, da bi bila sposobna ubiti nekoga, ki bi me silil v takšno dieto. Vsak dan sem znova podoživljala ta strah, saj sem premlevala celotno preteklo situacijo. Po kakšnem tednu sem spet prejela "sporočilo", naj od naslednjega dne znova preidem na sadje. Tokrat nisem čutila nobene panike, le mirno sprejemanje in sledenje napotkom – kot da bi bilo to nekaj povsem samoumevnega. Tako kot prvič tudi tokrat nisem imela nobenih težav. Po enem tednu je znova prišlo sporočilo, naj preneham z dieto in naj se vrnem k običajni prehrani. A jaz tega spet nisem hotela sprejeti. Takrat pa me je znova zajela neizmerna in grozna lakota. Šele takrat mi je postalo jasno, kaj se dogaja. Zaradi nadaljnjih lekcij sem potrebovala to dieto. To pomeni, da je dieta lahko koristna za človeka, vendar ne na način, kot si to običajno sami razlagamo. Kot ljudje s svojimi omejenimi miselnimi zmožnostmi nismo v stanju dojeti, zakaj je ona potrebna. Sama še vedno ne vem natančno, zakaj sem morala takrat opraviti to dieto. Dobro pa se zavedam lekcij, ki sem jih morala osvojiti v zvezi s to dieto. Najpomembnejša je bila lekcija o ošabnosti. Sama sem svojemu egu pripisovala zasluge, da sem dieto brez težav zdržala. Sedaj pa sem videla, da če moramo prestati nekaj, kar bi brez "božjega kredita" težko ali sploh ne mogli, dobimo podporo, ki omogoči, da to zdržimo brez trpljenja. Poleg tega dobimo napotke in vodstvo za vse, kar je potrebno postoriti. Ko pa je lekcija opravljena, nas "vrnejo" nazaj na nivo, ki smo ga sicer do tega trenutka dosegli, da bi naša transformacije in napredovanje bili omogočeni. Zanimivo je bilo, da je podoben proces doživel tudi eden od mojih pacientov. Drug za drugega nisva vedela, dokler mi ni povedal o svoji izkušnji, ko sem na skupini pripovedovala o svoji zgodbi. Pogosto dobimo "božji kredit", a se tega sploh ne zavedamo. V preteklosti so se ljudje tega bolj zavedali in so se zahvaljevali Bogu za pomoč. Poudarek tukaj ni na božji pomoči, temveč na ZAVEDANJU, da določeni uspehi in rezultati niso zasluga zgolj naše omejene človeške glave. Z zavedanjem, da so prisotne tudi druge sile, in z zahvalo skozi molitev se ljudje odprejo in prepustijo, kar omogoča tudi nadaljnjo pomoč. Danes pa režemo tudi najbolj osnovne povezave z našo fiziologijo na materialni ravni in "božjo fiziologijo" na eteričnih ravneh. Zaradi tega takšne "božje kredite" – če smo jih že dobili – pogosto zlorabimo za gradnjo iluzij o svoji pomembnosti. Ker pa smo se odrezali in preusmerili lažnim bogovom, smo onemogočili, da takšni "krediti" sploh pridejo do nas. Največji problem današnjega časa je, da vse zasluge za uspeh pripisujemo zgolj sebi, za neuspehe in težave pa vedno krivimo druge. Nikakor nočemo pomisliti, da k uspehu prispevajo tudi naši "božji" – pametnejši – deli. Za neuspeh pa smo večinoma krivi sami, ker nismo sledili njihovemu vodstvu a "kredite" smo zlorabili . Če je nekdo v procesu ozaveščanja, se lahko nauči prepoznati takšne "božje kredite" in jih smiselno izkoristiti za nadaljnjo osebnostno rast. Pri metodi TOT je pomembno, da nihče ne dobi samo poti, po kateri mora iti, temveč se nauči tudi, kako hoditi po tej poti. Tako kot pravi znani izrek: "Če želiš nekomu pomagati za en dan, mu daj ribo. Če želiš, da se preživi vse življenje, ga nauči loviti ribe." Danes pa mnogi postanejo popolnoma odvisni od nekoga, ki jim drago prodaja tisto, do česar bi lahko dostopali sami, če bi se odločili, da sledijo Terapevtski Poti Osebnostne Transformacije.
Torej, če je solata idealna hrana, a vam danes že ob misli nanjo postane slabo, je ne smete jesti. Potrebujete optimalno hrano. Optimalna hrana je lahko slanina ali celo živa bela mast (na primer okoli svinjskih kotletov), ki bi jo lahko pojedli brez kruha in brez česarkoli drugega — četudi se vam je to prej gravžalo.
PRMER 3.: kečap in majoneza.
3. Močna potreba po kečapu in majonezi Kečap nikoli ni igral velike vloge v mojem življenju. Pred leti pa sem vpadla v stanje v katerem sem čutila silno potrebo po kečapu. Ta potreba je bila tako močna, da sem ga pila iz plastenke, kot bi pila pijačo. V nekaj dneh sem popila več litrov kečapa. Potem je potreba izginila, kot da je nikoli ne bi bilo. Še vedno ga občasno uporabim – praktično samo za tople sendviče in avokado. Bolj zanimiva pa je bila izkušnja z majonezo. Podobno kot prej je potreba prišla nepričakovano in bila izjemno močna. Majonezo sem jedla z žlico, brez česarkoli drugega. Nato mi je postalo slabo v želodcu. Rekli bi, da je to normalno, glede na količino, ki sem jo zaužila. Nato sem zaslišala notranji glas, ki mi je svetoval, naj se ne upiram slabosti, temveč jo sprejmem in se ji prepustim. Naslednji dan se je močna potreba po majonezi ponovila. Upoštevala sem notranji glas in jedla, kolikor sem potrebovala, ter sprejela občutek slabosti. To se je ponavljalo več dni. Vsakič sem potrebovala manj majoneze, slabost pa je bila vse manj izrazita. Nato je prišel zadnji dan te lekcije. Znova sem začutila potrebo po majonezi, vendar tokrat, kljub temu da sem je pojedla precej, nisem več občutila nobene slabosti. Naslednji dan želje po majonezi ni bilo več. Od takrat naprej jo uživam le občasno in v normalnih količinah.